Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je zaradi upada poslovanja izvedla racionalizacijo poslovanja tako, da je minimalizirala vse, razen glavne dejavnosti in izvedla spremembe števila zaposlenih in stroškov dela. Tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je postalo nepotrebno, ker je bilo razporejeno med ostale zaposlene. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2014, ki jo je tožena stranka vročila tožniku dne 29. 1. 2014, nezakonita in se razveljavi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po poteku 60-dnevnega odpovednega roka, šteto od dne 6. 2. 2014 dalje, temveč mu še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v 8 dneh pod izvršbo, ter ga za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja naprej, prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, ki bi mu pripadale, če bi delal, skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 6. 2013 in od njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač, ter mu za ta čas izplačati pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo 18-tega v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik krije sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (8., 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povračilo pritožbenih stroškov tožnika, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnik se ne strinja, da je tožena stranka dokazala obstoj zatrjevanega odpovednega razloga, to je ekonomskega razloga. Odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi iz organizacijskega razloga ne drži in je protispisna (15. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), saj toženka reorganizacije v odpovedi sploh ne omenja, tega pa tudi v odgovoru na tožbo ni zatrjevala. S tem je sodišče prve stopnje grobo kršilo določila materialnega prava - 2. odstavek 87. člena ZDR-1 v zvezi z 200. členom istega zakona in poseglo v tožnikovo pravico do učinkovitega pravnega varstva. Odločitev sodišča prve stopnje pa tudi temelji na nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, nepopolno izvedenem dokaznem postopku zaradi neopravljenih poizvedb pri ZZZS, kar predstavlja kršitev procesnih pravil iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Če bi sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo, bi ugotovilo, da je po podatkih ZZZS tožena stranka v času od 1. 12. 2013 na novo zaposlila kar 48 delavcev. To pa kaže na to, da tožena stranka z odpuščanji ob hkratnem zaposlovanju na novo ni mogla zmanjšati stroškov zaposlenih in s tem upravičiti podane odpovedi.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bili za obravnavano zadevo ključni izkazi poslovnega izida za obdobje od 1. 1. 2013 do 30. 9. 2013, saj iz besedila in datuma odpovedi izhaja, da naj bi vplivali rezultati za celotno leto 2013. Podatki o poslovanju, s katerimi je tožena stranka utemeljevala odpoved, so neskladni z listinami, ki prikazujejo podatke o poslovnih rezultatih tožene stranke v letu 2013. Iz uradnih podatkov poslovanja tožene stranke (AJPES, iBON) izhaja, da je bilo poslovanje tožene stranke v letu 2013, glede na stanje gospodarstva v Republiki Sloveniji naravnost odlično in sicer je tožena stranka dosegla povečanje drugih poslovnih prihodkov za 310 %, zmanjšanje stroškov blaga, materiala in storitev za 6 %, zmanjšanje poslovnih odhodkov za 6 %, povečanje poslovnega izida iz poslovanja za 73 %, povečanje poslovnega izida iz poslovanja (EBIT) za 12 %, povečanje celotnega poslovnega izida za 16 %, povečanje čistega poslovnega izida obračunskega obdobja za 8 %, povečanje dodane vrednosti na zaposlenega za 12 % in čisti dobiček (čisti poslovni izid) v višini 6.246.096 EUR, kar je za 8 % več kot v letu 2012. Zato je navedba tožene stranke, ki jo povzema tudi sodišče prve stopnje, da je bil čisti dobiček v letu 2013 nižji kot leta 2012, neresnična in protispisna. Zaradi dobrih poslovnih rezultatov je bila delavcem tudi izplačana božičnica.

Pritožba opozarja še na tožnikovo izpoved na naroku dne 16. 9. 2014, da morebitno zmanjšanje proizvodnje ne vpliva na potrebo po njegovem delu, saj vzdrževanje pnevmatskih sistemov in merilnikov ni odvisno od obsega proizvodnje, dokler ne pride od drastičnega zmanjšanja, do tega pa ni prišlo.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi sklenjena dne 1. 6. 2013, ko so že obstajali slabi poslovni rezultati, ne vpliva na zakonitost njene odpovedi, saj naj bi bil razlog tožnikove zaposlitve prezaposlitev od pravnega prednika toženke zaradi pripojitve k toženki. Iz historičnega izpisa poslovnega registra namreč izhaja, da je do pripojitve prišlo šele več kot pol leta kasneje.

Zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za kolektivni odpust, je po prepričanju tožnika vsaj preuranjen. Sodišče je navedeni zaključek in sicer, da pri toženi stranki ni bilo odpuščenih več kot 30 delavcev v obdobju 30 dni v smislu 98. člena ZDR-1, sprejelo zgolj na podlagi seznama, ki ga je pripravil direktor tožene stranke. Hkrati pa je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožena stranka v letu 2014 iz poslovnih razlogov odpustila vsaj 39 delavcev, pri čemer pritožba opozarja, da navedeni podatek ne predstavlja vseh delavcev, odpuščenih iz poslovnih razlogov ampak le delavce, ki so se po prenehanju delovnega razmerja iz poslovnega razloga prijavili na ZRSZ. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, nanj pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker ni opravilo poizvedb pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije glede novo zaposlenih delavcev pri toženi stranki v času od 1. 12. 2013 dalje. Tudi brez izvedbe tega dokaza je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Povečanje števila delavcev v spornem obdobju namreč ne vpliva na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj ekonomskega razloga. Zato takšne poizvedbe ne bi vplivale na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, ter za odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tudi niso bile potrebne. Prav tako ni podano nasprotje med listinami v spisu in med samimi ugotovitvami o teh listinah v smislu 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pravilno povzelo vsebino listin oziroma podatkov v spisu. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to kršitev, dejansko izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni kršitev določb pravdnega postopka. Čeprav pritožba ne obrazloži natančneje, o čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tudi v tem delu ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje sodbo ustrezno obrazložilo z vsemi pravnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, razlogi so jasni in si niso v nasprotju, zato je tudi mogoče sodbo v celoti preizkusiti.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 6. 2013 na delovnem mestu vzdrževalec I, pred tem pa je bil zaposlen pri pravni prednici tožene stranke A. d. o. o., B., ki se je na podlagi pogodbe o pripojitvi z dne 19. 11. 2013 pripojila k toženki; - da mu je toženka dne 17. 1. 2014 redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je zaradi upada poslovanja izvedla racionalizacijo poslovanja tako, da je minimalizirala vse, razen glavne dejavnosti in izvedla spremembe števila zaposlenih in stroškov dela. Tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je postalo nepotrebno, ker je bilo razporejeno med ostale zaposlene; - da tožena stranka na tožnikovo delovno mesto ni zaposlila nobenega delavca, je pa prišlo do določenih prerazporeditev znotraj A., pri čemer je šlo izključno za zaposlene, ki se ukvarjajo z razvojem in v manjšem obsegu s prodajo, nikakor pa ne z vzdrževanjem. Ker tožena stranka drugih delavcev ni dodatno zaposlovala, je bil strošek na zaposlene nižji ravno na račun odpuščenih delavcev; - da toženka ni odpustila večjega števila delavcev, saj je v decembru 2013 iz poslovnega razloga prenehalo delovno razmerje le eni osebi, od januarja 2013 do 11. 8. 2014 pa je iz tega razloga prenehalo delovno razmerje 39 delavcem. Ker toženka v obdobju 30 dni iz poslovnega razloga ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi najmanj 30 delavcem, tudi ni bila dolžna o tem obveščati sindikat, zavod za zaposlovanje, prav tako pa tudi ni bila dolžna pripraviti programa reševanja presežnih delavcev; - da je tožena stranka dne 20. 12. 2013 zaposlenim res izplačala božičnico, ki pa je bila zaradi nedoseženega planiranega dobička izplačana le v višini 50 % planirane; - da je tako tožena stranka tožniku zakonito redno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi skladno z določbo 1. in 2. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), saj mu je bila odpovedana iz utemeljenega razloga, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in ne, kot je tudi zatrjeval tožnik, zaradi njegovega slabšega zdravstvenega stanja.

7. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

8. Neutemeljeno očita pritožba sodišču prve stopnje stališče, da naj bi bili za obravnavano zadevo ključni izkazi poslovnega izida za obdobje 1. 1. 2013 do 30. 9. 2013. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 7 obrazložitve zapisalo, da direktorjevo izpoved o tem, da tožena stranka planov ni dosegla poleg izkazov poslovnega izida za obdobje od 1. 1. 2013 do 30. 9. 2013 potrjuje tudi poročilo D. v prilogah pod B6. Prav tako tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da iz uradnih podatkov poslovanja tožene stranke izhaja, da je bilo njeno poslovanje, glede na stanje gospodarstva v Republiki Sloveniji, naravnost odlično. Tožena stranka je reorganizacijo izvedla zaradi nedoseganja planiranega poslovanja. To pa seveda ne pomeni, da je poslovala (glede na stanje gospodarstva v državi) slabo, pomeni pa, da ni poslovala tako, kot je planirala. Če bi bilo poslovanje takšno, bi delavci prejeli tudi celotni planirani znesek božičnice, glede na nedoseganje plana, pa so jo prejeli le v višini 50 % od planirane.

9. Nepotrebno je pritožbeno opozarjanje na tožnikovo izpoved na naroku dne 16. 9. 2014, da morebitno zmanjšanje proizvodnje ne vpliva na potrebo po njegovem delu. Ker je bilo njegovo delo prerazporejeno med ostale zaposlene, je potreba po tožnikovem delu vsekakor prenehala. Če temu ne bi bilo tako, mu tožena stranka ne bi odpovedala pogodbe o zaposlitvi, oziroma bi na tem delovnem mestu zaposlila drugega delavca, česar pa ni storila.

10. Tožena stranka je z odpovedmi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov delavcem začela v mesecu decembru 2013, v spisu pa ni dokazov, da je tožena stranka že ob prevzemu tožnika 1. 6. 2013 vedela, da letnega plana ne bo dosegla. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožnika obravnavala kot prevzetega in ne na novo zaposlenega delavca, Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

11. Pravilen je tudi zaključek sodišče prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni šlo za kolektivni odpust (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker tožena stranka v obdobju 30 dni ni iz poslovnega razloga odpovedala pogodbe o zaposlitvi najmanj 30 delavcem, ni šlo za odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Drugače ne izhaja niti iz poimenskega seznama delavcev v prilogah po B8 pa tudi ne iz seznama na l. št. 56. Bistveno je tako število odpustov v obdobju 30 dni in ne število odpustov v letu 2014, kot navaja pritožba.

12. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.