Jedro

Nesorazmerno zadolževanje iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP ne pomeni kakršnegakoli zadolževanja, zaradi katerega dolžnik ni sposoben poravnati svojih dolgov; če bi bilo tako, stečajni postopek sploh ne bi bil potreben. Pomemben je tudi razlog zadolževanja ter vse ostale okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo.

Zadolževanje samo po sebi še ne pomeni, da gre za obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim stanjem. V obravnavanem primeru je šlo za poslovanje gospodarskega subjekta, ki je ob gospodarski krizi hotel storiti vse, da bi lahko uspešno nadaljeval s poslovanjem, pa se to ni izšlo. K nastanku dolga pa je prispeval tudi upnik, ki ga ni mogoče označiti za žrtev dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja. Zato ni izpolnjen dejanski stan uveljavljene ovire za odpust obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo pritožnikov ugovor proti odpustu obveznosti.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da zakon določa kot kriterij le nesorazmerje med prevzeto obveznostjo in takratnim finančnim stanjem. Dolžnik je zavaroval le nekatere obveznosti do upnikov, prevzemal pa je tudi poroštva za družbo P. d.o.o., pri čemer ni pomembno, da P. d.o.o. svoje obveznosti redno izpolnjuje, saj se je s prevzemom poroštva položaj dolžnikovih upnikov poslabšal. Tudi upnik ni ravnal lahkomiselno, saj je pogodbo z dolžnikom sklenil v času, ko dolžnikova situacija še ni bila tako slaba, dolžnik pa ga tudi ni seznanil z morebitnimi drugimi obveznostmi, za katere upnik niti ni mogel vedeti, saj iz bilanc še niso bile razvidne. Poleg tega je upnik zahteval tudi menice za zavarovanje izpolnitve dolžnikove obveznosti. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ni navedlo dejstev ali dokazov, ki bi utemeljevali, da dolžnik ni prevzemal nesorazmernih obveznosti; ni se tudi opredelilo do tega, ali je podaljševanje limita pri bankah in prevzemanje poroštev ter nakup gradbenega materiala v času, ko je bilo dolžnikovo premoženjsko stanje slabo, sorazmerno dolžnikovemu premoženjskemu stanju ali ne. Sklepa zato ni mogoče preizkusiti. Tudi razlogi so si v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje navedlo, da je dolžnik zašel v finančne težave in jih želel rešiti z dodatnim zadolževanjem, iz česar izhaja, da sodišče šteje, da je prevzemal nesorazmerne obveznosti, zaključi pa, da ni prevzemal nesorazmernih obveznosti. Sodišče prve stopnje se tudi osredotoča predvsem na subjektivne vidike, vzgibe in namene dolžnika, pri čemer naj bi ravnal premišljeno in odgovorno, ne pojasni pa, iz katerih navedb in dokazov to izhaja; zavarovanje zgolj nekaterih obveznosti ne kaže na kaj takega.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnik v ugovoru proti odpustu obveznosti uveljavlja, da ni pogojev za odpust obveznosti, ker obstaja ovira za odpust obveznosti iz 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pri tem uveljavlja oviro iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, in sicer to, da naj bi stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem.

5. Pri presoji, ali je stečajni dolžnik prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim stanjem, je potrebno upoštevati tudi to, da je bil stečajni dolžnik samostojni podjetnik, pri čemer se stečajnemu dolžniku ne očita, da bi njegove obveznosti izvirale iz česa drugega kot poslovanja dolžnika kot samostojnega podjetnika. Iz odločb Cst 60/2011 in Cst 214/2011 je razvidno, da se nanašata na stečajni postopek nad potrošnico. Pri tem je bila v teh zadevah situacija drugačna, kot pa je v obravnavani. V obravnavanem primeru je stečajni dolžnik res prevzel poroštvene obveznosti, vendar pa glavni dolžnik svoje obveznosti izpolnjuje, zato to poroštvo ne vpliva na stečajno maso in ni mogoče trditi, da je stečajni dolžnik prevzel nesorazmerno obveznost. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je tudi razvidno, da je razlog, da je stečajni dolžnik postal insolventen, gospodarska kriza, ki je še posebej huda v gradbeništvu, stečajni dolžnik pa je zaradi insolventnosti svojih dolžnikov moral odpisati skoraj milijon eurov dolga. Gradbeni material je nakupil, da bi lahko delal in tudi zaslužil ter tako odplačal svoje dolgove, kar pa mu je kriza preprečila. Limit pri banki pa je običajna poslovna praksa, pri čemer je šlo le za podaljševanje limita, zato je povsem jasno, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tega ni mogoče šteti med nesorazmerne obveznosti. Gre zgolj za zadolževanje (pri limitu ni šlo za dodatno zadolževanje, pri nakupu gradbenega materiala pa je šlo za to), ki je bilo namenjeno temu, da bi dolžnik postal ponovno solventen, kar jasno izhaja iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje, čeprav je ta skopa. Pri tem se je sodišče opredelilo tako do ugovora kot do odgovora na ugovor, ni pa tudi zagrešilo absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZFPPIPP. Sama dejstva o tem, kaj je naredil dolžnik, namreč niti niso bila sporna, sodišče prve stopnje pa jih je ovrednotilo in iz njih sprejelo pravilni zaključek, da ni šlo za nesorazmerno zadolževanje v smislu 4. točke 399. člena ZFPPIPP. Pri tem višje sodišče poudarja, da nesorazmerno zadolževanje iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP ne pomeni kakršnegakoli zadolževanja, zaradi katerega dolžnik ni sposoben poravnati svojih dolgov; če bi bilo tako, stečajni postopek sploh ne bi bil potreben. Pomemben pa je tudi razlog zadolževanja ter vse ostale okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo. Razlogi za odločitev so jasni in si niso v nasprotju.

6. Ni pa mogoče mimo dejstva, da se je dolžnik zadolžil tudi pri upniku. Kljub temu, da je obstajal neplačan dolg, glede poravnave katerega je dolžnik stečajnemu upniku sicer predlagal določene rešitve, ki pa jih upnik ni sprejel, je upnik še nadalje dobavljal blago stečajnemu dolžniku, in to ne v ravno majhnem znesku. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo stališče, da je upnik tudi sam računal, da se bo poslovanje dolžnika izboljšalo, tako kot dolžnik. Tako stališče je po oceni višjega sodišča razumno in poslovno logično. Po oceni višjega sodišča pa tudi ni dvoma, da je stečajni upnik vedel, da stečajni dolžnik ne more poravnati prej nastalega dolga, pa je dopuščal, da ta dolg še narašča. To pa pomeni, da je ne le vedel za finančno stanje dolžnika, temveč je k temu tudi sam pripomogel, četudi je računal, da se bo poslovanje dolžnika izboljšalo. Tudi po prepričanju višjega sodišča stečajni dolžnik ni ravnal lahkomiselno ali neodgovorno, pri tem pa česa takega ni mogoče trditi za stečajnega upnika – pritožnika, ki je blago še naprej dobavljal stečajnemu dolžniku, čeprav ta še ni plačal prejšnjega dolga. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je upnik svoje terjatve zavaroval z menicami. Tudi iz odločbe višjega sodišča opr. št. Cst 60/2011 izhaja, da določba 4. točke 399. člena ZFPPIPP ne postavlja strogo objektivnega merila. Zadolževanje samo po sebi torej še ne pomeni, da gre za obveznosti, ki so nesorazmerne z dolžnikovim premoženjskim stanjem. V obravnavanem primeru je šlo za poslovanje gospodarskega subjekta, ki je ob gospodarski krizi hotel storiti vse, da bi lahko uspešno nadaljeval s poslovanjem, pa se to ni izšlo. K nastanku dolga pa je prispeval tudi upnik, ki ga ni mogoče označiti za žrtev dolžnikovega lahkomiselnega in neodgovornega ravnanja. Zato tudi po prepričanju višjega sodišča ni izpolnjen dejanski stan uveljavljene ovire za odpust obveznosti.

7. Odločitev prvostopnega sodišča je tako pravilna, uveljavljeni pritožbeni razlogi iz 14. ročke 2. odstavka 339. člena ZPP pa niso podani, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).