Jedro

Gre za povsem razumljivo in izvršljivo dajatveno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu točka I in točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožeči stranki iz naslova premoženjske škode zaradi neustrezne hrambe zaseženega osebnega avtomobila prisodilo odškodnino v znesku 2.648,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2003 dalje do plačila (točka I prvostopnega izreka). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (točka II prvostopnega izreka). V odločbi o pravdnih stroških je toženo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 486,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude (točka III prvostopnega izreka).

2. Zoper obsodilni del prvostopne sodbe (točka I in točka III prvostopnega izreka) je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da je prvostopno sodišče procesno nedopustno dopustilo spremembo tožbe in prekoračilo tožbeni zahtevek, pri čemer je zahtevek po vsebini nesklepčen. Zraven tega je nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, „da se pritožbi ugodi, tožbo tožeče stranke zavrže zaradi nesposobnosti obravnavanja le-te s stroškovno posledico, podrejeno pa odločitev prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje“. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba nima prav, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke nesklepčen in iz tega razloga tudi izrek izpodbijanega dela sodbe nerazumljiv (nesklepčen). Takemu zatrjevanju pritožbe ni pritrditi, ker je tožeča stranka s spremembo tožbenega zahtevka z dne 9. 6. 2009 (l. št. 80) zoper toženo stranko vtoževala odškodnino zaradi nepravilne in neustrezne hrambe tožnikoma v kazenskem postopku zaseženega osebnega avtomobila v znesku 11.765,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2003 dalje do plačila. Tak zahtevek je tožeča stranka uveljavljala na podlagi v pravdi izdelanega izvedenskega mnenja izvedenca avtomobilske stroke. Obsodilni del izreka prvostopne sodbe je tudi povsem pravilno oblikovan, saj glasi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 2.648,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2003 dalje do plačila, v roku 15 dni. Gre za povsem razumljivo in izvršljivo dajatveno sodbo.

6. Tožeča stranka je res z navedeno spremembo tožbe iz naslova neustrezne (malomarne) hrambe avtomobila tožnikov uveljavljala višji znesek kot s prvotno tožbo. Zvišanje zahtevka predstavlja spremembo tožbe, ker gre za povečanje obstoječega zahtevka (drugi odstavek 184. člena ZPP). Zraven tega je s spremenjenim zahtevkom od vtoževanega zneska uveljavljala obresti od 21. 11. 2003, s prvotno tožbo pa je uveljavljala obresti od 21. 12. 2003. Tudi takšno uveljavljanje začetka teka zakonskih zamudnih obresti predstavlja spremembo tožbe, ker gre za povečanje tožbenega zahtevka. Navedene spremembe tožbe pa je prvostopno sodišče tudi ob smiselnem nasprotovanju spremembi tožbe po toženi stranki utemeljeno dopustilo iz razloga smotrnosti, kot to določa prvi odstavek 185. člena ZPP. Takšno postopanje je prvostopno sodišče v razlogih sodbe tudi ustrezno obrazložilo.

7. Z izpodbijanim delom prvostopne sodbe sodišče tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ker je odločilo povsem v okviru spremenjene tožbe (povečanje tožbenega zahtevka) in se tako neutemeljena pritožbena izvajanja v smeri prekoračitve tožbenega zahtevka po sodišču prve stopnje.

8. Izrek prvostopne sodbe ni v nasprotju z razlogi prvostopne sodbe, kot prikazuje pritožba. V razlogih izpodbijane sodbe je prvostopno sodišče povsem razumljivo obrazložilo, sklicujoč se na določbe 714. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), da je tožena stranka zaradi malomarne hrambe zaseženega avtomobila dolžna tožnikoma plačati povzročeno škodo v znesku 2.648,18 EUR. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan.

9. Prvostopno sodišče se je sicer res brez potrebe, na kar opozarja tudi pritožba, ukvarjalo še s po prvotni tožbi vtoževanim zneskom 37.000,00 SIT (povrnitev stroškov izvedenskega mnenja) ter z zneskom 423.800,00 SIT (plačilo zaradi nezmožnosti koriščenja avtomobila), ker po spremenjeni tožbi tožeča stranka navedenih plačil ne uveljavlja več. Navedeno postopanje pa v ničemer ne vpliva na zakonitost izpodbijanega obsodilnega dela sodbe, ker je navedena zahtevana plačila prvostopno sodišče presodilo kot neutemeljena.

10. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.