Jedro

Sodišče je s sodbo opr. št. I U 804/2010-21 z dne 28. 1. 2011 tožbi B.B. ugodilo, ker je presodilo, da dejansko stanje glede podlag za vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi ni pravilno ugotovljeno, upravni organ pa je tudi nepravilno uporabil materialno pravo. Delno odločbo z dne 17. 5. 2010 je odpravilo in zadevo vrnilo Ministrstvu za kulturo v ponovni postopek. Glede na takšno dejansko stanje je pravni interes tožeče stranke za vodenje tega upravnega spora odpadel. Kot procesno predpostavko za meritorno odločanje mora tožnik pravni interes izkazovati ves čas postopka. Ker zaradi odprave izpodbijane odločbe tožeča stranka pravnega interesa več nima, je moralo sodišče njeno tožbo zavreči.

Izrek

Tožba se zavrže. Zahtevek B.B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kulturo (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano delno odločbo odločilo, da se pokojni A.A. za podržavljeno nepremičnino parc. št. 1260 stavbišče, hiša ..., 248 m2, stavbišče–gospodarsko poslopje 24 m2, dvorišče 377 m2, vl. št. 755 k.o. ..., določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 343.950 DEM, ki obsega ugotovljeno osnovno vrednost, za odškodnino za dodatno vrednost kot kulturnega spomenika pa bo izdana posebna odločba (1. točka izreka), za skrbnika za posebni primer določilo pooblaščenca vlagatelja (2. točka izreka), naložilo zavezani stranki SOD, da mora izročiti obveznice skrbniku za posebni primer v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe (3. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške (4. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je izpodbijana odločba izdana v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča opr. št. U 596/2008-26 z dne 10. 2. 2009, ki je bila izdana na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 446/2007 z dne 11. 12. 2008. V skladu s sodbenimi napotki je upravni organ dopolnil postopek, katerega ugotovitve v odločbi povzema. Iz navedb strank ter razpoložljive listinske dokumentacije ugotavlja, da A.– v stečaju ni izkazal pravnega nasledstva z B. iz leta 1963, temveč z družbenim podjetjem C., ter da je bila ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zemljiškoknjižni imetnik pravice uporabe na predmetni nepremičnini po poizvedovalnem zapisniku z dne 21. 8. 1968 takratna Občina Ptuj. Izkazano je tudi, da je imel C. kot pravni prednik sedanjega A.–v stečaju od 3. 2. 1983 oziroma 12. 1. 1984 do 7. 3. 1990 svoj sedež na naslovu predmetne nepremičnine na ..., da je imel od dne 19. 9. 1990 do dne 23. 9. 1996 svoj sedež na tem naslovu A. p.o., od 23. 9. 1996 dalje pa A., ter da sta v postopku tako Občina Ptuj kot A. p.o. zatrjevala, da je slednji ob uveljavitvi ZDen v celoti razpolagal z navedeno nepremičnino. Vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka je v zahtevi kot zavezani stranki navedel tako Občino Ptuj kot tudi družbeno podjetje A., ob tem da je bil s strani uradne osebe seznanjen, da z nepremičnino upravlja A. in ne občina, ne glede na to, da je iz zemljiškoknjižnega izpiska za vl. št. 755 k.o. ... izhajalo, da je kot imetnik pravice uporabe vpisana občina Ptuj. Vlagatelj ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 11. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, da bi si zavaroval zahtevek po vrnitvi nepremičnine v naravi. Ugotovljeno in izkazano je tudi, da je bila nepremičnina olastninjena v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja, in da je bil zahtevek vlagatelja na ugotovitev ničnosti uskladitvene pogodbe z dne 22. 9. 1992 zaradi neizkazanega pravnega interesa pri pristojnem sodišču pravnomočno zavržen. Upravni organ navaja, da je pri reševanju predhodnega vprašanja veljavnosti citirane uskladitvene pogodbe, upoštevajoč pravila Obligacijskega zakonika, zaključil, da dejstvi neizkazanega pravnega nasledstva in neimetništva pravice uporabe ne moreta prevesiti dejstva, da vlagatelj ni podal zahteve za izdajo začasne odredbe in je zato izgubil pravico zahtevati vrnitev nepremičnine v naravi. Glede na tak zaključek je upravni organ postopek nadaljeval v smeri ugotavljanja vrednosti podržavljenih nepremičnin oziroma določitve odškodnine zanje. Izvedenec, ki je izdelal mnenje in cenitev, je upošteval pripombe cenilca zavezanke za plačilo odškodnine glede točkovanja prehodne spalnice in podstrešne sobe, glede urejenosti podstrešja ob podržavljenju je navedel, da je bil del urejen za bivanje, ostali del pa je bilo neizdelano podstrešje, glede cenilnega zapisnika OLO z dne 8. 8. 1946 pa, da vlagatelj v arhivu ni našel podatka, da bi bila hiša v času vojne poškodovana, saj je ležala v uličnem nizu, ki v vojni ni bil poškodovan, 68 % poškodovanost pa se je verjetno nanašala na amortizacijo, ki pa je bila nerealno ocenjena. Na vztrajanje zavezanke pri pripombah glede neurejenosti podstrešja in poškodovanosti stavbe je izvedenec podal dodatna pojasnila, ki jih je upravni organ sprejel. Upravni organ še ugotavlja, da je pod točko 8 zapisnika (kopalnica) navedeno, da so se v njej nahajali (tudi) drevesna žaga z vijakoma, 20 gr smodnika, 2 škarje za trsje, 1 lok za žago, 2 garnituri obročkov za štedilniške plošče, 1 komad praznih vreč itn., kar naj bi dokazovalo, da hiša ni imela kopalnice. Glede poškodovanosti stavbe se je oprl še na dokument iz arhiva „Prijava vojne škode“, katera je bila prijavljena 18. 9. 1945 zaradi bombardiranja cerkvice, oddaljene cca 200m, znesek škode pa ocenjen na 3.366 din (razbita strešna opeka in steklo), kar predstavlja zanemarljivo vrednost v odnosu na vrednost hiše, tj. 635.000 din. Po uskladitvi obeh cenilcev glede osnovne vrednosti nepremičnine, ki je ob podržavljenju obsegala parno pekarno, stanovanjski del, gospodarski del-prizidek, dvoriščne objekte in zemljišče, je določil odškodnino 343.950 DEM. Skladno s 5. členom Pravilnika o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti pa bo dodatno vrednost izračunal Zavod za varstvo kulturne dediščine, o čemer bo izdana še ena odločba.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi procesnih kršitev. Izpodbija neupoštevanje poškodovanosti stavbe. Meni, da je cenilni zapisnik z dne 8. 8. 1946 verodostojna listina, ki jo je izdal Okrajni ljudski odbor (torej državni organ) in iz katere je razvidno, da so pri cenitvi sodelovali zato usposobljeni in pooblaščeni strokovnjaki (tudi sodno zapriseženi cenilec). Upravni organ ni utemeljil, zakaj ni upošteval stanja stavbe, kot izhaja iz cenilnega zapisnika, temveč v celoti sledil stališču izvedenca, ki je nekritično ocenil poškodbe na le 0,53 % vrednosti stavbe, in še navedel, da vojna škoda ne predstavlja stroška za denacionalizacijo in se zato ne more upoštevati, kar pa je nepravilno. Pri tem se je skliceval na dinarsko vrednost stavbe iz cenilnega zapisnika z dne 8. 8. 1946, ki mu sicer v celoti oporeka verodostojnost, kar je nelogično. Tožeča stranka meni, da bi upravni organ moral bolj natančno raziskati stanje stavbe v času podržavljenja, še zlasti, če je nesporno ugotovljeno, da je škoda na stavbi bila. Zaslišati bi bilo treba morebitne priče, ki bi morda lahko izpovedale o poškodbah na stavbi. Postopkovno kršitev je upravni organ storil s tem, da ji ni vročil dokumenta „Prijava vojne škode“, ki ga je štel kot bistvenega pri svojem stališču, da pri določitvi odškodnine ne bo upošteval poškodovanosti stavbe zaradi vojne. Ta dokument je tožeča stranka prejela od vlagatelja. V skladu s 215. členom ZUP pa tudi ni stališče, da se bo o dodani vrednosti stavbe kot kulturnem spomeniku odločalo kasneje s posebno odločbo, saj ni nobenih ovir, da organ ne bi mogel pridobiti odločbe pristojnega zavoda o koeficientu dodane vrednosti za kulturni spomenik in odločiti o celotni nepremičnini. Odločanje o eni nepremičnini z več delnimi odločbami je neprimerno, saj ni jasno, kdaj se šteje, da je o nepremičnini že razsojeno. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja, da je imenovani izvedenec upošteval cenilni zapisnik z dne 8. 8. 1946 in je v mnenju z dne 28. 12. 2009 navedel, da se je hiša nahajala v uličnem nizu, ki v času vojne in ni bil poškodovan, poškodovanost hiše 68 % pa se je verjetno nanašala na amortizacijo, ki jo je cenilec upošteval v mnenju z dne 20. 9. 2006. Cenilec je tudi pojasnil, da so oblasti v času zaplembe izdale navodila, da se objekti ocenijo čim niže, amortizacija v višini 68 % pa je glede na dejstvo, da je bila hiša zgrajena v letu 1924, nerealna. Tudi upravni organ je upošteval cenilni zapisnik in ugotovil, da stavba ni bila poškodovana med zračnimi napadi, ampak je nekaj posredne škode na njej nastalo zaradi bombardiranja cca 200 m oddaljene cerkvice, kar izhaja iz dokumenta „Prijava vojne škode“. Tožeča stranka ne upošteva, da je bil cenilni zapisnik izdan s strani istega državnega organa kot „Prijava vojne škode“, tj. Mestnega narodno osvobodilnega odbora, kar pomeni, da sta oba dokumenta enako verodostojna. Po vojni je pekarno prevzela Uprava narodne imovine po zaupniku, ki je prijavil škodo na stavbi, katero je dne 3. 9. 1945 Mestni NOO ocenil. Za popravilo je bilo predvidenih 60 kg cementa, 50 kg apna, 14 m2 stekla, 1200 kosov strešne opeke ter 35 delovnih dni (vse v vrednosti 3366 din), ni pa bila potrebna zidna opeka, jeklo, železo ali les. Upravni organ je moral nakloniti večjo verjetnost dokumentu „Prijava vojne škode“, ki predstavlja podroben zapis škode, in ne skoraj leto dni starejšemu „Cenilnemu zapisniku“, ki je nastal v času spremenjenih razmer, vseboval pa tudi ni nobenih konkretnih podatkov o obliki in obsegu škode. Stranka navaja, da iz dokumentov, ki jih je pridobila dne 16. 8. 2010, in sicer „Seznama obrtniških obratov“ z dne 9. 7. 1945, „Inventure okrajnega odbora OF“ z dne 25. 5. 1945 ter „Seznama obrtnikov na Ptuju“ iz leta 1948, jasno izhaja, da pekarna ni mogla biti poškodovana in je ves čas obratovala. Zaradi pomanjkanja gradbenega materiala po vojni pekarne ne bi bilo mogoče tako hitro obnoviti, če bi bila med vojno poškodovana. Iz dokumentov tudi izhaja, da na objektu ni bilo nobenih popravil v letu 1945, prav tako pa tudi ne od oktobra 1946 naprej. Vrednost stavbe je bila leta 1945 označena višje in natančneje kot v cenilnem zapisniku z dne 8. 8. 1946. Izvedenec je torej upošteval nižjo vrednost stavbe, torej je šlo na škodo denacionalizacijske upravičenke in ne obratno, kot želi prikazati tožeča stranka. Stranka tudi dvomi, da bi bolj relevantno kot pričajo listine, lahko izpovedale priče. Procesne kršitve, ker upravni organ tožeči stranki ni vročil dokumenta „Prijava vojne škode“, ni bilo. Ta dokument ji je vročil vlagatelj, tako da se je tožeča stranka pravočasno seznanila z njegovo vsebino in ga v tožbi tudi upoštevala. Stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Tožeča stranka izpodbija delno odločbo Ministrstva za kulturo št. 490-18/2007/72 z dne 17. 5. 2010, s katero je upravni organ odločil o denacionalizaciji podržavljenih nepremičnin v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d.d. Ugovarja, da dejansko stanje, iz katerega izhaja njena obveznost plačila odškodnine, ni pravilno ugotovljeno. Zoper isto delno odločbo je upravni spor sprožil tudi B.B., ki je izpodbijal odločitev glede same oblike denacionalizacije. Menil je, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi.

Sodišče je s sodbo opr. št. I U 804/2010-21 z dne 28. 1. 2011 tožbi B.B. ugodilo, ker je presodilo, da dejansko stanje glede podlag za vrnitev podržavljenih nepremičnin v naravi ni pravilno ugotovljeno, upravni organ pa je tudi nepravilno uporabil materialno pravo. Delno odločbo z dne 17. 5. 2010 je odpravilo in zadevo vrnilo Ministrstvu za kulturo v ponovni postopek. Sodba z dne 28. 1. 2011 je pravnomočna. Iz navedenih dejstev izhaja, da v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe ni več.

Glede na takšno dejansko stanje je pravni interes tožeče stranke za vodenje tega upravnega spora odpadel. Kot procesno predpostavko za meritorno odločanje mora tožnik pravni interes izkazovati ves čas postopka. Ker zaradi odprave izpodbijane odločbe tožeča stranka pravnega interesa več nima, je moralo sodišče njeno tožbo zavreči. Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi 25. člena ZUS-1, ki povrnitve stroškov strankam z interesom ne določa.