Jedro

Splošno zatrjevanje o neverodostojnosti izpovedi (poimensko nedoločenih) prič zaradi domnevnega interesa za izid postopka, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je njihova izpoved neverodostojna, ni utemeljeno.

Neutemeljeno je zavzemanje tožnic, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njunemu tožbenemu zahtevku že zato, ker se toženka v roku 3 dni od prejema njunih opominov zaradi zatrjevanih kršitev nanju ni odzvala, s čimer naj bi zamudila procesni rok za aktivno odpravo očitanih kršitev. Navedeni rok ni procesni rok, zamuda katerega bi utemeljevala zakonitost izrednih odpovedi tožnic in posledično ugoditev tožbenemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožeče stranke za plačilo odpravnine 2.070,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odškodnine za neizkoriščen odpovedni rok 1.725,00 EUR, odvod davkov in prispevkov, plačilo neto zneska, zakonskih zamudnih obresti in za povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek druge tožeče stranke za plačilo odpravnine 2.070,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in odškodnine za neizkoriščen odpovedni rok 1.725,00 EUR, odvod davkov in prispevkov, plačilo neto zneska, zakonskih zamudnih obresti in za povračilo stroškov postopka (II. točka izreka). Tožnicama je naložilo, naj toženi stranki povrneta stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnici zaradi vseh pritožbenih razlogov po ZPP ter zaradi kršitve pravic iz 2., 14., 22. in 23. člena Ustave RS ter 6., 11. in 14. člena EKČP. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe, tako da se zahtevku v celoti ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjujeta bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP in 22. členom URS v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki mu očitata, da je sodbo oprlo predvsem na izpovedi prič tožene stranke, za katere sta tožnici trdili, da so ju nadlegovale, trpinčile in diskriminatorno obravnavale. Navajata, da so bile priče delodajalca vodstveni kader, zainteresiran za izid te pravde, zaradi česar jim sodišče prve stopnje ne bi smelo pokloniti vere, resničnost njihovih izjav pa bi moralo oceniti v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, zlasti potrdilom psihiatra in dnevnika tožnic. Sodišču prve stopnje očitata, da bi se moralo skrbneje opredeliti do mnenj zdravnikov specialistov, iz katerih izhaja, da imata tožnici zdravstvene težave, kar bi moral zdravnik medicine dela tudi zapisati, česar pa zato, ker od tožnic ni pridobil zdravstvenega kartona in je kršil postopek ocene njune delazmožnosti, ni navedel. Nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje, da nista imeli določenih omejitev pri delu. Grajata stališče, da sta odpovedi prepozni. Menita, da bi ju skladno z ZVZD-1 morala tožena stranka na podlagi zdravniških potrdil napotiti na pregled na medicino dela zaradi preverjanja začasnih omejitev pri delu, česar ta ni storila oziroma zdravnik medicine dela ni pregledal njunih zdravstvenih kartonov. Vztrajata, da je zaupanje med njima in toženo stranko izgubljeno, saj ni ukrepala v zvezi z njunimi pritožbami glede izključevanja, nadlegovanja in diskreditacije. Ker toženka v roku 3 dni od opomina ni storila ničesar, je zamudila procesni rok, v katerem bi morala po pozivu tožnic aktivno odpraviti očitane kršitve. Sklicujeta se na opomina, iz katerih izhaja, da bi ju zaradi nadlegovanja, trpinčenja in postavljanja v manj ugoden položaj toženka morala premestiti na ustrezni oddelek oziroma na prejšnje delovno mesto, in sicer zaradi zdravstvenih razlogov in zato, ker je bil oddelek vedno kazenski oddelek, kjer so delali predvsem študentje in ne izobraževan kader. Navajata, da jima toženka ni zagotovila dela na oddelku, ki je zanju iz zdravstvenih razlogov primeren, sodišče pa mnenja specialistov ni upoštevalo, zaradi česar je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena oziroma iz prvega odstavka 339. člena v povezavi z 8. členom ZPP. V zvezi z izgubljenim zaupanjem se sklicujeta na svoji izpovedi ter na izpoved osebnega zdravnika, sodišče pa ni pravilno ocenilo vseh dokazov skupaj, s čimer je kršilo določbe ZPP in URS. Sodišču prve stopnje očitata, da se ni opredelilo do vprašanja postavljanja sindikalnega zaupnika v slabši položaj, čeprav je bila prva tožnica premeščena na slabše delovno mesto pod upravo s slabšimi pogoji, kot ostali delavci na oddelku parfumerije, ki so prišli za njo. Vztrajata, da je šlo za premestitev z namenom, da se ju izloči iz dotedanjega delovnega okolja in od sodelavcev. Odločitvi sodišča prve stopnje očitata, da je nerazumna in neutemeljena, da temelji le na izpovedih prič, ki so izvajale trpinčenje, in vodstvenega kadra, ter da odstopa od sodne prakse (denimo Pdp 496/2014 in Pdp 159/2017), zaradi česar je bil njun zahtevek nerazumno prezrt. V zvezi s tem zatrjujeta nedopusten poseg v ustavne pravice ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. 3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožnicama. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih trditev tožnic (tudi do trditev v zvezi z njuno zdravstveno zmožnostjo za opravljanje dela prodajalke in mnenj specialistov), ni pa se mu bilo treba posebej opredeljevati do trditev o tem, da naj bi bila prva tožnica kot sindikalna zaupnica slabše obravnavana, saj ni ugotovilo, da bi bila slabše obravnavana v primerjavi z drugimi zaposlenimi.

7. Sodišče prve stopnje ni kršilo pravice tožnic do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Obravnavalo je vse njune pravno pomembne navedbe ter se do njih izčrpno opredelilo. Nestrinjanje tožnic z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ne utemeljuje njunega očitka o kršitvi načela enakopravnega obravnavanja strank in odvzemu možnosti obravnavanja pred sodiščem. To kršitev ZPP in kršitev 22. ter 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl. – URS) oziroma 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) tožnici zatrjujeta zato, ker sodišče prve stopnje ni štelo kot odločilnih mnenj zdravnikov specialistov, na kateri sta se sklicevali v zvezi z zatrjevanimi zdravstvenimi omejitvami pri delu. Po vsebini tožnici s tem uveljavljata druga pritožbena razloga: nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter zmotno uporabo materialnega prava, in ne kršitve pravice do izjave.

8. V pritožbi tožnici uveljavljata kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta določba pa je lahko bistveno kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva zahtevanih procesnih zahtev; namreč, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic za plačilo odpravnine in odškodnine za odpovedni rok. Z nasprotovanjem dokazni oceni sodišča prve stopnje pa pritožnici smiselno uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke tožnic za plačilo odpravnine in odškodnine za neizkoriščen odpovedni rok, ki sta ju na podlagi 109. in 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) uveljavljali zaradi izrednih odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki sta ju podali toženi stranki po vročitvi opomina pred izredno odpovedjo in obvestila inšpektoratu za delo. Pravilno je ugotovilo, da podani izredni odpovedi nista utemeljeni, zato tožnicama odpravnina in odškodnina zaradi izredne odpovedi delavca ne pripadata.

10. Tožnici v pritožbi predvsem izpodbijata dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič ter zatrjujeta njihovo neverodostojnost. Ne drži, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo le na izpovedi vodstvenih delavcev oziroma njunih nadrejenih, ki sta jima očitali kršitve (A. A. in B. B.), temveč tudi na podlagi izpovedi C. C. (vodja prodaje), D. D. (prodajalka na oddelku parfumerije), E. E. (prodajalka na oddelku drogerije), F. F. (namestnika poslovodje), G. G. (vodja oddelka drogerije), H. H. (vodje oddelka gospodinjstva) ter I. I. (zdravnik medicine dela). Splošno zatrjevanje o neverodostojnosti izpovedi (poimensko nedoločenih) prič zaradi domnevnega interesa za izid postopka, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je njihova izpoved neverodostojna, ni utemeljeno. Nenazadnje imata tudi tožnici interes za uspeh v postopku. Sodišče prve stopnje lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi ter to ustrezno argumentirati. Izpovedi prič in strank v zadevi so bile tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržene dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določala njihovo vrednost. Ker naj bi do zatrjevanih dejanj prihajalo na delovnem mestu, je logično, da so priče večinoma zaposleni pri toženi stranki. Priče so pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi v zvezi s težo odrejenega dela oziroma zatrjevanimi dejanji trpinčenja na delovnem mestu oziroma diskriminacije pa so v bistvenem enake, zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo ter prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na njihove skladne izpovedi in ne na nasprotni izpovedi tožnic oziroma dnevnik prve ter izvid psihiatra druge tožnice, katerih dokazna vrednost je na ravni njunih izpovedi. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnici, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno, pritožbeno sodišče pa v njegove dejanske zaključke nima dvoma.

11. Neutemeljeno je zavzemanje tožnic, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njunemu tožbenemu zahtevku že zato, ker se toženka v roku 3 dni od prejema njunih opominov zaradi zatrjevanih kršitev nanju ni odzvala, s čimer naj bi zamudila procesni rok za aktivno odpravo očitanih kršitev. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi toženka storila očitane kršitve, ji ni mogoče očitati, da kršitev ni odpravila. Tudi sicer navedeni rok ni procesni rok, zamuda katerega bi utemeljevala zakonitost izrednih odpovedi tožnic in posledično ugoditev tožbenemu zahtevku.

12. Tožnici v pritožbi nasprotujeta stališču, da sta odpovedi prepozni. Sodišče prve stopnje svoje odločitve o zakonitosti izrednih odpovedi ni sprejelo na podlagi stališča, da sta prepozni, pravilno pa je pri presoji vsebinske utemeljenosti izrednih odpovedi tožnic upoštevalo le očitke, ki so se nanašali na zatrjevana dejanja v obdobju šestih mesecev pred vročenima opominoma, starejših pa ne.

13. V pritožbi tožnici vztrajata, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njune zdravstvene omejitve pri delu. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da priporočila fiziatra iz šest let starega izvida ortopedske bolnišnice1 (listina A 2) ter obvestilo specialista ginekologije in porodništva z dne 13. 12. 20182 (listina A 9), ne morejo biti podlaga za obveznost toženke upoštevati navedene zdravstvene omejitve3 tožnic pri delu. Pravilna je ugotovitev, da je tožena stranka utemeljeno štela, da izpolnjujeta tožnici vse zdravstvene zahteve delovnega mesta prodajalec, saj na usmerjenem obdobnem in drugem usmerjenem preventivnem pregledu v letu 2018 zdravnik medicine dela pri njiju ni ugotovil nobenih omejitev. Glede na to, da tožnici zdravnika medicine dela po lastnih besedah niti nista obvestili o zatrjevanih zdravstvenih omejitvah pri delu (tako je izpovedoval tudi zdravnik medicine dela I. I.), se neutemeljeno zavzemata za to, da bi ju morala toženka napotiti na pregled medicine dela oziroma da bi moral zdravnik medicine dela pred pregledom pridobiti njuna zdravstvena kartona.

14. V pritožbi tožnici zgolj pavšalno navajata, da je delo na oddelkih, na katerih jima je bilo odrejeno delo, težje od dela na drugih oddelkih pri toženki, s čimer nista uspeli izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delo prodajalcev na vseh oddelkih pri toženi stranki praktično enako ter da je poslovalnica v J. enoten prostor, v katerem so postavljeni posamezni sklopi polic, ki glede na umeščene izdelke predstavljajo oddelke. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v ugotovitev, da zaradi odreditve dela na določenem oddelku tožnici nista bili slabše oziroma neenako obravnavani niti to ni moglo pomeniti njune osamitve ali onemogočanja stikov z ostalimi zaposlenimi. Tudi sicer ugotovljenemu dejanskemu stanju nasprotujeta le na splošno in ne navajata nobenih konkretnih trditev v zvezi z dejanskimi ugotovitvami o tem, da ne držijo očitki glede nadlegovanja, trpinčenja in neenake obravnave. Pritožbeno sodišče je tako v zvezi s tem pravilnost odločitve preverilo po uradni dolžnosti in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. V pritožbi tožnici ne pojasnita, v čem naj bi sodišče prve stopnje odstopilo od odločitev pritožbenega sodišča Pdp 496/2014 in Pdp 159/2017, tudi sicer pa gre za zadevi, v bistvenem drugačni od obravnavane.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prvi tožnici je bilo v njem priporočeno, naj se izogiba delu, ki zahteva pogosto spreminjanje položaja ledvene hrbtenice, dvigovanje, nošnjo ter prenašanje težjih bremen in dalj časa prisilni položaj ledvene hrbtenice. 2 Drugi tožnici je bilo v njem priporočeno, naj se izogiba delu, pri katerem je treba dvigovati težja bremena. 3 Iz izvidov fiziatra in ginekologa niti ne izhajajo povsem konkretne omejitve del tožnic na delovnem mestu prodajalca pri toženi stranki, tako denimo ni določeno niti, koliko kilogramov tehtajo težja bremena, ki naj jih tožnici ne bi dvigovali; niti nista presojala njune sposobnosti za opravljanje konkretnega dela glede na zahteve njunega delovnega mesta (kar je tudi sicer naloga zdravnika medicine dela).