Jedro

Toženec je o pravici do starostne pokojnine odločil na podlagi pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil v Sloveniji. V pokojninsko dobo se je vštelo tudi obdobje zaposlitve v Beogradu, ko je bil tožnik zavarovan po sedežu poslovne enote (v Sloveniji). To pa ne pomeni, da bi se moralo tožniku celotno obdobje dela oziroma tudi preostalo sporno obdobje dela v Beogradu všteti v pokojninsko dobo v Republiki Sloveniji. Za takšno vštetje ni podlage, saj je bil tožnik preostalo sporno obdobje zavarovan pri tujem (srbskem) nosilcu zavarovanja, kateremu je tudi plačeval prispevke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba toženca št. ... z dne 29. 9. 2009 in odločba št. ... z dne 10. 8. 2009 in da mu je toženec dolžan priznati pravico do starostne pokojnine in pri odmeri upoštevati tudi čas zaposlitve pri podjetju J. Beograd za čas od 18. 9. 1971 do 1. 8. 1975 ter od 1. 10. 1976 do 21. 1. 1981 in plačanih prispevkov s strani podjetja J. Beograd. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ni sporno, da je tožnikov delodajalec podjetje J. Beograd imelo sedež v sedanji Republiki Srbiji, niti ni sporno, da je bil tožnik pri citiranem podjetju dejansko zaposlen ter da so bili njegovi prispevki za socialno varnost plačani pravnemu predniku sedanjega srbskega nosilca pokojninskega zavarovanja. Kljub navedenemu pa tožnik meni, da uporaba določil ZUPRK v njegovem primeru sploh ni dopustna. Z uveljavitvijo ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, je prenehala veljava ZUPRK. Republika Slovenija je pravna naslednica SFRJ. Z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, je Republika Slovenija v pravicah in dolžnostih izenačila državljane drugih Republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, z državljani Republike Slovenije. Tožnik, ki dejansko prebiva v Republiki Sloveniji od leta 1969 dalje, je pridobil tudi slovensko državljanstvo. Nadalje ni sporno, da Republika Slovenija v času odločanja o tožnikovi pokojnini ni imela sklenjenega nobenega sporazuma ali mednarodne pogodbe o socialnem zavarovanju med citiranima državama. Zaradi navedenega meni, da je pravna podlaga za priznanje njegove pokojninske dobe določena ravno v 1. odstavku 187. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Da je potrebno v tožnikovo pokojninsko dobo všteti tudi čas zaposlitve pri podjetju J. Beograd, pa je jasno tudi zato, ker je toženec to delno storil z izpodbijano odločbo. Toženec je del tožnikove zaposlitve pri podjetju J. Beograd že vštel v njegovo slovensko pokojninsko dobo. Nesporno je, da tožnik v Republiki Srbiji ni uveljavljal pravice do pokojnine, niti mu pravica do pokojnine v Republiki Srbiji ni priznana. Takšna pokojnina je tožniku priznana v Republiki Hrvaški, kar za konkretno pravdo ni pomembno. Predlaga, da se pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi ter tožencu naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 29. 9. 2009 in prvostopno odločbo št. ... z dne 10. 8. 2009 in odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku. Tožnik je s tožbo uveljavljal, da se odpravita citirani odločbi toženca in se mu prizna pravica do starostne pokojnine in pri odmeri upošteva tudi čas zaposlitve pri podjetju J. Beograd od 18. 9. 1971 do 1. 8. 1975 ter od 1. 10. 1976 do 21. 1. 1981. Sporno je torej, ali se pri odmeri pokojnine upošteva tudi čas zaposlitve pri podjetju J. Beograd za sporno obdobje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec tožniku z odločbo z dne 10. 8. 2009, potrjeno z drugostopno odločbo z dne 29. 9. 2009 priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 582,60 EUR na mesec od 17. 2. 2009 dalje. Tožnik je namreč do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 68 let in 5 mesecev starosti in 21 let, 2 meseca in 15 dni pokojninske dobe in s tem izpolnil pogoje po 36. členu ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Toženec je o pravici do starostne pokojnine odločil na podlagi pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil v Sloveniji. V pokojninsko dobo pa se je vštelo tudi obdobje zaposlitve pri Grafičnem zavodu v Beogradu od 6. 1. 1964 do 31. 8. 1966 ter od 2. 8. 1975 do 30. 9. 1976, ko je bil tožnik zavarovan pri J. Beograd, po sedežu poslovne enote. To pa je tudi razlog, da se je tožniku to obdobje vštelo v pokojninsko dobo v Sloveniji, kar pa ne pomeni, da se tožniku celotno obdobje dela oziroma tudi preostalo sporno obdobje dela pri J. Beograd, všteje v pokojninsko dobo v Sloveniji.

V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnika, ki je določno izpovedal, da je bil v spornem obdobju torej v času od 18. 9. 1971 do 1. 8. 1975 ter od 1. 10. 1976 do 21. 1. 1981 zaposlen v podjetju J. Beograd, ki je imelo sedež v Beogradu in so bili tudi prispevki plačani srbskemu nosilcu zavarovanja, kar je razvidno iz obrazca M4, ki ga je srbski nosilec zavarovanja dne 22. 6. 2009 poslal tožencu. Temu, da so bili za sporno obdobje prispevki plačani srbskemu nosilcu zavarovanja pritrjuje tudi pritožba oziroma izrecno poudarja, da niti ni sporno, da je bil tožnik pri omenjenem podjetju dejansko zaposlen in da so bili njegovi prispevki za socialno varnost plačani pravnemu predniku sedanjega srbskega nosilca pokojninskega zavarovanja.

To pa so razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan pri tožencu oziroma pri pravnem predniku toženca, ampak je bil pokojninsko in invalidsko zavarovan pri tujem nosilcu zavarovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno sporna obdobja zaposlitve pri podjetju J. Beograd ni upoštevalo kot zavarovalno dobo pridobljeno v Republiki Sloveniji, ker tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovanec slovenskega nosilca zavarovanja.

V 5. odstavku 7. člena ZPIZ-1 pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago pravilno uporabilo 1. odstavek 187. člena ZPIZ-1, ki določa, da pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravice iz obveznega zavarovanja, med drugim obsega čas dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se državljanu Republike Slovenije všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, razen če ni s tem zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Glede na to se pritožba neutemeljeno sklicuje na ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in nato, da je ta zakon v pravicah in dolžnostih izenačil državljane drugih Republik SFRJ, z državljani Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je v delu glede plačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pravilno izhajalo iz Zakona o uporabi predpisov in o reševanju kolizij med republiškimi oziroma pokrajinskimi zakoni na področju davkov, prispevkov in taks in sprememb citiranega zakona in pravilno zaključilo, da se skladno z navedenimi predpisi šteje, da je bil tožnik v spornem obdobju zaposlen v Srbiji, kjer je imelo podjetje svoj sedež in kjer so se tudi glede na veljavne predpise, plačevali prispevki.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Za konkreten spor ni relevantno ali je tožnik v Srbiji uveljavljal pravico do pokojnine, prav tako pa ni relevantno kakšno pokojnino je tožniku priznal hrvaški nosilec zavarovanja oziroma ali je priznana v eurih ali v kunah. Le pokojninska doba, ki jo je tožniku hrvaški nosilec zavarovanja priznal kot dobo prebito v Republiki Hrvaški, dodatno dokazuje, da tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan v Sloveniji. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.