Jedro

Če je s prvostopenjsko sodbo upravni akt odpravljen in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek, zoper tako sodbo revizija ni dopustna in jo mora revizijsko sodišče zavreči, saj upravni organ za revizijo nima pravnega interesa.

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) ugodilo tožbi in odpravilo sklep tožene stranke z dne 10.11.2004 in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje. S tem sklepom je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjski akt, s katerim je bila zavrnjena njena vloga za sofinanciranje investicije „Prenova in dograditev osrednjega dela hotela X. v Y. v obdobju 2004 do 2005“.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v zadevi odločal na prvi in drugi stopnji isti organ oziroma minister. To pa pomeni, da gre lahko samo za enostopenjski postopek in ker poseben zakon ne določa drugače, zoper odločitve tožene stranke v takem primeru ni pritožbe v upravnem postopku. To stališče je v skladu z določbo 2. odstavka 230. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in s podzakonskim aktom, kot je Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije, možnosti pritožbe ni mogoče predpisati. Zato je v skladu s 125. členom Ustave RS uporabilo institut exceptio illegalis in navedenega pravilnika ni uporabilo kot pravno podlago za odločanje. Poudarilo je, da je z vidika pristojnosti za odločanje relevanten 3. odstavek 16. člena ZUP.

Tožena stranka je vložila revizijo zoper prvostopno sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej ugovarja odločitvi prvostopnega sodišča in njegovemu stališču, da v postopku ni bilo podlage za dvostopenjsko odločanje. Sklicuje se na drugačno odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v podobnem primeru. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Z revizijo je bila predlagana tudi izdaja začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 84. člena ZUS-1. Odgovor na revizijo ni bil vložen.

K 1. točki izreka: Revizija ni dovoljena.

Revizija je po določbi 1. odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno uporabo procesnega in materialnega prava v konkretnem upravnem sporu (ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja) ter preko tega prispevati k enotnosti pravnega reda in enotni uporabi predpisov. Uresničevanje tega namena je možno, ko je postopek odločanja v upravni zadevi zaključen in je izdana dokončna odločitev, ki v skladu s 1. členom ZUS-1 omogoča sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic in posameznikov ter organizacij proti odločitvam organov javne oblasti, čemur je upravni spor kot sodni postopek tudi namenjen.

V obravnavani zadevi je s pravnomočno prvostopno sodbo bila odpravljena odločba tožene stranke. Nasproti strankam je učinek pravnomočnosti prvostopne sodbe nastopil z njeno vročitvijo (2. odstavek 320. člena ZPP). Če pa se dokončna upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (3. odstavek 64. člena ZUS-1) in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem tožene stranke. Takšne posledice v zvezi z odpravo dokončnega upravnega akta so določene tudi v 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obravnavani zadevi pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke vrnitev v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem postopku še ni dokončno odločeno. Ker je s pravnomočnostjo prvostopne sodbe odpravljena odločba tožene stranke dejansko prenehala obstajati, bo morala tožena stranka postopek ponovno voditi in ga čim prej, v 30 dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka (4. odstavek 64. člena ZUS-1), zaključiti s sprejemom nove odločitve. V 4. odstavku 64. člena ZUS-1 namreč določa učinke pravnomočne sodbe (s katero je bilo ugodeno tožbi in odpravljen v upravnem sporu izpodbijani upravni akt ter zadeva vrnjena v ponovno odločanje), ki pristojnemu organu (v obravnavani zadevi toženi stranki) zapovedujejo določena ravnanja. ZUS-1 pa omogoča stranki, da se zanese na pravnomočno ugoditev njeni tožbi in sproži upravni spor zaradi molka organa druge stopnje (2. odstavek 28. člena ZUS-1), če pristojni organ v določenem času ne bi ravnal po pravnomočni sodbi. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe pa vložena revizija ne more zadržati, kajti ZUS-1 ji daje učinke zadržanja samo v zvezi z izvršljivostjo (84. člen).

Res je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 tudi določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka, vendar ima upravni organ kot organ izvršilne oblasti, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti tudi v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodišča, če ima za to utemeljene razloge pri ravnanju po načelu zakonitosti, kar mora tudi navesti v svoji odločitvi. Da je temu tako, potrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči nasprotno že izraženemu mnenju in stališčem sodišča. V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj, nima pa na razpolago druge možnosti varstva svojih pravic v upravnem sporu. V obravnavani zadevi ima tožena stranka položaj organa, ki je po zakonu pristojen za odločanje, dolžnost ravnanja po pravnomočni sodni odločbi pa ne more predstavljati pravnega interesa za revizijo. Podvajanje sodnega varstva pred upravnim sodiščem (vložitev tožbe zaradi molka pristojnega organa) s sočasnim revizijskim postopkom pred vrhovnim sodiščem pa tudi ni dopustno. Prav tako ostaja izid ponovnega odločanja do nove odločitve pristojnega organa negotov tudi zato, ker v novem odločanju lahko pride do spremembe dejanskega stanja, zato pred dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo tudi ne zadošča. Zato je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

K 2. točki izreka: Po 2. odstavku 84. člena ZUS-1 lahko revident predlaga revizijskemu sodišču izdajo začasne odredbe do odločitve o reviziji pod pogoji 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Ker je v tem primeru revizijsko sodišče revizijo zavrglo in je ta odločitev pravnomočna, ni izpolnjena procesna predpostavka za izdajo začasne odredbe.