Jedro

ZZZDR preživninsko obveznost otrok do staršev določa v 124. členu. Po tej določbi je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Določba drugega odstavka 124. člena ZZZDR predstavlja izjemo od pravila določenega v prvem odstavku citirane določbe in v konkretnem primeru pomeni, da tožnik za svojo mater ni dolžan prispevati k plačilu storitev institucionalnega varstva, če dokaže, da iz neopravičenih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do njega. V nasprotnem primeru velja določba prvega odstavka 124. člena ZZZDR in obveznost tožnika, prispevati k plačilu storitvam institucionalnega varstva za svojo mater skladno s prvim odstavkom 100. člena ZSV po merilih, določenih v Uredbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 8. 3. 2016 in odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2017 in odločilo, da je tožena stranka dolžna v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe izdati nov upravni akt o pravici do oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva za B.B. ter da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.381,13 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je med strankama sporno, ali je tožnik sploh zavezanec za plačilo institucionalnega varstva, kakor tudi pravilnost izračuna višine njegovega prispevka k plačilu takšnega varstva v posameznih obdobjih. Izpostavlja, da je predmet tega spora lahko zgolj odločanje o oprostitvi plačila institucionalnega varstva. Upravičenost do storitve institucionalnega varstva, ugotavljanje potreb in oskrbe upravičenca, ni stvar postopka odločanja o oprostitvah pri plačilu socialnovarstvene storitve. Postopek uveljavljanja storitve institucionalnega varstva se izpelje na podlagi pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva, na podlagi katerega komisija za sprejem, premestitev in odpust zavoda odloči, ali vlagatelj prošnje za sprejem v zavod izpolnjuje pogoje za sprejem in je upravičen do storitve, ki jo izvaja zavod. Skladno z navedenim sta postopek sprejema v zavod in postopek odločanja o oprostitvah pri plačilu storitve institucionalnega varstva dva ločena postopka in v postopku odločanja o oprostitvah ni mogoče odločati tudi o upravičenosti do storitve za posameznega upravičenca. Poudarja, da si upravičenec sam lahko izbere izvajalca storitve institucionalnega varstva ne glede na mnenje njegovega zavezanca za preživljanje in za namestitev ne potrebuje soglasja. Materialnopravno je zmotno stališče, da iz pravice do institucionalnega varstva izhaja tudi pravica do oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva. Pravica do oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva izhaja bodisi iz določbe 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/(04 - UPB - prečiščeno besedilo - s spremembami, v nadaljevanju: ZZZDR), bodisi iz določbe Uredbe o merilih za določanje oprostitve pri plačilih socialnovarstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami, v nadaljevanju: Uredba). Temeljna dolžnost polnoletnih otrok je, da so dolžni po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičljivih razlogov ni izpolnjeval preživninske obveznosti do njega. Splošno pravilo torej je, da so otroci svoje starše dolžni preživljati. Ugotovitev, da taka dolžnost ne obstoji, je izjema. Iz pravne teorije in prakse pa izhaja, da je treba izjeme obravnavati ozko. Obveznost prispevka k plačilu institucionalnega varstva zavezanca je ena od oblik skrbi polnoletnih otrok za svoje starše. Za obstoj te obveznosti, ki je pravilo, pa ne more biti pomembno, ali je zavezanec sodeloval v postopku sprejema upravičenke v zavod, ki izvaja institucionalno varstvo. V izpodbijani odločbi ni bilo odločeno o samem sprejemu upravičenke v institucionalno varstvo, načinu in vrsti storitve institucionalnega varstva, ampak zgolj o oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva in o višini prispevkov k plačilu te storitve upravičenke, ter njenih zavezancev za preživljanje. V predmetni zadevi je treba nastanitev mame tožnika v zavod vzeti za dejstvo. Sam postopek in ostale okoliščine sprejema v zavod so za predmetni socialni spor irelevantne. Sklicuje se na stališče, ki ga je Višje delovno in socialno sodišče zavzelo v zadevi opr. št. Psp 215/2016, pri čemer je potrebno poudariti, da ne samo, da je predmet tega postopka lahko zgolj odločanje o oprostitvi plačila institucionalnega varstva, ampak da tudi ni v pristojnosti centra za socialno delo ali Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot organa druge stopnje, da odloča o sami namestitvi in potrebni negi in oskrbi, ki jih potrebujejo upravičenci. To je v domeni organov zavoda. Dodatno navaja, da določbe pravilnika, ki se nanašajo na podpis dogovora s strani zavezanca, pridejo v poštev le v primeru, da se upravičenec in zavezanec dogovorijo o plačilu storitev v celoti. Sklicuje se še na stališče, ki ga je v zadevi Psp 81/2017 zavzelo Višje delovno in socialno sodišče ter v zadevi opr. št. III U 34/2012 Upravno sodišče. Obenem izpostavlja, da je Višje delovno in socialno sodišče že zavzelo stališče, da sodišče presoja pravilnost in zakonitost v upravnem postopku izdanih odločb toženca in ni pristojno ugotavljati ničnosti civilnega pravnega posla. Za predmetno zadevo to pomeni, da sodišče prve stopnje svoje odločitve glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb ne more opreti na morebitne nepravilnosti pri sklenitvi dogovora med zavodom in upravičenko oziroma na morebitno neizpolnjevanje pogojev upravičenke za sprejem v zavod. Opozarja, da se sodbe, na katere se sklicuje sodišče, nanašajo na drugačno dejansko stanje in jih v tem postopku ni mogoče uporabiti. Sodišče prve stopnje se do ugovora neizpolnjevanja preživninske obveznosti v tej izpodbijani sodbi ni opredeljevalo. Zaradi tega je bilo dejansko stanje po mnenju tožene stranke zmotno ali nepopolno ugotovljeno. V tem sporu je ključno vprašanje, ali obstaja tožnikova obveznost preživljati svojo mamo. Meni, da je napačna tudi odločitev glede povračila stroškov postopka in da tudi stroški za vse naroke niso bili potrebni.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in vztraja, da je odločitev sodišča, da zavezanec po Uredbi, ki se ni hkrati zavezal k delnemu plačilu storitve, s sopodpisom dogovora o plačilu, nima dejanske možnosti izjave v postopku sprejema upravičenca v ustrezni zavod, ki izvaja institucionalno varstvo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Tožnik je s tožbo izpodbijal dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 1. 2017, s katero je zavrnila njegovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 8. 3. 2016. S slednjo odločbo je bila B.B. (v nadaljevanju: upravičenka) delno oproščena plačila storitve institucionalnega varstva od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013 in od 1. 1. 2014 dalje, ugotovljena je bila višina njenega in moževega soprispevka h takšnemu plačilu v prvo in v drugo navedenem obdobju, prav tako pa sta bila delno oproščena plačila storitve za upravičenko tudi tožnik in njegova sestra ter je bila ugotovljena višina prispevka vsakega izmed njiju k plačilu v obeh obdobjih. Storitev za upravičenko v višini razlike med njeno oprostitvijo in prispevki zavezancev je po izpodbijani odločbi od 1. 1. 2013 dolžna doplačati Občina A..

7. Skladno z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) je bilo sodišče dolžno presojati pravilnost in zakonitost citiranih izpodbijanih odločb in sicer v obsegu, kot je bilo z njima odločeno. Z izpodbijanima odločbama izdanima v predsodnem postopku je namreč določen tako predmet kot obseg odločanja. V kolikor stranka v sodnem postopku s tožbenim zahtevkom uveljavlja nekaj, o čemer v predsodnem postopku ni bilo odločeno z dokončno odločbo, pogoji za sodno varstvo niso izpolnjeni (63. člen ZDSS-1).

8. Pritožba utemeljeno navaja, da vprašanje pravilnosti in zakonitosti nastanitve B.B. v zavod, ni predmet postopka v zvezi z odločanjem o plačilu storitev. V primeru namestitve v institucionalni zavod gre za dogovor med socialnovarstvenim zavodom in upravičencem o trajanju, vrsti in načinu zagotovitve storitev institucionalnega varstva. Sam dogovor o teh vprašanjih predstavlja akt, s katerim je upravičenec nameščen ali premeščen v določeni zavod.

9. Ker z izpodbijanima odločbama z dne 8. 3. 2016 in z dne 23. 1. 2017 ni bilo odločeno o namestitvi v zavod in tudi to vprašanje ni bilo predmet predsodnega postopka, ni nobene pravne podlage, da bi tožnik v tem postopku izpodbijal temelj nastanitve, to je dogovor med zavodom in upravičenko.

10. V obravnavanem primeru je glede na citirani izpodbijani odločbi z dne 23. 1. 2017 in z dne 8. 3. 2016, ki sta predmet sodne presoje, sporno vprašanje o oprostitvi plačila in o višini prispevkov k plačilu institucionalnega varstva za upravičenko glede na tožnikove navedbe pa predvsem vprašanje, ali obstoja preživninska obveznost tožnika do svoje matere.

11. ZZZDR preživninsko obveznost otrok do staršev določa v 124. členu. Po tej določbi je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega. Določba drugega odstavka 124. člena ZZZDR predstavlja izjemo od pravila določenega v prvem odstavku citirane določbe in v konkretnem primeru pomeni, da tožnik za svojo mater ni dolžan prispevati k plačilu storitev institucionalnega varstva, če dokaže, da iz neopravičenih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do njega. V nasprotnem primeru velja določba prvega odstavka 124. člena ZZZDR in obveznost tožnika, prispevati k plačilu storitvam institucionalnega varstva za svojo mater skladno s prvim odstavkom 100. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/2007 - Uradno prečiščeno besedilo s spremembami, v nadaljevanju: ZSV) po merilih določenih v Uredbi.

12. Po Uredbi, sprejeti skladno s tretjim odstavkom 100. člena ZSV na zahtevo upravičenca do socialnovarstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitev center za socialno delo. Oprostitev je odvisna od vrednosti opravljene storitve, višine ugotovljenega dohodka, meje socialne varnosti, plačilne sposobnosti in prispevka k plačilu storitve (9. člen Uredbe). Meja socialne varnosti je odvisna od minimalnega dohodka, ki je določen v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka, kot ga določa zakon, in od ugotovljenega dohodka (12. člen Uredbe). Oprostitev zavezanca se določi kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca (drugi odstavek 19. člena Uredbe). Zavezanec, ki je plačilno sposoben, je dolžan prispevati v znesku, za katerega je bil upravičenec oproščen plačila storitev, vendar ne več kot znaša zavezančeva plačilna sposobnost oziroma njegova preživninska obveznost (prvi odstavek 18. člena Uredbe). Po 5. točki 18. člena Uredbe se prispevki zavezancem določijo v razmerju, ki velja za njihovo plačilno sposobnost. 13. Glede na navedeno pravno ureditev, je v obravnavanem primeru potrebno najprej ugotoviti, ali je šlo v tožnikovem primeru za okoliščine, določene v drugem odstavku 124. člena ZZZDR ali ne. Torej ali je na podlagi že izvedenih in po potrebi dodatno izvedenih dokazov mogoče ugotoviti, da upravičenka B.B. do tožnika iz neopravičenih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti in jo posledično ni dolžan preživljati oziroma prispevati k plačilu storitev institucionalnega varstva glede na svojo plačilno sposobnost. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri tožniku dejanski stan iz drugega odstavka 124. člena ZZZDR ni izpolnjen, bo ponovno preverilo višino oprostitev in plačila prispevkov za storitve institucionalnega varstva za vsakega zavezanca, vključno za tožnika, skladno z Uredbo. Potem, ko bo sodišče prve stopnje v tej smeri dokazno ocenilo že izvedene in po potrebi dodatno izvedene dokaze, bo presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca in odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku.

14. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi skladno z določbo 355. člena ZPP ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obenem je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da so stroški odgovora na pritožbo nadaljnji stroški postopka.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.