Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine materialnopravno pravilno upoštevalo merila 180. člena OZ in sicer individualizacijo odškodnine, kot tudi objektivne kriterije (primerjavo z odškodninami za enako škodo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici plača 11.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2007 dalje do plačila (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek, to je še plačilo 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2007 je zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Hkrati je tožencu naložilo, da tožnici povrne 1.241,36 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe). Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da je tožnica na podlagi 180. člena in 182. člena Obligacijskega zakonika (Ur.l. Republike Slovenije, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami; OZ) upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi hčerkine smrti.

Zoper sodbo se je pritožil toženec sam (sodišče prve stopnje je pritožbo zavrglo – sklep III P 1237/2007-54 z dne 21.3.2011) in po svoji pooblaščenki. V pritožbi, vloženi po pooblaščenki, je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni v vseh točkah izreka, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsoko odškodnino in poudarja, da sodna praksa ni obvezen pravni vir. Vztraja, da so bile družinske vezi med tožnico in njeno hčerko minimalne in jih ni mogoče primerjati z običajnimi družinskimi vezmi, ki jih skuša sodišče opravičiti z izjemnimi razmerami v Bosni in Hercegovini v prvi polovici 90 let. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo oziroma nekritično ocenilo okoliščine, ki jih v nadaljevanju niza (da je le pokojna hči živela v begunskem centru; da tožnica zdravstvenih težav ni objektivno izkazala z medicinsko dokumentacijo; da niti tožnica niti priča B. Š. nista znali orisati življenjske poti pokojnice in tudi ne pojasniti okoliščin v zvezi z odnosom med pokojno in njenim otrokom; da odnosov v družini vsaj v obdobju od 1995 do 2005 ni mogoče oceniti kot običajnih, ker se pokojna ni udeležila pogreba svojega očeta; da je edini, ki je orisal življenjsko pot pokojne tožnik (pravilno toženec), pri čemer ni nepomemben del njegove izpovedi, da se je pokojna z njim poročila iz ekonomskih razlogov). Sodišču prve stopnje očita, da je izpovedbo tožnice ocenjevalo premalo kritično, ker je njene pavšalne in nedoločne odgovore pripisalo dejstvu, da je preprosta ženska in jo besedni zaklad ovira pri opisovanju življenjskih dogodkov. Najmanj, kar je pričakovati od matere je, da bi znala vsaj orisati življenjsko pot svojega otroka in na primer vedeti ime njenega otroka, svojega vnuka. Očitno sta bili tožnica in pokojna A., kot mati in hči odtujeni, česar sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni primerno ovrednotilo.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožnici na podlagi ugotovitve, da je bila ob hčerkini nasilni, nepričakovani smrti (toženec je tožničino hčerko umoril 17.10.2006 in bil za kaznivo dejanje umora pravnomočno obsojen) izredno prizadeta, da še vedno močno trpi in bo trpela tudi v bodoče, za duševne bolečine zaradi hčerkine smrti prisodilo odškodnino v višini 11.500,00 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na skrbno izvedenem dokaznem postopku in jasni in izčrpni ter prepričljivi dokazni oceni, v katero pritožbene trditve ne vzbujajo dvomov. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine (v pritožbenem postopku je sporna le še višina odškodnine) materialnopravno pravilno upoštevalo merila 180. člena OZ in sicer individualizacijo odškodnine, kot tudi objektivne kriterije (primerjavo z odškodninami za enako škodo). Primerjava z drugimi primeri prizadetosti iste dobrine, kot jo je materialnopravno pravilno opravilo sodišče prve stopnje, je eden od kriterijev, ki ga mora upoštevati sodišče. Odškodnina mora biti namreč umeščena v okvir primerljivih odškodnin za podobne primere, kar omogoča sodna praksa. Sodišče prve stopnje sodne prakse ni uporabilo kot obvezen pravni vir, kot očitno zmotno razume pritožnik.

Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostni meri upoštevalo tudi vse posebnosti predmetnega primera in pravilno uporabilo merilo individualizacije odškodnine. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je le-to ovrglo toženčevo trditev, pri kateri vztraja pri pritožbi, da so bile družinske vezi med materjo in hčerko minimalne. Pravilno je ovrednotilo in upoštevalo, da tožnica in njena hči zaradi izrednih razmer v njuni domovini nista imeli objektivnih možnosti normalnega družinskega življenja in sta morali zapustiti svoj dom ter kot begunki živeti v Sloveniji. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta tudi v času ločenega življenja ostali povezani, zadnji dve leti pred A. smrtjo pa sta celo živeli skupaj v domači hiši v V. K., dokler ni A., 14 dni pred smrtjo, odšla živeti k tožencu. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženca, da je sodišče prve stopnje spregledalo oziroma nekritično ocenilo okoliščine, ki jih toženec izpostavlja v pritožbi. Ni pomembno, kakšno je bilo življenje pokojnice v letih 1995 do 2005 in tudi ne, da niti tožnica niti priča B.Š. nista znali orisati življenjske poti pokojne A. kar sicer toženec uveljavlja kot nosilni pritožbeni razlog. Toženec je ob zaslišanju sam povedal (pritožbeno opozarjanje, da je le A. ločeno živela od družine), da je A., ko je živela kot begunka pri svojem bratu, zanosila, kar je bila družinska sramota in je zato odšla v zbirni center in tam rodila. Po ugotovitvi sodišča pa tožnica hčerke, kljub njenemu odhodu v zbirni center, ni zapustila. Nasprotno, pomagala ji je celo pri skrbi za otroka. Ravno tako ni pomembno, zakaj pokojna ni imela stikov s svojim otrokom, kot tudi ne, zakaj se ni udeležila pogreba svojega očeta. Ni jasno, na kaj meri pritožnik s sklicevanjem, da „ni nepomemben del njegove izpovedi, da se je pokojna z njim poročila iz ekonomskih odnosov“. Upravičenje do odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti otroka je odvisno od medsebojne čustvene navezanosti otroka in roditelja. Hčerkina poroka (ne glede na razloge zanjo) in življenje s tožencem le štirinajst dni, ni okoliščina, ki bi vplivala na zmanjšanje medsebojne čustvene navezanosti. Toženec v pritožbi ne prereka, da sta tožnica in njena hči, zadnji dve leti pred hčerkino smrtjo živeli skupaj in (za to obdobje) ne izpostavlja nobenih okoliščin, ki bi kazale na pretrganje njenih družinskih in čustvenih vezi.

O prizadetosti tožnice se je sodišče samo prepričalo na podlagi neposrednega zaznavanja ob njenem zaslišanju. Tožnica je bila, kot je zapisalo (obrazložitev na 3., 4. strani sodbe), ob zaslišanju vidno prizadeta, izpovedovala je s solzami v očeh, s težavami odgovarjala na postavljena vprašanja in težko opisovala svoja občutja. Izpoved tožnice je sodišče prve stopnje kritično ocenilo (4. stran obrazložitve) in so drugačni pritožbeni očitki neutemeljeni. Sodišče namreč ugotavlja, da tožnica na določena vprašanja ni znala odgovoriti, na določena vprašanja pa je podala kontradiktorne odgovore, kar pa pripisuje njeni preprostosti in prizadetosti zaradi hčerkine smrti in ne medsebojni odtujenosti. S pritožbenim očitkom, da je sodišče izpoved tožnice ocenjevalo premalo kritično, toženec v bistvu izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi. Okoliščina, da tožnica ni znala očrtati življenjske poti svojega otroka in ni vedela imena svojega vnuka, govori kvečjemu v prid pravilnosti ocene sodišča prve stopnje, da gre za zelo preprosto žensko, ki pa tudi na nekatera vprašanja glede svojih osebnih podatkov, ni znala odgovoriti. Zdravstvenega stanja tožnice sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot okoliščine pri odmeri odškodnine, zato je neupošteven pritožbeni očitek, da zdravstvene težave, ki naj bi bile povezane s smrtjo hčerke, niso objektivno izkazane z medicinsko dokumentacijo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem ugodilnem in stroškovnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).