Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Psp 379/2010

ECLI:SI:VDSS:2010:PSP.379.2010 Oddelek za socialne spore

pokojninska osnova delo preko polnega delovnega časa poseben delovni pogoj
Višje delovno in socialno sodišče
2. september 2010
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Primere in pogoje, ki so morali biti izpolnjeni, da se je posamezno delo preko polnega delovnega časa štelo kot poseben delovni pogoj, so v obdobju od leta 1970 do leta 1985 urejali različni predpisi. Skupno vsem ureditvam je bilo, da je delo moralo biti kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno ter da se ni smelo uvesti , če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožena stranka je z dokončno odločbo št. ... z dne 7. 7. 2008 zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo Območne enote ... z dne 15. 1. 2008, obenem pa je v postopku revizije, kot ga določata 254. in 255. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) izrek prvostopenjske odločbe spremenila tako, da je zahtevo za vštetje plač, izplačanih tožniku za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1976 do 1985, v pokojninsko osnovo, zavrgla.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da se omenjena dokončna odločba odpravi ter, da mu je tožena stranka v roku 30 dni od izdaje sodbe dolžna izdati novo odločbo, s katero bo pri izračunu pokojninske osnove upoštevala plačo, izplačano za delo preko polnega delovnega časa v omenjenem obdobju ter tožniku tudi izplačati odškodnino v višini obračunanih zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan pa do izvršitve odločbe, zavrnilo. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi oz. spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da je šlo pri tožnikovem načinu dela za redno obliko dela, ki se je v vseh letih izvajalo z opravljanjem večjega števila ur preko polnega delovnega časa. Sodba nima razlogov oz. v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Priča C.G. je izpovedal, da je tožniku nadurno delo odredil v skladu z zakonom. Takšno delo se ne odredi nujno s pisnim nalogom, saj je po sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 2143/2001 delavec upravičen do plačila nadur, čeprav takšno delo ni bilo pisno odrejeno. Priča je izpovedala, da se je v treh četrtinah primerov vnaprej vedelo, koliko časa bo določeno delo trajalo, v nekaterih primerih pa je prišlo do zamika zaradi razmer na cesti in zunanjih dejavnikov. Po izpovedi R.Š. so šoferji lahko računali z določenimi težavami in zastoji, ni pa to bilo zanesljivo. V tem delu sodba nima razlogov oz. so med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov nasprotja, kar je kršitev po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev, da so šoferji lahko računali z izrednimi okoliščinami, ker je šlo za redno obliko dela, je presplošna in brez utemeljenih razlogov. Tožnikov delodajalec je imel v splošnih aktih iz let 1966, 1978 in 1982 delo preko polnega delovnega časa določeno kot poseben delovni pogoj. Pregled aktov je opravil delovni inšpektor s pomočnikom družbenega pravobranilca in pri tem ni ugotovil nikakršnih nepravilnosti ali kršitev zakonodaje. To pomeni, da so bili splošni akti v skladu z delovnopravno zakonodajo. Od opravljenih nadur so se redno plačevali prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Nobena od prič ni natančno pojasnila, kaj pomenijo nadure po seznamu in je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zahteval je povračilo pritožbenih stroškov, vendar jih podrobno ni opredelil. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku, enako kot v prvem, kršilo postopek, ker je potrdilo nezakonito dokončno odločbo št. ... z dne 7. 7. 2008, s katero je tožena stranka z zmotno uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami ) zahtevo za upoštevanje plač, izplačanih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1976 do 1985, zavrgla, ob nepravilni ugotovitvi, da je bilo o tej zahtevi že odločeno z odločbo Območne enote ... z dne 9. 11. 2007 ter se dejansko stanje in pravna podlaga nista spremenila. Vendar pa se tožeča stranka zaradi navedene kršitve ni pritožila, sodišče prve stopnje, pa je odločilo tudi meritorno in je enako zahtevo za vštevanje plačila za nadurno delo v pokojninsko osnovo, zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo obravnavalo v tej smeri in preizkusilo zakonitost odločitve, da se pri izračunu pokojninske osnove ne upošteva omenjena plača. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo pravno podlago za presojo, ali se plačilo za delo preko polnega delovnega časa upošteva pri izračunu pokojninske osnove, ki je v 407. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem.).

Primere in pogoje, ki so morali biti izpolnjeni, da se je posamezno delo preko polnega delovnega časa štelo kot poseben delovni pogoj, so v obdobju od leta 1970 do 1985 urejali različni predpisi, ki so sicer urejali delovna razmerja. Skupno vsem ureditvam je bilo, da je delo moralo biti kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno ter se ni smelo uvesti, če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev. Po drugem odstavku 45. člena Temeljnega zakona o delovnih razmerjih (TZDR, prečiščeno besedilo, Ur. l. SFRJ, št. 12/70) je bil delavec dolžan delati več kot poln delovni čas tudi v primerih, ko je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, primeroma je navedeno delo v ambulantah in bolnišnicah in drugo, ali da se z delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ali pa odvrne okvara na delovnih sredstvih. Delo preko polnega delovnega časa je lahko trajalo samo toliko, kolikor je bilo nujno potrebno, da so se odvrnile ali preprečile škodljive posledice in ga je delovna skupnost lahko vpeljala samo v skladu s Statutom, ta pa se je moral ujemati z republiškim predpisom, ki je natančneje določal primere, v katerih je mogoče vpeljati ali odrediti tako delo in pogoje, pod katerimi je mogoče to storiti. Zakon o zaposlovanju delavcev z nepolnim delovnim časom, o uvedbi dela preko polnega delovnega časa in o opravljanju dela, ki se ne šteje za delovno razmerje (Ur. l. SRS, št. 39/70), ki je začel veljati 28. novembra 1970, je v 4. členu določil, da delovna organizacija lahko, v skladu s svojim statutom, le izjemoma uvede delo preko polnega delovnega časa, poleg omenjenih primerov, kot jih je urejal TZDR, tudi v primerih, ko se pojavijo dela, ki morajo biti po svoji naravi dokončana brez presledka, da se odvrne škoda ali da se zagotovi nemoten potek rednega dela, ni pa bilo mogoče v naprej vedeti, koliko časa bodo takšna dela trajala in do kdaj bi morala biti opravljena. Uvedbo takšnega dela, ko se je potreba pojavila, ker delovna organizacija ni imela ustreznih delavcev, je bila delovna organizacija dolžna javiti pristojnemu komunalnemu zavodu za zaposlovanje. Opustitev te obveznosti je bila sankcionirana kot prekršek po 2. točki prvega odstavka 9. člena zakona.

V kasnejši pravni ureditvi, v Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev v združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. SRS, št. 18/74) in Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77) je bila enako ves čas poudarjena izjemnost dela preko polnega delovnega časa in urejenost takšnih primerov v splošnih aktih, ki so morali biti v skladu z zakonom. Tudi po določbah teh predpisov se je nadurno delo izjemoma in za omejeno dobo lahko uvedlo, če je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije in organizacijo dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov in če je bilo potrebno, da se z nepretrganim delom prepreči kvarjenje surovin ali materiala, ogrožanje varnosti in urejenosti prometa ali pa odvrne okvaro na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se prepreči prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela ali da se zagotovijo za njegov nepretrgan potek potrebne temeljen surovine ali zagotovi varnost ljudi in premoženja ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela ne morejo opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa ali če nastane potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. Po 82. členu ZDR/77 so lahko delavci v samoupravnem splošnem aktu o delovnih razmerjih in v skladu z zakoni določili delo v podaljšanem delovnem času v primerih, kjer je splošni družbeni interes in narava dejavnosti terjala, da se brez prekinitve opravijo določene naloge oziroma dela, tega pa ni bilo mogoče zagotoviti z ustrezno racionalno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa in razporeditvijo delavcev. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 27/82), ki je pričel veljati 31. 7. 1982, je bilo delavcem omogočeno, da izjemoma in za omejeno dobo delajo preko polnega delovnega časa tudi v primerih, če splošni družbeni interesi in narava dejavnosti terjajo, da se brez prekinitve opravijo določena dela oziroma naloge v skladu s pogoji, ki jih določajo zakoni. Možnost uvedbe takšnega dela preko polnega delovnega časa sta tedaj npr. določala 23. člen Zakona o rednih sodiščih in 50 člen Zakona o javnem tožilstvu (oba Ur. l. SRS, št. 10/78) za primere, ko je nujnost zadeve in narava dela terjala, da se delo opravi zunaj rednega delovnega časa.

Tožnik je izpovedal, kako se je delo organiziralo. Na vožnjah, tudi večdnevnih, sta bila običajno dva voznika. Relacija je bila na potnem nalogu, plačani pa so bili v odvisnosti od prevoženih kilometrov. Za nadure se ni štelo neko izjemno opravljanje dela temveč čas, ko so bili zdoma. Nadurno delo mu ni bilo posebej pisno odrejeno. Ni navedel primerov, ko bi moral delati zaradi zastojev ali okvar ali nepredvidenih izostankov delavcev.

Iz izpovedi prič R.Š. in C.G. v socialnem sporu opr. št. Ps 883/2009, sodišče je zapisnika o zaslišanjih pridobilo in prebralo kot dokaz v tem sporu s soglasjem strank, izhaja, da delo avtomehanikov in voznikov v A.N.G., kljub delavniku, ki je tudi presegal z zakonom določeno polno število ur, ne more šteti kot izjemno in nepredvidljivo. Niti tožnik niti priči v omenjenem socialnem sporu niso navedli konkretnih dogodkov izjemnosti, kot so jih določale omenjene določbe zakonov, s katerimi so bila urejena delovna razmerja. Iz izpovedi prič ter tožnikovih navedb ne izhaja, da mu je bilo delo preko polnega delovnega časa odrejeno zaradi izjemnih dogodkov, ki jih ni bilo mogoče predvideti in so obenem pomenili nevarnost za ljudi in premoženje oziroma varnost prometa oziroma bi prekinitev takšnega dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov. Prometni tehnik C.G., ki je bil pri tožnikovem delodajalcu zaposlen od leta 1970, od leta 1976 do 1997 pa na delovnem mestu dispečerja, je potrdil, da je bila organizacija dela voznikov v naprej znana, vključno z odsotnostjo. Disponent R.Š. v obdobju zaposlitve od 1968 do 1982 ob izdaji potnih nalogov ni odredil dela preko polnega delovnega časa. Vozniki so bili sami zainteresirani, da delo opravijo čim prej, kar je tudi lahko imelo za posledico podaljšanje delavnika. Splošno je bilo znano, da so vozila v primeru slabega vremena izločili iz prometa, priča pa ni navedla nobenega konkretnega primera, ki bi se nanašal na tožnika. Priči in tudi tožnik niso navedli nobenega konkretnega primera dela preko polnega delovnega časa, ki bi ga bilo zaradi izjemnosti, nepredvidljivosti in možnosti povzročitve materialne škode ali nevarnosti za življenje in zdravje možno natančno določiti kot poseben delovni pogoj. C.G. je pojasnil, da pri delodajalcu ni bilo premalo voznikov ter ni izključil možnosti, da bi delodajalec z dodatnim zaposlovanjem odpravil potrebo po delu preko polnega delovnega časa, kar potrjuje, da je šlo za vnaprej predvidljivo delo.

Tožnik je utemeljenost zahtevka dokazoval z določbami splošnih aktov, ki so v spornem obdobju pri delodajalcu urejali delovni čas (priloga A5). Določbe splošnih aktov se delno ujemajo z zakonskimi določbami, po katerih so delovne organizacije lahko vpeljale nadurno delo v skladu s statutom oz. splošnimi akti, ki so morali biti skladni z zakonom. Določba 67. člena Pravilnika o delovnih razmerjih iz leta 1966 je skladna z določbo 2. odstavka 45. člena Temeljnega Zakona o delovnih razmerjih (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 12/70), ki je določala, da je delavec dolžan delati več kot polni delovni čas kadar se mora odstraniti ali preprečiti okvaro delovnih sredstev, ter kadar bi ustavitev ali prekinitev dela povzročila kvar surovin ali drugega materiala, zaradi česar bi podjetju nastala velika materialna škoda. Prav tako sta določbi 99. in 100. člena pravilnika o delovnih razmerjih iz leta 1978 glede možnosti uvedbe nadurnega dela delno skladni z določbami 78. - 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 24/77). Zakon je dopustil, da se uvede delo preko polnega delovnega časa in se takšno delo šteje za poseben delovni pogoj v izjemnih primerih, ko je nujno, da se zagotovi varnost življenja in zdravja oz. prepreči nastanek precejšnje materialne škode. Dodatni pogoj je bil, da dela, ki ga je potrebno opraviti brez prekinitve, ni mogoče izvršiti z ustrezno racionalno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa in razporeditvijo delavcev. Možnost uvedbe dela preko polnega delovnega časa je bila pod enakimi pogoji določena tudi v 107. in 108. členu Pravilnika o delovnih razmerjih iz leta 1982 s tem, da je bila dodana omejitev, da sme podaljšani delovni čas, z izjemo hujših nesreč ali elementarnih nezgod, trajati največ 30 ur na mesec, kar je v skladu s spremembo iz 22. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih. Skupno vsem določbam o delu preko polnega delovnega časa je, da ga je delavec dolžan opravljati le po odredbi pristojnega delavca ali celo delavskega sveta. To se na prvi pogled izključuje z omenjeno nepredvidljivostjo, pomembno pa je, da pristojni delavec oceni, ali gre res za takšen nepredvidljiv dogodek, ki pomeni tudi ogrožanje zdravja, življenja ali materialnih dobrin, da je za odstranitev nevarnosti in preprečitev škode nujno odrediti delo preko polnega delovnega časa. Niti tožnik, niti priče niso konkretno potrdili primerov takšnega dela, ki bi tudi izpolnjevalo vse pogoje za vštevanje plače v pokojninsko osnovo oz. da je šlo za delo, ki so ga splošni akti šteli kot poseben delovni pogoj. Ne glede na dejstvo, da v zapisniku o inšpekcijskem pregledu z dne 2. 3. 1987 (priloga A5) niso ugotovljene nepravilnosti, to še ne pomeni, da je ureditev vseh oblik dela preko polnega delovnega časa v splošnih aktih v skladu z zakonodajo, ki je določala v katerih primerih se takšno delo šteje kot poseben delovni pogoj in se tudi všteva v pokojninsko osnovo. To tudi ne pomeni, da je bilo tožnikovo delo preko polnega delovnega časa takšno, da se ga lahko šteje kot poseben delovni pogoj.

Iz izvedenih dokazov ne sledi, da je bilo delo preko polnega delovnega časa odrejeno v skladu z določbami pravilnika in zaradi takšnih izjemnih dogodkov, ki jih ni bilo mogoče predvideti in so obenem pomenili nevarnost za ljudi in premoženje oz. varnost prometa oz. bi prekinitev takšnega dela povzročila precejšnjo materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov. Zaslišane priče so opisovale organizacijo dela, ki je bila splošno takšna, da so vožnje trajale daljši čas, celo več dni, vendar je prometni tehnik C.G., katerega zaslišanje je predlagal tožnik, potrdil, da je bila organizacija dela voznikom vnaprej znana, vključno z odsotnostjo. Zato je tudi sodišče druge stopnje prepričano, da dela po potrdilu delodajalca z dne 16. 6. 1998 ni mogoče upoštevati kot poseben delovni pogoj.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje ter s pravilno uporabo materialnega prava zahtevek utemeljeno zavrnilo. Ugotovljena kršitev postopka na pravilnost odločitve po vsebini ni vplivala, tožnikovo pritožbo je zato sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia