Jedro

Toženka je zgolj pavšalno navedla, da je splošno znano dejstvo, da je Kosovo demokratična država z delujočim pravnim sistemom, ki vključuje tudi ustrezne mehanizme za zaščito v primeru kršitev človekovih pravic, ne da bi pojasnila, zakaj naj bi bilo tako tudi glede na navedene osebne okoliščine tožnika in ne da bi slednje preverjala, npr. tako, da bi pridobila poročila o tožnikovi izvorni državi.

Toženka je dolžna tožnika seznaniti, na podlagi katerih informacij ugotavlja, da je Kosovo kljub tožnikovem zatrjevanju konkretno opisanih okoliščin, v katerih naj bi bil preganjan oz. naj bi mu grozila škoda, zanj varna država in po potrebi pridobiti, glede na podane navedbe in informacije tožnika, aktualne informacije o stanju v izvorni državi, ki zadevajo stopnjo organiziranega kriminala ter njegove povezanosti oz. vpliva na državne organe oz. organe pregona. Ker tega ni storila in tožniku ni dala možnosti, da se o tem izjasni, je v tem delu tudi onemogočena celovita sodna presoja izpodbijane odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2448/2018/17 (1312-09) z dne 27. 3. 2019 odpravi in se zadeva vrne toženki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo (v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 277/2019 z dne 20. 2. 2019) na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s tem, da je v izvorni državi imel finančno-ekonomske težave, saj si je zaradi slabega ekonomskega položaja od fizičnih oseb izposodil denar v višini 10.000,00 EUR, vrniti pa mora 27.000,00 EUR. Iz tožnikovega opisa dogodkov ni razvidno, da bi šlo za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Tožnik je sam navedel, da razen ekonomskih (finančnih) težav drugih težav ni imel. V primeru, ko zatrjevana dejanja preganjanja ali resne škode izvršujejo nedržavni subjekti (kot je to v obravnavanem primeru), se ti upoštevajo kot subjekt preganjanja le, če je mogoče dokazati, da država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). V konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožnik groženj s strani oseb, ki ga ogrožajo v izvorni državi, ni prijavil policiji. Iz tega razloga se ne more uspešno sklicevati, da policija in drugi pristojni organi niso storili ničesar in da mu ustrezne zaščite niso zmožni nuditi, če v izvorni državi zaščite ni poiskal. Če je bil tožnik žrtev groženj in tega ni prijavil policiji in drugim pristojnim organom, je torej tudi povsem nerealno pričakovati, da mu oblast kakorkoli pomaga. Toženka tudi ne more šteti, da je bil tožnik v preteklosti preganjan v smislu definicije preganjanja iz ZMZ-1, kjer se zahteva, da če nekdo uveljavlja preganjanje s strani nedržavnih subjektov, mora biti obenem podan tudi pogoj, da ga pristojni organi v izvorni državi niso sposobni zaščititi. Glede na to, da se navedbe tožnika nanašajo zgolj na probleme s strani „nedržavnih subjektov preganjanja“ ter da je njegova izvorna država, kot je splošno znano, demokratična država z delujočim pravnim sistemom, ki vključuje tudi ustrezne mehanizme za zaščito v primeru kršitev človekovih pravic, se tožnik s trditvami, da groženj ni prijavil policiji, ne more uspešno sklicevati, da policija in drugi pristojni organi niso storili ničesar in da mu ustrezne zaščite niso zmožni nuditi. Toženka tudi opozarja na splošno znano dejstvo, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno poročali. Iz opisanega je torej mogoče sklepati, da tožniku na Kosovem ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno.

3. Tožnik odločbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka, neuporabe oz. nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Toženka ni sledila navodilom stališča Upravnega sodišča v sodbi z dne 27. 2. 2019 glede izvedbe dodatnih postopkovnih dejanj in obrazložitve nove odločbe. V ponovljenem postopku ni storila ničesar drugega kot to, da je izdala novo odločbo, njena obrazložitev pa je celo bolj skopa kot prvič. Nekaterim navodilom sodišča (13. in 14. odstavek sodbe) se je toženka navidezno izognila tako, da v izpodbijani odločbi ne omenja več koncepta varne izvorne države. Vendar je prošnjo ponovno zavrnila kot očitno neutemeljeno, razlogi, ki jih navaja, pa so smiselno enaki kot razlogi iz prve odločbe. Tožnik kot razlog za zaščito navaja finančno-ekonomske razloge. V zvezi s tem ponavlja tudi nesmiselno in protispisno navedbo, da je „sam navedel, da razen ekonomskih (finančnih) težav ostalih težav ni imel“. To ne drži, saj je v obeh opravljenih intervjujih jasno in podrobno opisal, kako so bile njegove finančne težave zgolj začetne okoliščine, ki so privedle do preganjanja s strani kriminalne združbe (subjekt preganjanja po tretji alineji 24. člena ZMZ-1), zaradi česar je sedaj ogroženo njegovo življenje in življenje njegove družine (dejanja preganjanja po 26. členu ZMZ-1). Ti razlogi bi morali voditi v izvedbo rednega postopka.1 Obrazložitev izpodbijane odločbe je izrazito pomanjkljiva tudi zato, ker v njej toženka sploh ne utemeljuje, kateri elementi iz 52. člena ZMZ-1 naj bi bili izpolnjeni, zato odločbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti. Tožnik je ob podaji prošnje jasno povedal, da so mu posojilodajalci izrecno zagrozili, naj zadeve ne prijavi policiji, takšna okoliščina pa posameznika razumljivo bolj odvrne od podaje prijave, kot pa zgolj splošen strah, ki ga žrtev čuti nasproti storilcem v primeru prijave. Na osebnem razgovoru je pojasnil, da je slišal za primere, ko so osebe poiskale zaščito in so jih zato posojilodajalci ubili. Pojasnil je tudi, zakaj ne zaupa sodiščem - da so sodišča na Kosovu povezana s kriminalom, poznani pa so mu tudi primeri, ko je policija zaprla osebe, sodišče jih je oprostilo na podlagi podkupnine in posledično so bile grožnje še hujše. Tožnik je navedel povsem utemeljene razloge, zakaj zaščite pred preganjanjem ni mogel dobiti v izvorni državi, toženka pa se do njih ni opredelila niti v drugi odločbi. Toženka ponovno ni preučila nobenih poročil o izvorni državi. Namesto tega je v obrazložitvi celo ponovno zapisala, da je „tožnikova izvorna država, kot je splošno znano, demokratična država z delujočim pravnim sistemom, ki vključuje tudi ustrezne mehanizme za zaščito v primeru kršitev človekovih pravic“, kljub temu, da je sodišče to njeno stališče izrecno zavrnilo že v prvi sodbi.2 Tožnik je v ponovljenem postopku čakal, da mu pristojni organ skladno z navodili sodišča in 22. členom ZMZ-1 pred izdajo odločbe pošlje informacije o izvorni državi, na katere bo lahko podal svoje komentarje in takrat po potrebi vložil lastne informacije o izvorni državi, ki potrjujejo njegovo izpovedbo, vendar je namesto tega ponovno prejel zavrnilno odločbo. Navodilom sodišča, da mora pridobiti informacije o izvorni državi in z njimi seznaniti tožnika, se toženka ne more izogniti tako, da iz obrazložitve izbriše omembo instituta varne države. Sicer pa iz ključnih ugotovitev Evropske komisije iz poročila o Kosovu za leto 2018 z dne 17. 4. 2018 izhaja, da je kosovski pravosodni sistem v zgodnji fazi razvoja, da je še vedno podvržen nedovoljenim političnim vplivom in da je vzpostavljanje pravičnosti (skozi pravosodje) počasno in neučinkovito. Korupcija je zelo razširjena, Kosovo je v zgodnji fazi boja proti organiziranem kriminalu. Tožnikove izjave, podane tekom postopka, so logične in skladne. Kakršnihkoli neskladij ali drugih znakov verodostojnosti mu toženka ne očita ne v prvi ne v drugi odločbi. Kljub temu, da prihaja iz Kosova, ki je bilo razglašeno za varno tretjo državo, iz izpovedbe tožnika izhaja zadostna verjetnost, da bo v primeru vrnitve v izvorno državo njegovo življenje resno ogroženo. Toženka bi morala v obravnavani zadevi izvesti redni ugotovitveni postopek s presojo in opredelitvijo do izpolnjevanja vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje mednarodne zaščite, vključno s preučitvijo relevantnih splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi. Izpodbijana odločba je poleg ostalih vsebovanih napak in pomanjkljivosti ponovno nezakonita tudi zato, ker ne spoštuje sodbe Sodišča Evropske unije (EU) v zadevi C-662/17 (E.G. Proti Sloveniji) z dne 18. 10. 2018. Toženka mora za ustrezno implementacijo navedene sodbe Sodišča EU v odločbah o mednarodni zaščiti odločiti v dveh ločenih točkah izreka - o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti. Toženka tudi v tem delu ignorira navodilo sodišča iz 16. odstavka prve sodbe. Tožnik predlaga, naj sodišče samo izvede glavno obravnavo in meritorno odloči o zadevi oziroma odločbo toženke ponovno odpravi in ji zadevo vrne v ponovni postopek.

4. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri njej vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. O prošnji za mednarodno zaščito organ praviloma odloča v rednem postopku. Zakon izjemoma organu omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (5. alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ).

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženka v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo izdala v ponovljenem postopku na podlagi sodbe tega sodišča I U 277/2019 z dne 20. 2. 2019, s katero je sodišče tožbi tožnika ugodilo in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje.

8. Dalje sodišče ugotavlja, da sicer ne drži tožnikov ugovor, da naj bi bila izpodbijana odločba, ker toženka sploh ne utemeljuje, kateri elementi iz 52. člena ZMZ-1 naj bi bili izpolnjeni, v tem delu izrazito pomanjkljiva in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. V konkretnem primeru je toženka izpodbijano odločbo, s katero je prošnjo tožnika zavrnila kot očitno neutemeljeno, oprla na določbo prve alineje 52. člena ZMZ-1.3 Ker je ocenila, da tožnik ni izkazal, da bi o zatrjevanih dejanjih preganjanja obvestil policijo, je tudi ugotovila, da ni upravičen do mednarodne zaščite.

9. Drži pa ugovor tožnika, da je kljub napotilom sodišča4 in kljub zatrjevanju tožnika, da se boji, da bi ga ob vrnitvi v izvorno državo kriminalna združba, ki mu je posodila denar, ubila, prijavil pa jih ni policiji, ker so mu to prepovedali, znani so mu tudi primeri, ko so osebe poiskale zaščito in so jih zato posojilodajalci ubili, kot tudi primeri, ko je policija zaprla osebe, sodišče jih je oprostilo na podlagi podkupnine in posledično so bile grožnje še hujše, toženka ponovno zgolj pavšalno navedla, da je splošno znano dejstvo, da je Kosovo demokratična država z delujočim pravnim sistemom, ki vključuje tudi ustrezne mehanizme za zaščito v primeru kršitev človekovih pravic, ne da bi pojasnila, zakaj naj bi bilo tako tudi glede na navedene osebne okoliščine tožnika in ne da bi slednje preverjala, npr. tako, da bi pridobila poročila o tožnikovi izvorni državi. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Kosova, sporno pa je, ali je Kosovo varna država za tožnika, upoštevaje njegove osebne okoliščine, ki jih je konkretizirano navedel v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru.

10. Kot že pojasnjeno v sodbi I U 277/2019 z dne 20. 2. 2019, se sodišče strinja z navedbami v tožbi, da razlogi, ki jih je navajal tožnik, niso razlogi izključno ekonomske narave. Tožnik glede na svoje navedbe izvorne države ni zapustil zato, da bi si izboljšal svoj ekonomski položaj, pač pa zato, ker ga je bilo strah za svoje življenje, kot je pojasnil v prošnji ter na osebnem razgovoru. Sodišče ugotavlja, da je tožnik tekom podaje prošnje in osebnega razgovora podal konkretne trditve, zakaj Kosovo zanj ni varna država. Navajal je, da so mu posojevalci grozili, da ga bodo ubili, da mu bodo vzeli hišo, v kateri živi, grozili so mu tudi z orožjem, in sicer pištolo, trikrat na dan ali petkrat na mesec, da ni edini, ki je bil v takšni situaciji, da je na Kosovem več takšnih primerov, da o tem obstojijo tudi posnetki na spletu. Povedal je tudi, da je poskušal prodati drugo hišo, v kateri ne živi, kar bi ga rešilo nadlegovanj, vendar mu to ni uspelo. Prav tako pa tudi, da groženj policiji ni prijavil, ker so mu zagrozili, da bo v tem primeru še v večji nevarnosti ter da so na Kosovem vsi povezani med seboj, da so kriminalne združbe pripeljale Kosovo do položaja, kot je danes, ko so politiki in kriminalne združbe med seboj povezani. Glede na takšne navedbe tožnika v upravnem postopku in kot že pojasnjeno v sodbi I U 277/2019 z dne 20. 2. 2019, toženka nima prav, ko materialnopravno utemeljuje, da je tožnik tekom postopka navajal zgolj okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito, vsaj, kolikor je s tem mislila tudi na subsidiarno zaščito. V ponovljenem postopku bo zato morala upoštevati procesne garancije, kot sledi iz nadaljevanja te sodbe, zlasti v zvezi s subsidiarno zaščito, če se ne bo izkazalo, da gre morebiti za pripadnost določeni družbeni skupini.

11. Kot že pojasnjeno v sodbi I U 277/2019 z dne 20. 2. 2019, je toženka obenem dolžna tožnika tudi seznaniti, na podlagi katerih informacij ugotavlja, da je Kosovo kljub tožnikovem zatrjevanju konkretno opisanih okoliščin, v katerih naj bi bil preganjan oz. naj bi mu grozila škoda, zanj varna država in po potrebi pridobiti, glede na podane navedbe in informacije tožnika, aktualne informacije o stanju v izvorni državi, ki zadevajo stopnjo organiziranega kriminala ter njegove povezanosti oz. vpliva na državne organe oz. organe pregona. Ker tega ni storila in tožniku ni dala možnosti, da se o tem izjasni, je v tem delu tudi onemogočena celovita sodna presoja izpodbijane odločbe. Iz izsledkov Evropske komisije iz poročila o Kosovu za leto 2018, ki jih je v tožbi citiral tožnik (in ki jim toženka ne nasprotuje, zato navedenemu sodišče sledi, skladno z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), izhaja ravno nasprotno (in ga bo toženka morala upoštevati kot pravočasnega, saj tožnik tega poročila predhodno ni mogel predložiti), tj. da je kosovski pravosodni sistem v zgodnji fazi razvoja, da je še vedno podvržen nedovoljenim političnim vplivom in da je vzpostavljanje pravičnosti (skozi pravosodje) počasno in neučinkovito. Korupcija je zelo razširjena, Kosovo je v zgodnji fazi boja proti organiziranemu kriminalu. Sodišče zgolj na podlagi tega, kar je toženka v svoji odločbi navedla, da tožnik ni preganjan oz. ne bo utrpel resne škode, ker zatrjevanega ravnanja kriminalne združbe ni prijavil policiji, ne more presoditi, ali je Kosovo varno za tožnika, ki zatrjuje, da ga je strah pred organiziranim kriminalom, ki naj bi vplival tudi na policijo in sodišča, kar je tekom upravnega postopka, kot že povedano, tudi pojasnil. 12. Sodišče ob tem toženko še enkrat opozarja, kot je že pojasnilo v sodbi I U 277/2019 z dne 20. 2. 2019, da je splošno znano dejstvo pravni standard, ki ga zapolnjuje sodna praksa. Pravna teorija zagovarja širšo notornost, za katero mora biti dejstvo znano širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje5. Po stališčih sodne prakse so splošno znana dejstva tista, ki so znana poljubno veliki množici ljudi, zlasti veliki politični in historični dogodki, elementarne nesreče – potresi, povodnji, plazovi ipd. Da na Kosovem ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, je sicer lahko splošno znano, vsekakor pa trditev, da je na Kosovem vzpostavljena oblast, ki lahko državljane učinkovito zaščiti pred preganjanjem posameznikov, ter da je Kosovo demokratična država z delujočim pravnim sistemom, ki vključuje tudi ustrezne mehanizme za zaščito v primeru kršitve človekovih pravic, ne izpolnjuje zgoraj navedenih kriterijev, kdaj neko dejstvo postane splošno znano dejstvo.

13. Kot prav tako pojasnjeno že v sodbi I U 277/2019 z dne 20. 2. 2019, je toženka v izreku izpodbijane odločbe odločila samo, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne, in ni odločila v dveh ločenih točkah izreka, in sicer tako, da bi najprej (v prvi točki izreka) odločila o statusu begunca in v drugi točki izreka še o subsidiarni zaščiti. Sodišče zato toženko ponovno opozarja na stališče, ki ga je že zavzelo v svoji sodbi I U 2130/2018 z dne 7. 11. 2018 in nekaterih kasnejših sodbah, in sicer, da bo toženka morala odločati v ponovnem postopku v dveh točkah izreka. Z izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji je nastala nova pravna okoliščina, po kateri je potrebno o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti sicer odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima deloma izreka. Brez takšnega načina oblikovanja izreka upravnih odločb v zadevah mednarodne zaščite sodbe Sodišča EU v zadevi E. G. proti Sloveniji ni mogoče uresničevati.6

14. Po vsem navedenem sodišče ugotavlja, da so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je ne da celovito preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožnika seznaniti z informacijami, na podlagi katerih meni, da tožnik ne bo preganjan oz. ne bo utrpel škode ob vrnitvi v Kosovo, ker naj bi bilo Kosovo država, ki lahko državljane učinkovito zaščiti pred preganjanjem posameznikov, ter da je Kosovo demokratična država z delujočim pravnim sistemom, ki vključuje tudi ustrezne mehanizme za zaščito v primeru kršitve človekovih pravic, ob upoštevanju in ustrezni dokazni oceni konkretnih okoliščin, ki jih je v zvezi s tem navajal tožnik v postopku, in mu dati možnost, da se o tem izjasni.

15. Sodišče je glede na obrazloženo izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, posledično pa je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Toženka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). To po stališču Sodišča EU v sodbi Velikega senata v zadevi Alheto (C-585/16, 25. 7. 2018, odst. 144-149) pomeni, da mora biti odločba v ponovnem postopku sprejeta v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila odločba upravnega organa odpravljena.

16. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1).

17. Sodišče v zvezi z ravnanjem toženke, ki v ponovljenem postopku ni sledila navodilom sodišča, skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, glede stališč sodišča, ki se tičejo postopka, pripominja, da je Sodišče EU v zadevi Alheto7 v točkah 148 in 149 obrazložitve ugotovilo, “da - čeprav namen Direktive 2013/328 ni uvedba skupnega standarda glede pristojnosti za sprejetje nove odločbe o prošnji za mednarodno zaščito po razveljavitvi prvotne odločbe, iz njenega cilja, to je zagotovitve čim hitrejše obravnave takih prošenj, obveznosti, da se zagotovi polni učinek njenega člena 46(3), in potrebe po zagotovitvi učinkovitosti pravnega sredstva, ki izhaja iz člena 47 Listine, izhaja, da mora vsaka država članica, ki jo navedena direktiva zavezuje (med njimi pa je tudi Republika Slovenija), svoje nacionalno pravo prilagoditi tako, da bo po razveljavitvi prvotne odločbe v primeru vrnitve spisa prasodnemu ali upravnemu organu iz člena 2(f) navedene direktive nova odločba sprejeta v kratkem času in bo v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev. Potreba po zagotovitvi polnega učinka člena 46(3) te direktive in zagotovitvi učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 47 Listine zahteva, da se v primeru vrnitve spisa parasodnemu ali upravnemu organu iz člena 2(f) navedene direktive nova odločba sprejme v kratkem času in da bo v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila razglašena razveljavitev“. Sodišče ugotavlja, da četrti odstavek 64. člena ZUS-1 temu ustreza in bi toženka tako morala slediti navodilom Upravnega sodišča, ki se tičejo postopka.

1 Tožnik tudi opozarja, da je naslovno sodišče že v prvi sodbi v 12. odstavku zapisalo: „...toženka nima prav, ko materialnopravno utemeljuje, da je tožnik tekom postopka navajal zgolj okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito, vsaj, kolikor je s tem mislila tudi subsidiarno zaščito. V ponovljenem postopku bo zato morala upoštevati procesne garancije, kot sledi iz nadaljevanja te sodbe, zlasti v zvezi s subsidiarno zaščito, če se ne bo izkazalo, da gre morebiti za pripadnost določeni družbeni skupini.“ 2 Sodišče je zapisalo, da „...vsekakor pa trditev, da je na Kosovem vzpostavljena oblast, ki lahko državljane učinkovito zaščiti pred preganjanjem posameznikov, ter da je Kosovo demokratična država z delujočim pravnim sistemom, ki vključuje tudi ustrezne mehanizme za zaščito v primeru kršitve človekovih pravic, ne izpolnjuje zgoraj navedenih kriterijev, kdaj neko dejstvo postane splošno znano dejstvo.“ 3 Slednja določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. 4 Glej opombi 1 in 2 te sodbe. 5 Zobec J., v.: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2006, strani 374 do 376. 6 C-662/17, E.G. proti Sloveniji, 18. 10. 2018, glej zlasti odstavka 45 in 67. 7 Zadeva C – 585/16 z dne 25. 7. 2018. 8 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite z dne 26. 3. 2013 (Postopkovna direktiva).