Jedro

Sistemske pomanjkljivosti so objektivno dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Dublinska uredba temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in da se zato vse te države štejejo kot varne izvorne države, čeprav je takšno domnevo mogoče izpodbijati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik 30. 5. 2016 ponovno podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Po prvem odstavku 3. člena Dublinske uredbe(1) mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članice EU in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III navedene uredbe. Od pristojnega organa Republike Hrvaške je 20. 6. 2016 toženka prejela odgovor, da je Hrvaška v skladu z b) točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki jo citira, odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Na osebnem razgovoru 22. 6. 2016 je tožnik povedal, da je na Hrvaškem bival tri leta, da je bila prvič njegova prošnja zavrnjena, drugič pa je dobil odločbo, na podlagi katere je moral Hrvaško zapustiti in je nato bival ilegalno pri neki družini na Hrvaškem. Ko je Hrvaška to ugotovila, so ga vrnili v Turčijo, ki ga ni vrnila v Egipt, ampak nazaj na Hrvaško, kjer je bival pet mesecev v Azilnem domu v Ježevem. Inšpektor z imenom A. je zoper tožnika uporabljal fizično silo. Povedal je, da se na Hrvaško ne želi vrniti, saj so ga tam uničili. Ni dobil finančne pomoči, čeprav so jo ostali prosilci dobivali. Za jesti je dobil dva kosa kruha in pašteto, ko pa se je pritožil, da pašteto ne je, saj ni halal, ga je policist udaril s pendrekom. Prejemal je zdravila, zaradi katerih je bil nervozen in jih ni želel jemati. V kolikor je bilo potrebno so zoper njega uporabili tudi fizično silo. Za pregled pri zobozdravniku je čakal mesec in pol, čeprav je želel, da mu popravi le en zob, mu je zobozdravnik izpulil dva. Na Hrvaškem je prodajal računalnike, da se je lahko preživljal, ki so mu jih nato vzeli.

2. Toženka poudarja, da tožnik za svoje izjave ni predložil dokazil in da domnevnih težav na Hrvaškem ni omenil ob podaji prošnje 30. 5. 2016. Povedal je, da je Hrvaško moral zapustiti, saj se je tam postopek zaključil. Toženka je 21. 5. 2015 pridobila opis razmer v Republiki Hrvaški v zvezi z zdravstveno oskrbo v nastanitvenih objektih za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito s strani UNHCR, ki je razmere opisal kot dobre. Iz Poročila o raziskavi UNHCR v Republiki Hrvaški iz januarja 2015 in poročila ECRE iz oktobra 2014 ne izhajajo trditve, ki bi podpirale tožnikove navedbe, temveč izhaja, da ni podlage za očitek o sistemskih pomanjkljivostih v azilnem sistemu v Republiki Hrvaški. Prav tako noben evropski organ ni obravnaval Republike Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Toženka ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje. Očitno je, da se tožnik na Hrvaško ne želi vrniti zgolj zato, ker se je tam postopek zaključil in meni, da bo vrnjen v svojo izvorno državo. Toženka meni, da ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema v Republiki Hrvaški zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. V kolikor tožnik pristojnim organom Hrvaške ne bo predan v roku določenem v drugem odstavku 29. člena Dublinske uredbe, pa bo njegovo prošnjo obravnavala Republika Slovenija.

3. Zoper navedeno odločitev tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe in s tem zvezi stališče v sodbah ESČP in navedbe, ki jih je podal na osebnem razgovoru 22. 6. 2016 glede ravnanja v Azilnem domu v Ježevem s strani policijskega inšpektorja po imenu A., ki je uporabljal fizično silo, s čimer je bila ves čas podvržen sili oziroma grožnji s strani hrvaških uradnih oseb. To pomeni kršitev 3. člena EKČP. Izpostavlja sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem. Ko je bil tožnik na Hrvaškem z mamo, bratom in sestro, so bili vsi nastanjeni v Kampu v Kutini, med samimi moškimi, in niso prejeli nobene finančne pomoči. Tožnik je bil deležen nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Gre za diskriminacijo na podlagi vere. Uradna oseba na Hrvaškem je izdala informacijo o tožniku iz dokumentov zaupne narave, zaradi česar se je povečala ogroženost tožnika. Uradne osebe so tožnika silile jemati zdravila. Tožnik je imel zobobol in je moral čakati en mesec in pol, zaradi ravnanja hrvaških uradnih oseb ima tožnik še vedno psihične težave. Prepričan je, da ga bo v primeru vrnitve na Hrvaško, le ta ga vrnila v Egipt, kjer mu grozi vsaj dolgoletna zaporna kazen, s precejšnjo gotovostjo pa tudi nečloveško ravnanje oziroma kaznovanje s strani egiptovskih oblasti. Tožnik je že v osebnem razgovoru pozval toženko, da naj naredi poizvedbe glede zdravstvenega stanja, česar ni storila.

4. Navedbe toženke, da ob podaji prošnje 30. 5. 2016 tožnik ni opisal svojih težav na Hrvaškem so neutemeljene, saj je prava neuka stranka, ki ni mogla vedeti, kaj točno bi morala povedati. Toženka mu je postavljala splošna vprašanja, na katera je tožnik odgovoril, da mu v primeru vrnitve v Egipt grozi, da bo egiptovska policija z njimi nečloveško ravnala, le zato ker je pripadnik muslimanske bratovščine. Ista policija je ubila očeta tožnika, o čemer ima dokaze policija na Hrvaškem v dosjeju, ki ima okoli 32 strani, ki ga ni hotela izročiti tožniku. Hrvaška ga je januarja 2016 že skušala deportirati nazaj v Egipt preko Turčije, kljub temu, da tega ne bi smela storiti v skladu z načelom nevračanja, za kar pojasni razloge.

5. Tožnik trditveno in dokazno podlago glede predloženih poročil navaja šele v tožbi, saj tega ni mogel predložiti v predhodnem postopku, ker ne zna dobro angleško ali slovensko ali hrvaško, prav tako ni imel dostop do predloženih poročil in iz upravičenih razlogov navedenih poročil ni mogel predložiti predhodno. Navaja članek/poročilo Raziskovalnega instituta iz Migracije iz Berlina (Moving Europe) z dne 6. 1. 2016; Poročilo AIDA (Asylum information database) za Hrvaško; dodatna poročila in informacije z dne 26. 6. 2013, 2. 8. 2013; Human rights watch-world report 2014 in 2016, Amnesty International z dne 19. 10. 2015 in Amnesty International Report 2015/2016, na spletnih straneh, kot jih navaja s povzetki, ki po mnenju tožnika nesporno izkazujejo sistemske pomanjkljivosti in okoliščine, ki jih tožnik navaja v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in razmerami na Hrvaškem ter navaja spletne strani. Dejstvo, da Hrvaška za tožnika ni več varna država, izhaja tudi iz izjav notranjega ministra Hrvaške z dne 20. 11. 2015. Toženka bi morala prevetriti individualni položaj tožnika v luči celotne situacije na Hrvaškem v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, česar ni storila. Toženki očita, da ni predložila Poročil UNHCR in ECRE, na katera se sklicuje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zato se tožnik glede tega tudi ne more opredeliti. Navaja odločbo Ustavnega sodišča RS glede obveznosti toženke (U-I 238/06 z dne 7. 12. 2006). Navedbe toženke, da noben organ ni obravnaval Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega in poniževalnega ravnanja, so pavšalne. Očita kršitev 22. člena in 23. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in 22. člena Ustave RS.

6. Toženka in tudi Republika Hrvaška morata spoštovati načelo nevračanja. V skladu z Ženevsko konvencijo je neposredno kot posredno vračanje prepovedano. Navaja odločbo Ustavnega sodišča U-I-155/11, 22. točka. Že v prošnji je tožnik povedal, da ga je januarja 2016 Hrvaška skušala deportirati nazaj v Egipt preko Turčije, kljub temu, da Egipt za tožnika ni varna izvorna država, vendar je Turčija pravilno presodila, da tožniku v Egiptu grozi preganjanje in je tožnika vrnila nazaj na Hrvaško. V Egiptu so člani in podporniki muslimanske bratovščine v nevarnosti zaradi preganjanja s strani egiptovskih oblasti že samo zaradi pripadnosti tej družbeni skupini. Sklicuje se na letno poročilo Amnesty International 2015/16 za Egipt in Human Rights Watch 2015/16 glede Egipta. Navaja, da je podal utemeljene razloge, ki dosegajo stopnjo verjetnosti, da bi bil tožnik preganjan v svoji izvorni državi s strani oblasti v primeru vrnitve (v skladu s 24. členom, 26. členom in 27. členom ZMZ-1). Slovenija bi s predajo kršila posredno prepoved načela nevračanja. Hrvaška je že do sedaj skušala deportirati tožnika nazaj v Egipt preko Turčije, kar bo storila tudi v primeru, če izpodbijani sklep ostane v veljavi. Toženka bo z izročitvijo tožnika Hrvaški ravnala v nasprotju s prvim odstavkom 33. člena Ženevske konvencije, 3. členom EKČP in 18. člena Ustave RS, ki prepovedujejo posredno vračanje. Toženka zgolj pavšalno zatrjuje, da vse države članice EU spoštujejo načelo nevračanja in naj bi se zato domnevno štele kot varne države. Ni se opredelila do navedb tožnika, da ga bo Hrvaška vrnila v Egipt, kjer mu grozi izpostavljenost vsaj nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju, samo zaradi pripadnosti muslimanski bratovščini. Zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito mora vsebovati tudi presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti življenja ali svobode ter da prosilec ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, pri čemer navaja odločbe Ustavnega sodišča RS (npr. Up-1427/09). Obrazložitev je pomanjkljiva, kršena so pravila 214. člena ZUP. Toženka mora ravnati v skladu z načelom nevračanja in iz tega razloga odločiti o prošnji tožnika, kar bi lahko naredila na podlagi diskrecijske klavzule (17. člen Dublinske uredbe). Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

7. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen pred odločitvijo sodišč se tožnikov pravni položaj kljub meritorni odločitvi ne bi mogel več spremeniti. Navaja odločitev Vrhovnega sodišča RS (Up 63/2011) in Upravnega sodišča (U 1338/2011). Tožnik tudi predlaga, da sodišče odloči, da je toženka dolžna plačati stroške postopka v roku 15 dni zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe pa poudarja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja tožnika v Republiko Hrvaško.

K I. točki izreka

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je odločila, da tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje.

11. Svojo odločitev je toženka oprla na določbe 3. člena in točko b) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe. Prvi odstavek 3. člena Dublinske uredbe med drugim določa, da prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena te uredbe pa določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Po b) točki prvega odstavka18. člena Dublinske uredbe je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumentov za prebivanje.

12. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je toženka za tožnika, pristojnemu organu Hrvaške, 2. 6. 2016 v skladu z navedeno določbo, posredovala prošnjo za ponovni sprejem in da je pristojni organ Hrvaške 20. 6. 2016 odgovoril, da je Hrvaška v skladu z točko b) prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. Med strankama je sporno vprašanje, ali je tožnikova predaja Republiki Hrvaški mogoča, glede na to, da tožnik zatrjuje, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna. Toženka je pravilno ugotovila, da za Republiko Hrvaško, ki je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje, ni podana utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in da je zato za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška.

13. Kot izhaja iz upravnih spisov, je tožnik na osebnem razgovoru 22. 6. 2016, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Dublinske uredbe, na katerem je bil prisoten prevajalec in pooblaščenec tožnika, povedal, da naj bi na Hrvaškem ne bil deležen ustreznega obravnavanja, kjer pa je bival tri leta in kjer je bila njegova prošnja prvič zavrnjena, drugič pa je moral zapustiti Hrvaško, ki ga je vrnila v Turčijo, ta pa nazaj na Hrvaško. V azilnem domu v Ježevem naj bi inšpektor z imenom A. zoper tožnika uporabil silo in da je prejemal zdravila, ki jih ni želel jemati. Za pregled pri zobozdravniku je čakal mesec in pol. Toženka navaja, da za svoje navedbe tožnik ni predložil nobenih dokazov. Tožnik pa je tudi sam povedal, da je sicer imel dostop do zdravniške oskrbe, ki sicer po njegovem mnenju ni bila dobra, pa vendar glede tega tožnik ne pojasni razlogov razlogov, ki bi se jih lahko preizkusilo. Tudi iz navedb, da zdravnik ni dobro opravil svojega dela, ni mogoče sklepati, da so na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Tožnik tudi ni konkretno navedel, zakaj konkretno meni, da zdravnik svojega dela ni opravljal dobro. Na podlagi tako splošnih navedb ni mogoče sklepati na sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tožnik v postopku niti ne zatrjuje, da se je pritožil zoper morebitno takšno ravnanje inšpektorja na Hrvaškem, kot ga opisuje, in kako je bilo z njegovo pritožbo postopano. Tožnik tudi v prošnji za mednarodno zaščito 30. 5. 2016 navedenega ni zatrjeval, čeprav je bil seznanjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utegnejo biti pomembne za pridobitev mednarodne zaščite kot tudi vse, kar nasprotuje morebitni prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo in predložiti vse dokaze, s katerimi uveljavlja svojo prošnjo. Takrat je povedal, da je na Hrvaškem dobil negativen odgovor, a se je nato pritoževal in je zato celoten postopek trajal dalj časa in da je Hrvaško moral zapustiti, saj se je tam postopek zaključil. 14. Tožnik se v tožbi tudi sklicuje na različna poročila, s katerimi želi izkazati sistemske pomanjkljivostih v azilnem postopku na Hrvaškem. Glede na datume teh poročil je razvidno, da so te informacije obstajale že v času izdaje izpodbijanega akta, tožnik pa ni navedel nobenega opravičenega razloga, zakaj jih ni mogel navesti že v postopku izdaje upravnega akta. Navedel je sicer, da informacij ni mogel predložiti, ker ne zna dobro angleško ali slovensko ali hrvaško, prav tako pa naj tudi ne bi imel dostopa do predloženih poročil in da tako iz upravičenih razlogov ni mogel predhodno predložiti navedenih poročil, ki se nanje sklicuje v tožbi. Vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je imel tožnik v postopku zagotovljeno ustrezno pravno pomoč, saj je imel v postopku pooblaščenca (s strani PIC). Zato gre za po presoji sodišča za nedopustne tožbene novote, ki jih v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni mogoče upoštevati.

15. Tožnik, ki nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu tega bremena ni zadostil s trditvami na osebnem razgovoru 22. 6. 2016, ki jih je podal ob navzočnosti svojega pooblaščenca, ki je ustrezno kvalificiran svetovalec za begunce. Če bi bilo stanje na Hrvaškem res tako nevzdržno, kot želi tožnik prikazati v tožbi, pa sodišče meni, pa tudi ne bi najprej v izjavi 23. 5. 2016 lastnoročno napisal, da ne želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da želi biti vrnjen na Hrvaško. V tem primeru tožnik po mnenju sodišča ne bi mogel živeti tri leta na Hrvaškem, saj bi Hrvaško zapustil že prej in ne šele, ko je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, kot poudarja tudi toženka. Navsezadnje pa so sistemske pomanjkljivosti objektivno dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov(2). Tožnik pa niti ne zatrjuje, da bi bodisi ESČP ali UNHCR obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. Po presoji sodišča zatrjevanih pavšalnih pomanjkljivosti tako ni mogoče enačiti s sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Sodišču tudi ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju na Hrvaškem v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih in pogojih za sprejem.

16. Glede očitka tožnika, da tožniku z izpodbijanim sklepom niso predložena Poročila o raziskavi UNCHR v Republiki Hrvaški iz januarja 2015 in Poročila ECRE iz oktobra 2014, pa sodišče pripominja, da je tožnik v postopku imel pravno pomoč in da so poročila objavljena na spletnih straneh navedenih ustanov, zato ni moč upoštevati, da bi imel tožnik težave v postopku pri pridobivanju teh informacij in podatkov. Zato tudi ni opravičljivega razloga, zakaj določenih navedb iz posameznih prispevkov tožnik ni uveljavljal že prej.

17. Glede prihodnjih ravnanj v Republiki Hrvaški pa se sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev toženke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ki je v izpodbijanem sklepu navedla, da Dublinska uredba temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanja načela nevračanja) in da se zato vse te države štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države. Res je takšno domnevo mogoče izpodbijati, vendar tožniku tega v postopku ni uspelo izpodbiti. V skladu z določili Ženevske konvencije in Newyorškega protokola o statusu beguncev v zvezi z 8. členom Ustave RS se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav.

18. Tožnikovi razlogi, zaradi katerih je prosil za mednarodno zaščito, pa niso predmet tega postopka, v katerem sodišče presoja le pravilnost odločitve o tem, da je za obravnavanje tožnikove prošnje pristojna Republika Hrvaška. Tožnik z izpodbijanim sklepom ne bo vrnjen v Egipt, temveč v Republiko Hrvaško, kjer je bila predhodno obravnavana njegova prošnja. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da v obravnavanem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

19. Iz izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da se je toženka do vseh relevantnih tožnikovih navedb obrazloženo opredelila. Tožnik pa je tudi sam povedal, da je sicer imel dostop do zdravniške oskrbe, ki sicer po njegovem mnenju ni bila dobra, pa vendar glede tega tožnik argumentirano ne pojasni razlogov, ki bi se jih lahko preizkusilo. Tudi iz navedb, da zdravnik ni dobro opravil svojega dela, ni mogoče sklepati, da so na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom. Tožnik tudi ni konkretno navedel, zakaj konkretno meni, da zdravnik svojega dela ni opravljal dobro. Na podlagi tako splošnih navedb ni mogoče sklepati na sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem. Res je sicer, da se toženka ni opredelila do nekaterih drugih izjav v zvezi z njegovim počutjem, ki pa ne kažejo na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ker so premalo konkretne, da bi bilo mogoče iz njih sklepati na sistemske pomanjkljivosti. Tudi ne gre za to, da tožnik ni individualno obravnavan, kot meni tožnik. Navedbe tožnika, da ob podaji prošnje 30. 5. 2016 ni opisal svojih težav na Hrvaškem, ker je prava neuka stranka, ki ni mogla vedeti, kaj točno bi morala povedati, ne držijo, saj je tožnik ves čas postopka imel usposobljenega svetovalca za begunce. Toženka tudi ni dolžna postavljati dodatnih posebnih vprašanj, če tožnik, ki je imel pravnega svetovalca, tega ni izpostavljal, zato so neutemeljeni očitki, da mu je toženka postavljala le splošna vprašanja, na katera naj bi tožnik popolno in verodostojno odgovoril, saj to ni sporno.

20. Ker obstoj pogojev po drugem odstavku 3. člena Dublinske uredbe, to je utemeljene domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ni izkazan, dokazna ocena tožene stranke tudi ni v nasprotju z načelom materialne resnice (8. člen ZUP). Izpodbijana odločitev ima vse sestavine po 214. členu ZUP in jo je mogoče preizkusiti.

21. Tožnik je zahteval tudi povračilo stroškov postopka, kar pa glede na specialne določbe ZMZ-1 (11. člen) ni predmet postopka pred tem sodiščem oz. o njih odloča Ministrstvo za notranje zadeve (6. člen Pravilnika o načinu dostopa prosilcev za mednarodno zaščito do svetovalcev za begunce ter nagrajevanju in povračilu stroškov svetovalcem za begunce), zato se sodišče do tega ni posebej opredelilo.

22. Glede na navedeno je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti kršitev Ustave RS in EKČP, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

23. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe ni izkazal pravnega interesa. Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito vložil 30. 5. 2016, kar pa je že po uveljavitvi „novega“ Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), zaradi česar za postopek sodnega varstva ni upoštevna prehodna določba 125. člena ZMZ-1, v skladu s katero se za primere, če je prošnja za mednarodno zaščito vložena pred uveljavitvijo ZMZ-1, za postopke sodnega varstva še vedno uporabljata določbi 74. člena in 75. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). V obravnavanem primeru je treba tako uporabiti določbe ZMZ-1, po katerem glede na določbo 71. člena v zvezi s 73. členom ZUS-1 pritožba zoper sodbo ni dovoljena. Navedeno pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, zaradi česar tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za začasno zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa, ki je časovno vezana na čas do pravnomočnosti sodne odločbe.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL L 180/31 z dne 29. 6. 2013).

opomba (2) :Sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 157/2016 z dne 5. 5. 2016, točka 9 obrazložitve.