Jedro

Ker je revident pridobil pravico do premestitve po določbi ZPIZ-1 zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti, mu je bilo pravilno priznano nadomestilo za invalidnost v skladu ZPIZ-1, ki je veljal ob spremembi invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 28. 6. 2011 in 21. 10. 2011. Ugotovilo je, da je bila tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije priznana pravica do razporeditve na drugem ustreznem delu z omejitvami s polnim delovnim časom od 14. 8. 2002 dalje z odločbo tožene stranke z dne 29. 9. 2003. Tožena stranka mu je z odločbo z dne 21. 2. 2005 priznala pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 8. 10. 2004 dalje. Tožnikova osebna zdravnica je 15. 10. 2010 podala predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Z odločbo z dne 2. 2. 2011 je tožena stranka tožniku kot invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela z dodatnimi omejitvami priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Z izpodbijanima odločbama z dne 28. 6. 2011 in 21. 10. 2011 pa je tožena stranka priznala pravico do nadomestila za invalidnost v višini 192,91 EUR, ki je nižje od prejšnjega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev. Zaradi spremembe invalidnosti mu je bila priznana in odmerjena nova pravica v skladu s 163. členom in tretjim odstavkom 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odvisen le od prejemkov s strani tožene stranke, ki so se mu z izpodbijanima odločbama prepolovili iz 400 EUR na 200 EUR. Pravico do socialne varnosti (51. člen Ustave RS) je prejel z odločbo z leta 2003, odvzeta pa mu je bila 2011. Obrazložitev sodišča druge stopnje je arbitrarna, saj ne pove, zakaj mu ni bila kršena ustavna pravica od socialne varnosti.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek o neobrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje, V njej je zadostno obrazloženo, da se je revidentu zaradi sprememb v invalidnosti (drugi odstavek 163. člena ZPIZ-1) spremenila tudi pravica iz invalidskega zavarovanja, ki mu je bila na novo priznana glede na veljavna določila ZPIZ-1. 8. Tako mu je bila na podlagi invalidnosti III. kategorije priznana pravica od premestitve (91. člen ZPZI-1) z dodatnimi omejitvami glede na prejšnjo pravico do razporeditve na drugem ustreznem delu in odmerjeno mu je bilo nadomestilo za invalidnost po prvi alineji tretjega odstavka 94. člena ZPIZ-1, ki je zamenjalo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu (sicer institut predhodno veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednji). Ker je revident pridobil pravico do premestitve po določbi ZPIZ-1 zaradi poslabšanja že ugotovljene invalidnosti, mu je bilo pravilno priznano nadomestilo za invalidnost v skladu ZPIZ-1, ki je veljal ob spremembi invalidnosti (tretji odstavek 397. člen ZPIZ-1) (1). Druge nekonkretizirane navedbe v reviziji pa na drugačno materialnopravno odločitev ne morejo vplivati.

9. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Podobno v zadevi VIII Ips 183/2012 z dne 17. 12. 2012.