Jedro

Glede na to, da življenjska skupnost tožnice in prvega toženca zaradi razlogov na njegovi strani ni imela narave zunajzakonske skupnosti, ni mogoče šteti, da (je) obstaja(la) njena moralna obveznost, omogočiti prvotožencu in njegovemu sinu drugotožencu brezplačno bivanje v stanovanjski hiši. Obveznost plačila uporabnine ni pogojena z zmanjšanjem vrednosti nepremičnine zaradi uporabe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, da tožnici izročita prosto oseb v neposredno posest nepremičnino parcela št. 319/2 v vložku št. 403 k.o. .... Tožencema je še naložilo, da sta dolžna tožnici plačati 4.265,00 EUR z obrestmi, višji zahtevek, da sta to dolžna plačati solidarno, pa zavrnilo. Odločilo je še, da sta toženca dolžna tožnici povrniti pravdne stroške.

2. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, pri čemer toženca izpodbijata ugodilni del, tožnica pa zavrnilni del sodbe.

3. Toženca v svoji pritožbi uveljavljata vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje o zahtevku za izpraznitev in izročitev nepremičnine odločati na podlagi določb Stanovanjskega zakona in ne Stvarnopravnega zakonika oziroma Obligacijskega zakonika. Tožnica je namreč zatrjevala obstoj najemnega razmerja in sodišče bi moralo izhajati iz te trditvene podlage. Ugotavljati bi torej moralo, ali so izpolnjeni pogoji za odpoved najemnega razmerja. Napačno je sodišče uporabilo tudi določbo 583. člena OZ, ki se nanaša na posodbeno pogodbo, za kar pa v konkretnem primeru nedvomno ne gre. Ni šlo namreč za brezplačno uporabo, temveč kot izhaja iz izpovedi tožnice za uporabo stanovanja v zameno za določena opravljena dela v zvezi s tem stanovanjem. Svoje obveznosti iz tega dogovora pa sta toženca nedvomno izpolnila. Napačno je uporabljena tudi določba 198. člena OZ. Pod uporabo tuje stvari v smislu te določbe je namreč treba razumeti takšno uporabo stvari, pri kateri se ta spremeni v nekaj drugega ali preneha obstajati. Zahtevek bi se torej moral glasiti na vrnitev stvari, če je to mogoče, sicer pa nadomestitve vrednosti dosežene koristi. Za to pa bi morali biti izpolnjeni določeni pogoji, obogatitev, prikrajšanje v škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. Ti pogoji pa v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni. Tožnica ni zatrjevala niti obogatitve toženih strank, niti svojega lastnega prikrajšanja. Do obogatitve tudi ni prišlo, ker je prvi toženec, ki je bival v polovici hiše, le-to tudi vzdrževal in kril vse režijske stroške. Z uporabo te nepremičnine se njegovo premoženje ni spremenilo oziroma povečalo, pa tudi tožnica ni bila prikrajšana. Ni namreč dokazala, da je imela zaradi bivanja v njej škodo ali stroške, tega pa niti ni zatrjevala. Sodišče je s tem, ko ni ugodilo predlogu za prekinitev postopka, tudi kršilo določilo 206. člena ZPP. Prvotoženec je namreč prepričan, da bo Vrhovno sodišče RS njegovi reviziji ugodilo in mu priznalo solastninski delež na sporni nepremičnini. Tožnica tudi ni upravičena do uporabnine, ker je bil dogovorjen brezplačen najem. Mišljeno je, da bo v zameno za bivanje toženec opravil kakšno delo, toženec pa to obveznost je izvršil. Tožnica je nudila bivanje tožencema tudi iz razloga, ker je bil prvotoženec njen dolgoletni izvenzakonski partner, s katerim sta imela sina, ki je žal pokojni, drugi toženec pa je sin prvega toženca. Tožnica je torej s tem, ko je tožencema omogočila bivanje v hiši, le izpolnjevala svojo moralno dolžnost. Obema tožencema ni bilo treba plačevati najemnine le zato, ker sta sodelovala pri obnovi hiše. Tudi zato je treba zahtevek zavrniti. Sicer pa se je tožnica iz skupnega prebivališča odselila šele 25. 11. 2005 in je torej tožbeni zahtevek najmanj do tedaj neutemeljen. Ne drži namreč stališče prvostopnega sodišča, da je bila tožnica pri uporabi prikrajšana za svobodno razpolaganje s stvarjo. Bistveno je, da je nepremičnino uporabljala in v hiši normalno bivala in torej ni bila v ničemer prikrajšana. Na tožeči stranki je tudi dokazno breme, v kakšnem obsegu sta, če bi se že ugotovilo, da je šlo za nezakonito uporabo, uporabljala nepremičnino prvi in drugi toženec. Tožnica tega ni dokazala, prav tako pa ni dokazala, da bi drugi toženec souporabljal hišo tudi po marcu 2006. V hišo se je vračal le občasno na obisk k očetu. Pritožba izpodbija še obrestno odločitev, ker meni, da je verzijski zahtevek po svoji pravni naravi nečista denarna terjatev in postane čista šele z izdajo prvostopne sodbe. Obresti bi tako lahko tekle šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

4. Tožnica pa izpodbija zavrnilni del, uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga takšno spremembo sodbe, da se tudi v tem delu ugodi tožbenemu zahtevku. Napačen naj bi bil zaključek prvega sodišča, da gre v konkretnem primeru za deljivo obveznost, ker gre za denarno obveznost. Uporabnina je sicer res izražena v denarju, vendar ne gre pozabiti, da gre za obveznost tožencev do tožnice zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine, na kateri ima izključno lastninsko pravico. V osnovi torej ne gre za čisto denarno terjatev, saj terjatev tožnice ne izvira iz pogodbenega razmerja, pač pa za zahtevek, ki izvira iz tožničinih stvarnopravnih upravičenj. Ker sta toženca nepremičnino uporabljala kot nedeljivo celoto, ne gre za deljivo obveznost. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožencev

6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prvostopno pravno opredelitev razmerja med pravdnima strankama v zvezi z bivanjem v stanovanjski hiši v lasti tožnice. Sodišče je sicer vezano na trditveno podlago pravdnih strank, vendar ne na pravno presojo, ki izhaja iz teh trditev. Glede na zatrjevana dejstva je tako sodišče pravilno bivanje obeh tožencev v predmetnem stanovanju pravno opredelilo kot prekarij, torej kot začasno dovoljenje uporabe stanovanja oziroma stanovanjske hiše, ki ga lastnik lahko kadarkoli prekliče. Da ni šlo za najemno pogodbo, niti pri prvotožencu, niti pri drugotožencu, ne glede na poimenovanje pogodbe iz priloge pod A3, je prvo sodišče logično in prepričljivo utemeljilo v razlogih sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Iz izvedenih dokazov izhaja namen sklenitve pogodbe iz priloge pod A3, da se omogoči drugotožencu kot tujcu bivanje v Sloveniji. Prvotoženec je s tožnico res v obdobju do preklica brezplačne uporabe živel v življenjski skupnosti, ki pa iz razlogov na njegovi strani in za katere je nedvomno vedel, ni imela narave zunajzakonske skupnosti. Zato tudi ni mogoče šteti, da je obstajala in da še obstaja tožničina moralna obveznost, omogočiti prvotožencu in njegovemu sinu drugotožencu brezplačno bivanje v predmetni stanovanjski hiši. Kar je zlasti prvotoženec prispeval k povečanju vrednosti tožničine nepremičnine, le-ta vtožuje v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. P 292/2005 oziroma P 74/2010. 7. Da sporno nepremičnino še vedno uporabljata oba toženca in ne le prvotoženec, izhaja iz izpovedb samih tožencev. Iz izpovedbe samih tožencev izhaja, da oba uporabljata celotno nepremičnino, pri čemer pogostost uporabe nepremičnin s strani drugotoženca niti ni bistvena. Bistveno je, da z uporabo nepremičnine tožnici onemogočata prosto razpolaganje s to nepremičnino (tožnica bi jo lahko oddala v najem, sama uporabljala), kar prav tako izhaja iz pravilnih prvostopnih razlogov. Zato toženca, ki nepremičnino še vedno uporabljata, kljub temu, da jima je tožnica brezplačno uporabo odpovedala, nepremičnino uporabljata nezakonito in je zato utemeljen zahtevek za izročitev nepremičnine tožnici v neposredno posest. Prav tako pa je utemeljen tudi zahtevek na plačilo uporabnine od tedaj dalje, ko se je iztekel po tožnici postavljeni rok za opustitev brezplačne uporabe stanovanja. Zmotno je stališče pritožbe, da bi bila tožnica upravičena do uporabnine le v primeru, če bi se vrednost nepremičnine zaradi uporabe zmanjševala. Tožnica je upravičena do plačila uporabnine zato, ker imata toženca od uporabe nepremičnine brez pravnega naslova določene koristi (ni jima treba plačevati najemnine kje drugje), po drugi strani pa je tožnica oškodovana, ker sama ne more uporabljati nepremičnine ali pa jo oddajati v najem. Ni bistveno, ali je v obdobju, ko nepremičnine ni mogla uporabljati in z njo razpolagati, plačevala najemnino kje drugje ali ne. Bistveno je, da je bila prikrajšana pri uporabi in razpolaganju s sporno nepremičnino, toženca pa obogatena, ker sta tožničino stvar brezplačno uporabljala. Prvo sodišče je torej pravilno svojo odločitev glede zahtevka za izročitev nepremičnine v posest, kot glede plačila uporabnine, oprlo na določbe Stvarnopravnega zakonika in Obligacijskega zakonika in ne Stanovanjskega zakona, kot to meni pritožba. V zvezi s tem pa je pravilna tudi odločitev o obrestnem delu, ker je pravilno naziranje prvega sodišča, da toženca nista bila dobroverna, ker sta vedela, da obstaja zakonski zadržek za obstoj izvenzakonske skupnosti med tožnico in prvotožencem, prav tako pa sta tudi vedela, da po tožničini odpovedi brezplačne uporabe nepremičnine nimata več podlage za njeno nadaljnjo uporabo.

8. Prvostopno sodišče je tudi povsem pravilno zavrnilo predlog za prekinitev postopka do rešitve revizije, vložene zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani pod opr. št. II Cp 1426/2009 z dne 29. 02. 2010. Vložena revizija zoper pravnomočno sodbo namreč ni razlog za prekinitev postopka.

9. Glede na vse spredaj navedeno, v ostalem se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne prvostopne razloge, pritožba tožencev ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

O pritožbi tožnice

10. Zahtevek za plačilo uporabnine je obligacijski in ne stvarnopravni zahtevek. Zahtevek je tožnica uveljavljala v denarju, torej v obveznosti, ki je deljiva. Glede na določbo 394. člena OZ se domneva solidarnost le pri deljivih obveznostih, ki so nastale z gospodarsko pogodbo, ne pa tudi pri deljivih obveznostih med posamezniki. Na podlagi določbe 393. člena OZ je obveznost deljiva, če se lahko tisto, kar se dolguje, razdeli in izpolni v delih, ki imajo iste lastnosti kot celi predmet in če s to delitvijo ne izgubi ničesar od svoje vrednosti. V konkretnem primeru gre prav za takšno situacijo. Zato je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice v tistem delu, v katerem je zahtevala solidarno obveznost obeh dolžnikov. Tudi pritožba tožnice torej ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo.

11. Zavrnitev obeh pritožb vsebuje tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka v pritožbah.