19. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 510/2004 z dne 22. 9. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijanim sklepom je Vrhovno sodišče zavrglo revizijo pritožnika (v pravdnem postopku tožnika). Ugotovilo je, da vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, ne presega mejnega zneska, ki ga določa Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Upoštevalo je vrednost denarnega zneska, ki ga je pritožnik v tožbi opredelil kot nadomestno upravičenje, ni pa štelo za pomembno, da je pritožnik med pravdo znesek nadomestnega upravičenja povišal. Po stališču Vrhovnega sodišča bi namreč le sprememba tožbe med postopkom lahko utemeljila novo vrednost spornega predmeta, drugačna opredelitev nadomestnega upravičenja pa ni sprememba tožbe.

V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da je tožbo vložil že pred uveljavitvijo novega ZPP in da je revizija po pravilih, ki so veljala v času vložitve tožbe, bila dopustna. Meni, da novi zakon ne more posegati v njegovo pridobljeno pravico do revizije. To naj bi še posebej veljalo zato, ker stranka tudi nima možnosti, da bi med postopkom navedbo vrednosti spornega predmeta prilagodila tako, da bi ustrezala tudi zahtevam novega zakona. Pri tem naj bi šlo za kršitev pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ter pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Vrhovno sodišče naj bi namreč vzpostavilo nedopustno razlikovanje med strankami le glede na okoliščino, ali so se njihovi postopki končali pred ali po uveljavitvi novega zakona. Zatrjuje tudi kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Ne soglaša tudi s stališčem, da je ob primarnem zahtevku na popravilo avtomobila v tožbi zapisan (in nato povišan) denarni znesek pomenil le nadomestno upravičenje. Šlo naj bi za uveljavljanje dveh alternativnih zahtevkov, obeh iz naslova jamčevanja za stvarne napake. Zato naj bi bilo napačno stališče, da naknadno povišanje omenjenega denarnega zahtevka ne pomeni spremembe tožbe. Zaradi odlašanja z odločitvijo in izgube možnosti revizije naj bi bila kršena tudi ustavna jamstva glede lastninske pravice po 67. členu Ustave.

B.

Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002 (Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS XI, 166) že zavrnilo očitek, da bi bil 498. člen ZPP v neskladju z Ustavo, ker določa, da se novi ZPP glede dopustnosti revizije uporablja tudi glede postopkov, ki so se začeli še pred njegovo uveljavitvijo. V tem sklepu je tudi izčrpno pojasnilo, da pravica do revizije ne nastane že z vložitvijo tožbe, temveč šele po pravnomočnosti sodbe sodišča druge stopnje. Zato je neutemeljen očitek pritožnika, da gre za poseg v pridobljene pravice in da bi se obstoj pravice do revizije moral presojati glede na čas ob vložitvi tožbe. V istem sklepu je Ustavno sodišče zavrnilo tudi očitek o nedopustnem razlikovanju med strankami, ki so tožbe vložile v istem času, njihovi postopki pa so se končali pred ali po uveljavitvi novega ZPP. Zato očitek o kršitvi 14. in 22. člena Ustave ni utemeljen.

Stališče, da gre v obravnavanem primeru za nadomestno upravičenje in ne za alternativno združevanje zahtevkov, ni vprašanje, ki bi posegalo na raven ustavnih določb o človekovih pravicah, temveč gre zgolj za vprašanje pravilnosti uporabe procesnega prava, o čemer Ustavno sodišče ne odloča. Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

Pravica do pravnega sredstva po 25. členu Ustave s sklepom o zavrženju revizije ne more biti kršena. Iz tega člena Ustave izhaja pravica do sodnega postopka na dveh stopnjah, ta pravica pa je bila v obravnavani zadevi zagotovljena.

V obravnavani zadevi gre za procesno vprašanje (ne)dopustnosti revizije in ne za vsebinsko presojo tožbenega zahtevka. Z rešitvijo omenjenega procesnega vprašanja v nobenem primeru ne more biti kršena vsebinska ustavna pravica do zasebne lastnine po 33. členu Ustave, kar smiselno zatrjuje pritožnik, ko se sklicuje na 67. člen Ustave.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić