Jedro

Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke za ugotavljanje delazmožnosti tožnice v spornem obdobju (češ da se je na podlagi drugih dokazov prepričalo, da je bila tožnica zmožna za delo) je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožnice do sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi odločba toženke z dne 17. 1. 2011 in z dne 15. 2. 2011 ter ugotovi, da je bila tožnica začasno popolnoma nezmožna za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 11. 1. 2011 do 11. 4. 2011 ter sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilo sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba meni, da je sodišče očitno spregledalo, da se lahko pravice in obveznosti predpišejo le z zakonom in da je s podzakonskim predpisom možno urediti le način njihovega uresničevanja, ko je zmotno štelo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja za akt, ki je merodajen za presojo o tem, ali je bila tožnica upravičena do začasne zadržanosti od dela. Sodišče bi moralo ugotavljati zdravstveno sposobnost tožnice in ne njeno diagnozo, saj je zavarovanec ob popolnoma enaki diagnozi enkrat lahko sposoben za delo, drugič pa ne. Pri ugotavljanju zmožnosti za delo gre za dejansko vprašanje glede katerega poseben postopek ni predpisan. V konkretni situaciji pa je osebna zdravnica tožnice jasno navedla, da je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in to tudi konkretizirala ter v predlogu imenovanemu zdravniku navedla, da tožnica zaradi bolečin ne zmore svojega dela ter priložila zdravstveni karton ter tako izpolnila zahtevo po dokazovanju z dokumentacijo (in ne z izvidom, kot to napačno interpretira sodišče). Napačno je stališče sodišča, ko je presodilo, da lahko imenovani zdravnik „na daljavo“ poda bolj zanesljivo oceno o delovni zmožnosti kot osebna zdravnica „v živo“. Glede ugotovitve tožnice ali je ta sposobna za delo ali ne, je ta predlagala postavitev izvedenca medicinske stroke (revmatologa), čemur sodišče ni sledilo, temveč je odločitev oprlo na interpretacijo nekega podzakonskega predpisa, ki ureja razmerja znotraj tožene stranke in tožnice sploh ne zavezuje. Do navedenega predloga se sodišče ni opredelilo, zato tožnica ne ve, kateri razlogi so sodišče vodili do presoje, da ta dokaz ni potreben. Sodišče je dolžno obrazložiti, zakaj določenega dokaza ni izvedlo, torej zakaj je štelo, da ni pravno relevanten. Sodišče je kršilo tožničino ustavno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) ter načelo pravne države (2. člen Ustave RS). Gre pa tudi za bistveno kršitev pravdnega postopka, saj je neupoštevanje dokaznih predlogov (preko zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja) vplivalo na pravilnost sodbe. Odločb toženke zaradi odsotnosti vsebinske obrazložitve sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ter med seboj v nasprotju (14. alinea drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku). Tožnica ne more z gotovostjo trditi, kateri del obrazložitve sodbe naj bi bil odločilen (obrazložitev je namreč pretežno le formalna in je sestavljena iz navedb strank, izpovedi priče ter kopiranih določb POZZ; torej sploh ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih), domneva pa, da je sodišče za odločilno štelo del obrazložitve na 5 strani sodbe, ki se začne z „Glede na navedeno sodišče zaključuje ...“, konča pa z „.. je bila odločitev imenovane zdravnice toženca kot zdravstvene komisije toženca pravilna in zakonita.“ Vzročna zveza med dejstvom, da za fibromialgijo ni organskega vzroka, priznano III. kategorijo invalidnostjo in pravilnostjo odločitve tožene stranke je očitno jasna in razumljiva le sodišču. Razlogi, ki so bili za sodišče očitno odločilni, so torej med seboj v nasprotju, hkrati pa nejasni, nepojasnjeni. Pritožnica priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici tega je tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, izpodbijana sodba tudi ne zadosti zahtevanemu standardu obrazloženosti, prav tako je pritožba utemeljena v delu, kjer graja neizvedbo dokaza s postavijo izvedenca medicinske stroke, ki ga je tožnica predlagala za dokazovanje svoje zdravstvene zmožnosti opravljanja dela v spornem obdobju.

Eno temeljnih načel pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP (tudi pravica do izjave), ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. To načelo se nanaša tudi na dokazni postopek; stranka ima namreč pravico, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze in se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke. Tej pravici na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede, pri čemer ta obveznost ni absolutna. Sodišče namreč ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran. V dokaznem postopku sodišče tudi ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, ne velja pa nasprotno; sodišče ne sme zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Sodišče razloge za zavrnitev dokaza z izvedencem ni utemeljilo. Z neupravičeno zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke za ugotavljanje delazmožnosti tožnice v spornem obdobju je sodišče prve stopnje kršilo pravico tožnice do sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prav ima pritožba, ko navaja, da je osebna zdravnica predlogu imenovanemu zdravniku z dne 10. 1. 2011 priložila celotno zdravstveno kartoteko z izvidi ter je tako protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da predlogu ni priložila nobenega izvida, iz katerega bi bilo razvidno, da je prišlo pri tožnici 11. 1. 2011 do poslabšanja zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem tudi napačno uporabi materialno pravo 244. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 30/2003 in naslednji), saj navedeni predpis zavezuje osebnega zdravnika, da lahko le izjemoma zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katero je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena in od izdaje zadnje odločbe še ni preteklo 30 dni, to stori le izjemoma, če gre za nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja zavarovanca, kar dokazuje z dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Na podlagi osebnega pregleda tožnice je osebna zdravnica ugotovila, da je prišlo do poslabšanja stanja, da tožnica od bolečine ne zmore dela, da je nespečna, utrujena in ima bolečine po vsem telesu. Pritožbeno sodišče šteje, da je osebni pregled zdravnika in celotna dokumentacija v zdravstveni kartoteki zavarovanca zadostna dokumentacija, s katero se lahko izjemnost, ki je v tem členu POZZ določena, dokazuje. Ni moč pričakovati, da bi zavarovanec v kratkih časovnih obdobij vedno razpolagal z novimi izvidi specialistov, tega citirani materialni predpis tudi ne zahteva. Pritožbeno sodišče še opozarja, da iz navedenega materialnega predpisa izhaja tudi, da če imenovani zdravnik ne ugotovi razlogov za zadržanost od dela, velja ta ugotovitev za naprej.

Večji del bolezenskih znakov tožnice je ugotovila že osebna zdravnica tožnice in ne izhajajo šele iz izvida lečečega psihiatra tožnice z dne 7. 4. 2011. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da sodbe glede odločilnih razlogov ni mogoče preizkusiti, saj so zaključki sodišča nejasni in ni razvidno, ali je bil tožbeni zahtevek, po zaključkih sodišča prve stopnje, zavrnjen zaradi tega, ker to ugotavlja, da pri tožnici ni prišlo do nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ali ker je enako stanje prisotno že od leta 2006 dalje, da gre za diagnozo za katero ni organskega vzroka oziroma da gre za razloge, zaradi katerih je bila tožnici že priznana III. kategorija invalidnosti.

Sodišče prve stopnje je sicer izvedlo dokaz z zaslišanjem osebne zdravnice S.M., dr. med., ki je obširno izpovedala, kakšno je bilo zdravstveno stanje tožnice dne 10. 1. 2011, ko se je zglasila v njeni ambulanti. Prav tako je izpovedala kakšno je bilo stanje dne 14. 2. 2011, ko se je ponovno zglasila pri njej itd.. Ob tako ugotovljenem zdravstvenem stanju je izpovedala tudi, da fizično delo vpliva na bolečine in počutje tožnice in da so zato pogosti bolniški staleži, ni pa bilo osebni zdravnici zastavljeno relevantno vprašanje, ali je navedeno zdravstveno stanje tožnice v spornem obdobju bilo ves čas takšno, da je bila tožnica začasno, zaradi bolezni, nezmožna za delo. Glede na podan predlog imenovanemu zdravniku dne 11. 1. 2011 s strani osebne zdravnice je možen zaključek, da je osebna zdravnica menila, da tožnica v času podaje predloga imenovanemu zdravniku za delo ni bila sposobna in ne nasproten zaključek.

Zgoraj ugotovljene kršitve so narekovale razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje (in posledično odločitev o stroških postopka) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (354. člen ZPP), ki naj v novem sojenju navedene procesne kršitve odpravi in ponovno presodi, ali so bile odločitve toženke v izpodbijanih odločbah pravilne in zakonite ter ali je bila tožnica popolnoma nezmožna za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 11. 1. 2011 do 11. 4. 2011. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku dokazno oceni že izvedene dokaze, angažira sodnega izvedenca specialista, ki se ukvarja s fibromialgijo, kateri bo lahko pojasnil, ali je glede na naravo bolezni tožnice, ob upoštevanju dela, ki ga tožnica opravlja v skladu z ugotovljeno invalidnostjo III. kategorije, ta je bila v spornem obdobju sposobna opravljati navedena dela v polnem delovnem času ali ne in po potrebi izvede še druge dokaze odločilne za razsojo v predmetni zadevi.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo pridržalo za končno odločbo.