Jedro

V okviru objektivnega roka za določitev obnove, ki je materialnega značaja, se pravočasnost vloženega predloga za obnovo postopka presoja z začetkom teka subjektivnega roka, ki je postavljen v osebno sfero predlagatelja in se računa od dneva, ko je stranka zvedela za obnovitveni razlog, ali je dobila možnost, da ga uveljavi. Po izteku tega (procesnega) roka predlog za obnovo postopka ni več dopusten, ne glede na to, da objektivni rok po tretjem odstavku 423. člena ZPP v zvezi z 69. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, še ni potekel.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo obnovo postopka in razveljavilo odločbo sodišča združenega dela v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo prvostopni sklep in predlog tožene stranke za obnovo postopka kot prepozno vložen zavrglo.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožena stranka, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da je pritožbeno sodišče pri svoji odločitvi zmotno uporabilo določbo 423. člena ZPP, saj bi moralo biti za presojo pravočasnosti vloženega obnovitvenega predloga spoštovano specialno določilo iz 69. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijani sklep tako, da potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Revizija je bila na podlagi določbe 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da je pri odločanju o reviziji vrhovno sodišče omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. To pomeni, da postavlja revident s svojo dispozicijo revizijskemu sodišču okvire njegovega odločanja.

Po uradni dolžnosti revizijsko sodišče na podlagi določbe 386. člena ZPP preizkuša le, ali ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku pred izdajo pravnomočnega sklepa, storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti.

Revizija v svoji izjavi ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, čeprav iz obrazložitve uveljavljenega revizijskega razloga po 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP izhaja prav ta očitek. Opozoriti je, da je zmotna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti ali če jih ni uporabilo pravilno (356. člen ZPP). Nepravilna uporaba ali neuporaba procesnih pravil, torej ravnanje sodišča, ki je v nasprotju s predpisi postopka, pa pomeni (bistveno ali nebistveno) kršitev določb postopka (354. člen ZPP).

Očitek revizije, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo 423. člena ZPP je torej procesnopravne narave in bi ga morala revidentka pravilno uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 385. člena ZPP. Kljub temu, da je bila očitana kršitev postopka formalnopravno uveljavljena po 3. točki omenjenega zakonskega določila, je revizijsko sodišče, glede na obrazložitev revizije, preizkušalo ta revizijski razlog in revizijski predlog. Ugotovilo je, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo 423. člena ZPP, zato revizijska trditev o kršitvi postopka ni utemeljena.

Določba 69. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 - ZDSS) je vsebovana v prehodnih in končnih določbah omenjenega zakona. S prehodnimi in končnimi določbami, ki so po svoji vsebini specifične, se zagotavlja nemoten prehod iz poprejšnje ureditve postopka pred sodišči združenega dela, ki so prenehala z delom z dnem uveljavitve tega zakona, do postopka pred delovnimi sodišči, ustanovljenimi s tem zakonom.

Po Zakonu o sodiščih združenega dela (Ur. list SFRJ, št. 24/74 in 38/84) je bilo v 40. členu določeno, da se predlog za obnovo postopka lahko vloži v roku, ki velja za vložitev predloga za obnovo pravdnega postopka, vendar se ne more več predlagati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je postala odločba sodišča združenega dela pravnomočna. S to določbo je bil absolutni rok za obnovo postopka petih let, določen v takrat veljavnem tretjem odstavku 383. člena ZPP (Ur. list FLRJ, št. 4/57 in 52/61 ter Ur. list SFRJ, št. 12/65 in 6/74) oziroma tretji odstavek 423. člena sedaj veljavnega zakona o pravdnem postopku, v postopku pred sodišči združenega dela skrajšan na dve leti.

Z določbo 69. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih je bila dana možnost strankam v postopku, da kljub poteku subjektivnega roka iz prvega odstavka 423. člena ZPP lahko predlagajo obnovo pravnomočno končanega postopka v treh mesecih po uveljavitvi zakona (do 13.8.1994), če še ni potekel petletni objektivni rok iz tretjega odstavka 423. člena ZPP. Zaradi določbe 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, po kateri se v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno, za procesni inštitut obnove postopka v celoti veljajo določbe ZPP. Zato se z začetkom veljavnosti Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (13.5.1994) uporablja v tretjem odstavku 423. člena ZPP določen objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka petih let. V obravnavanem primeru, ko je bil predhodni postopek, ki je tekel pred prvostopnim sodiščem pravnomočno končan, bi objektivni rok za obnovo postopka po 40. členu Zakona o sodiščih združenega dela potekel po dveh letih to je 30.9.1994. V okviru tega roka, ki je materialnega značaja, pa se pravočasnost vloženega predloga za obnovo postopka presoja z začetkom teka subjektivnega roka, ki je postavljen v osebno sfero predlagatelja in se računa od dneva, ko je stranka zvedela za obnovitveni razlog, ali je dobila možnost, da ga uveljavi. V danem primeru je tožena stranka zvedela za odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, na podlagi katere bi bila, po njenih trditvah, lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, dne 4.5.1994. Zato ji je s tem dnem začel teči tridesetdnevni subjektivni rok iz 40. člena Zakona o sodiščih združenega dela v zvezi s prvim odstavkom 423. člena ZPP, ki se je iztekel 3.6.1994 (in ne 3.6.1995 - kot zmotno ugotavlja pritožbeno sodišče). Po izteku tega roka predlog za obnovo postopka ni več dopusten, ne glede na to, da objektivni rok po tretjem odstavku 423. člena ZPP v zvezi z 69. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, še ni potekel. Ker je tožena stranka vložila predlog za obnovo postopka šele 14.7.1994, torej po preteku zakonitega subjektivnega procesnega roka za njegovo vložitev (ki je nepodaljšljiv), je odločitev sodišča druge stopnje, ki ga je kot prepoznega zavrglo, pravilna.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP in ZSZD, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).