Jedro

Kasnejša pravnomočna odločba toženca z dne 4. 1. 2011, s katero je bilo odločeno, da je tožnik od 1. 1. 2011 dalje zmožen za delo, učinkuje od prvega dne po vročitvi tožniku, to je od 6. 1. 2011 dalje, zato je sodišče tožbo na odpravo odločbe toženca z dne 7. 12. 2010, s katero je bilo odločeno, da je tožnik do 31. 12. 2010 nezmožen za delo, od 1. 1. 2011 dalje pa zmožen za delo, v delu na ugotovitev začasne nezmožnosti od 6. 1. 2011 do 1. 3. 2011 pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo zdravstvene komisije tožene stranke št. ... z dne 21.12.2010 v celoti in odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 7.12.2010 v delu, v katerem je tožena stranka dokončno odločila, da je tožnik od 1.1.2011 zmožen za delo. Razsodilo je, da je bil tožnik od 1.1.2011 do 5.1.2011 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu. S sklepom je tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zavrglo v delu, kjer je tožnik zahteval ugotovitev začasne zadržanosti od dela od 6.1.2011 do 1.3.2011 ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka z znesku 244,96 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Po zaključku glavne obravnave je tožnik s priporočeno poštno pošiljko dne 17.2.2012 sodišču prve stopnje poslal dopis ter priložil fotokopijo naslovne strani poštne pošiljke, naslovljene na drugo osebo. Z dopisom in priloženo fotokopijo tožnik dokazuje, da pošta poštnih pošiljk ne vroča pravilno.

Po pooblaščencu se je tožnik pritožil zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Posebej se pritožuje v zavrnilnem delu zoper sklep o stroških postopka. Posebej se tudi pritožuje zoper sklep o zavrženju tožbe glede zahtevka, da je bil začasno zadržan od dela od 6.1.2011 do 1.3.2011. Trdi, da mu odločba imenovanega zdravnika z dne 04.1.2011, s katero je bilo odločeno, da je od 1.1.2011 dalje zmožen za delo ni bila vročena in z njo ni bil seznanjen. Na naroku dne 8.12.2011 je bilo med strankama nesporno ugotovljeno, da se podpis tožnika na vročilnici, s katero je bil potrjen prejem omenjene odločbe, razlikuje od njegovega podpisa na drugih vročilnicah oziroma odločbah. Sodišče prve stopnje je pravilno vročitev odločbe z dne 4.1.2011 ugotavljalo po uradni dolžnosti, ne da bi za to tožena stranka navedla dejstva in predlagala dokaze. Izpovedal je, da se je zoper vse odločbe tožene stranke pritožil, kar izhaja iz listin v spisu in bi se, če bi mu bila odločba z dne 4.1.2011 pravilno vročena, zanesljivo pritožil tudi zoper to odločbo. Ponovno odločanje o zmožnosti za delo niti ni bilo potrebno. Sklicuje se na temeljna načela Zakona o splošnem upravnem postopku o varstvu pravic strank ter na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. U 77/94, po katerem je potrebno dvome o pravilnosti vročitve razlagati v korist stranke. Omenjeno odločbo bi bilo potrebno tožniku vročiti osebno, kar po 87. členu Zakona o splošnem upravnem postopku pomeni le neposredno vročitev v roke tožniku. Tako po Zakonu o splošnem upravnem postopku kot po Zakonu o poštnih storitvah so določeni pogoji za veljavnost fiktivne vročitve, ki v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Zaradi nepravilne vročitve je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je odločba z dne 4.1.2011 postala pravnomočna. Pogoj za dokončnost in pravnomočnost je pravilna vročitev, ki za navedeno odločbo ni izkazana. Predlaga, da sodišče ugotovi začasno zadržanost od dela za čas od 6.1. do 14.1.2011, kar izhaja iz medicinske dokumentacije, izpovedi tožnikove osebne zdravnice ter pisne izjave zdravnika B.B.. V pritožbi zoper sklep o stroških navaja, da je ob upoštevanju narave spora potrebno ugotoviti, da so stroški, ki so tožniku nastali, enaki ne glede na obdobje ugotovljene začasne nezmožnosti za delo. V zvezi z obdobjem, za katero je sodišče tožbo zavrglo, niso nastali posebni stroški, zato je potrebno uporabiti tretji odstavek 154. člena ZPP in tožniku priznati v celoti povračilo stroškov. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V II. točki izreka sklepa je sicer nepravilno zavrglo tožbeni zahtevek, ker se po predhodnem preizkusu tožbe, kot določa 75. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04 in 10/04), v primeru, če je zoper upravni akt mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno, zavrže tožba, ne pa tožbeni zahtevek. Navedena pomanjkljivost na vsebinsko pravilno odločitev sodišča prve stopnje ni vplivala. V postopku ni bilo drugih bistvenih kršitev, na katere sodišče druge stopnje, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - Odl. US, 121/08 - Skl. US, 57/09 - Odl. US, 12/10 - Odl. US, 50/10 - Odl. US in 107/10 - Odl. US), pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je omejitev ugotovitve začasne zadržanosti od dela tudi na čas od 1.1.2011 do 5.1.2011 in zavrženje tožbe za ugotovitev nezmožnosti za delo od 6.1.2011 do 1.3.2011 utemeljilo z dejstvom, da je tožena stranka dne 4.1.2011 izdala odločbo, s katero imenovani zdravnik ugotavlja, da je tožnik od 1.1.2011 dalje za delo zmožen, navedena odločba je bila po podatkih iz vročilnice vročena 5.1.2011 in je dne 13.1.2011 postala dokončna in pravnomočna, ker je tožnik ni izpodbijal s pritožbo. Ne glede na morebitno spornost pravilne osebne vročitve navedene odločbe, za katero tožnik trdi, da je ni prejel ter da podpis na vročilnici ni njegov, je pravilna ugotovitev prvostopenjska sodišča, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo opozorila na navedeno odločbo in tudi zatrdila, da se tožnik zoper odločbo ni pritožil. Po prvem odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potreba za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebi za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Odgovoru na tožbo je tožena stranka priložila listine, s katerimi je dokazovala svoje trditve oziroma upravi spis, iz vročilnice priložene odgovoru na tožbo (list št. 14. sodnega spisa) se vidi, da je sodišče izvod upravnega spisa s priloženo odločbo z dne 4.1.2011 vročilo tožnikovemu pooblaščencu. Tožnik v pripravljalnih vlogah ter na prvem naroku za glavno obravnavo dne 1. 9. 2011 navedb tožene stranke, da se zoper odločbo z dne 4.1.2011 ni pritožil ni izpodbijal, ni navajal nasprotnih dejstev in tudi ni predlagal dokazov, iz katerih bi izhajalo, da mu odločba dejansko ni bila vročena. Te trditve je tožnikov pooblaščenec postavil šele na drugem naroku za glavno obravnavo, ne da bi tožnik oziroma pooblaščenec navedla razloge, da teh dejstev nista mogla navesti na prvem naroku, kot je določeno v četrtem odstavku 286. člena ZPP. Sodišče dejstev, ki jih stranka ne navaja pravočasno in dokazov, ki jih ne predlaga pravočasno, in za to ne navede opravičenih razlogov, po določbi šestega odstavka 286. člena ZPP pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka ne sme upoštevati.

Poleg navedenega je potrebno upoštevati, da je tožnik z dopolnitvijo tožbe, vloženo 17.2.2011, kot listinsko prilogo predložil odločbo imenovanega zdravnika št. ... z dne 15.12.2010 (priloga A6), s katero je imenovani zdravnik, enako kot v odločbi z dne 4.1.2011, že pred tem odločil, da je tožnik od 1.1.2011 dalje zmožen za delo. Ta odločba je bila tožniku očitno vročena, ker jo je sam predložil in tudi v zvezi s to odločbo ni navedb ali dokazov, da jo je tožnik izpodbijal s pritožbo. Ne glede na morebitno ponavljanje odločitev, ki ga tožnik izpodbija v pritožbi in za katerega navaja, da je nepotrebno, je dejstvo, da je bilo očitno tudi z odločbo z dne 15.12.2010 pravnomočno odločeno, da je tožnik od 1.1.2011 dalje za delo zmožen. Odločba imenovanega zdravnika je bila izdana na podlagi predloga osebnega zdravnika ter po pregledu in preučitvi medicinske dokumentacije, glede izpodbijanja dokončnosti ali pravnomočnosti tožnik ni navedel ničesar.

Pri odločitvi o začasni zadržanosti od dela je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo 244. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/03, 35/03 - popr., 78/03, 84/04, 44/05, 86/06, 90/06 - popr., 64/07, 33/08, 71/08 - Skl. US, 7/09, 88/09 in 30/11) po kateri, v primeru, ko imenovani zdravnik ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej, torej od naslednjega dne po vročitvi odločbe imenovanega zdravnika, v obravnavanem primeru od 6.1.2011 dalje. Tudi zaradi že prejšnje pravnomočne odločitve z dne 15.12.2010, je sodišče prve stopnje na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo v delu, kjer je tožnik zahteval priznanje začasne zadržanosti od dela od 6.1.2011 do 1.3.2011, pravilno zavrglo.

Tožnik se neutemeljeno pritožuje zaradi odmere stroškov postopka. Z zahtevkom je uspel le v manjšem delu, saj je bila zadržanost od dela ugotovljena s sodno odločbo le za pet dni. Sodišče prve stopnje je pravilno pri odmeri stroškov upoštevalo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne le polovico odmerjenih stroškov.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. in prvega odstavka 366. člena ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep sodišča druge stopnje, sprejet na podlagi prvega odstavka 165. člena in ob upoštevanju 154. člena ZPP, da tožnik stroške pritožbe nosi sam.