Jedro

Toženec je moral predvideti gibanje tožnice, tako kot tudi drugih najemnikov do vhoda hiše, mimo psa, ki se je prosto gibal znotraj ograje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je toženec A. L. dolžan plačati tožnici Š. G. denarno odškodnino v znesku 530.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, in sicer po 13,5 % obrestni meri od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka v znesku

63.886,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2004 dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Drugotoženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je drugotoženec dolžan plačati tožnici 630.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, in sicer po 13,5 % obrestni meri od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje po 17 % obrestni meri, nato pa zakonske zamudne obresti od dneva izdaje sodbe prve stopnje do plačila ter ji povrne stroške pravdnega postopka v znesku 85.774,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in s sklepom ustavilo postopek zoper prvotoženko zaradi umika tožbe.

Proti sodbi je drugotoženec (v nadaljevanju toženec) vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je s preveliko naklonjenostjo ocenjevalo izpovedi tožnice in njej naklonjenih prič. Opozarja tudi na neskladje med tožbenimi navedbami in izpovedjo tožnice, ko je bila zaslišana kot stranka. Opozorilne table in zunanji zvonec dokazujejo, da je toženec poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo psa in da za škodo ne more biti odgovoren oziroma, da se postavlja najmanj vprašanje deljene odgovornosti. Toženec ni dal tožnici ključa, ker je pred tem dogodkom sploh ni videl in ni vedel zanjo, zato je tudi ni mogel opozoriti na psa. Tožnica je bila kljub temu opozorjena na psa, saj je to storil G. G.. Ob tem se postavlja vprašanje, ali je bilo tožničino ravnanje res pravilno ali pa je bilo drugačno od tistega, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. Tožničino ravnanje je bilo lahkomiselno.

Obnašati bi se morala kot gost, ne pa kot stanovalka. Od gosta pa se pričakuje najmanj to, da se upošteva opozorila, ki so mu namenjena.

Če bi kdo pozvonil na toženčeva vrata, bi poskrbel za psa, za obiskovalce, ki jih ne pričakuje in ki ne upoštevajo nobenih opozoril, pa prav gotovo ne more prevzeti odgovornosti. Iz naslova skaženosti tožnici ne bi smela biti priznana nobena odškodnina, saj sodišče samo navaja, da gre zgolj za kozmetično motnjo. Posebej moteče je priznanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki naj bi se manifestirale v dolgotrajnem strahu pred psi vseh vrst. Tožnica za to obliko škode ni ponudila nobenega dokaza, izrecno pa je izjavila, da nikoli ni poiskala pomoči psihiatra ali psihologa. Podobno velja tudi za strah, saj je do dogodka očitno prišlo tako hitro, da za primarni strah ni bilo dovolj časa, trajanje in intenzivnost sekundarnega strahu pa tudi ne opravičujeta nobene odškodnine. Zaključuje, da 1,5 cm dolga ranica gotovo ni "vredna" 250.000,00 SIT.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženec neutemeljeno izpodbija odločitev o temelju tožbenega zahtevka. Pravna podlaga za odločanje o temelju obravnavanega odškodninskega zahtevka je v pravnem pravilu paragrafa 1320 Občnega državljanskega zakonika, po katerem je za škodo, ki jo povzroči žival, odgovoren njen rejec, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. To mora biti tako, da je v bistvu onemogočeno, da bi žival koga poškodovala. Nadzorovanje mora zato biti prilagojeno konkretnim in predvidljivim situacijam. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo s tožencema dogovorjeno, da je tožnica lahko v stanovanju z G. in B. z namenom, da sklenejo najemno pogodbo.

Navedena dejanska ugotovitev sodišča temelji na presoji izvedenih dokazov (8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) oziroma skladnih izpovedih tožnice in obeh omenjenih prič in neposrednega vtisa sodišča o resnicoljubnosti v izpovedih vseh prizadetih. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, da tožnica niti najmanj ne daje vtisa, da bi bila tako predrzna, da bi imela pri sebi ključ od hiše, ne da bi vedela, da lastniki za to in zanjo vedo oziroma da bi kar tako hodila s ključem v tujo hišo. Toženec je torej moral predvideti gibanje tožnice, tako kot tudi drugih najemnikov do vhoda hiše, mimo psa, ki se je prosto gibal znotraj ograje. Glede na navedeno je tudi brezpredmetno, ali so bila na zunanjem delu ograje opozorila pred nevarnim psom in zvonec, saj je bilo to namenjeno tistim obiskovalcem, ki niso mogli vedeti, da je na drugi strani ograje prosto gibajoči rotweiler. Od prvega dne tožničinega gibanja pri tožencu bi torej ta moral prilagoditi nadzor psa tej konkretni in predvidljivi okoliščini. Tožnica ni nepooblaščeno vstopila v notranji del ograde toženčeve hiše niti ni psa, kot je bilo ugotovljeno, z nikakršnim ravnanjem vznemirjala. Šla je le mimo njega do vhodnih vrat. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah zato tožnici tudi ni mogoče očitati soprispevka k škodi, ki ji je nastala.

Delno pa je utemeljena pritožba glede višine prisojenega zneska odškodnine. Tako pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožnica od škodnega dogodka, v katerem je zadobila ugrizno rano na desni dojki, stalen strah pred psi, ki ga je, zaslišana kot stranka, tudi podrobno in prepričljivo opisala.

Nedvomno, da negativna izkušnja, ki jo je tožnica pridobila ob ugrizu toženčevega psa, pogojuje takšno posledico. Te posledice pa ni mogoče obravnavati v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ampak v okviru odškodnine za strah.

Zmanjšanje življenjske aktivnosti namreč zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti. Sodišče bi torej moralo ugotoviti, ob ustrezni tožbeni trditveni podlagi, katere so tiste omejitve v tožničinih življenjskih aktivnostih, zaradi katerih trpi duševne bolečine. Po drugi strani je strah, po stališču psihiatrije, afektivna reakcija oziroma odgovor na nevarno situacijo, ki ga spremljajo določeni somatski, posebej nevrovegetativni znaki in spremembe. Obravnavano posledico je zato treba umestiti v okvir prisojene odškodnine za strah, vendar pa ne v znesku 200.000,00 SIT, ampak v znesku 100.000,00 SIT, ki po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino v skladu z merili za njeno odmero iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). V okviru te oblike škode pa je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo tožnici tudi znesek 100.000,00 SIT zaradi utrpelega hudega strahu ob samem napadu in lažjega strahu za izid zdravljenja. Skupaj prisojena odškodnina za to obliko škode torej pravilno znaša 200.000,00 SIT.

Toženec pa neutemeljeno izpodbija višino prisojene odškodnine za skaženost in telesne bolečine. Obseg negmotne škode v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja, starost in spol oškodovanca. Subjektivna merila pa obstajajo v vplivanju vseh naštetih elementov na oškodovančevo psihično počutje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica na desni dojki brazgotino v obliki črke L. Z izvedbo dokaza po izvedencu medicinske stroke in vpogledu v fotografijo je ugotovilo, da sicer res ne gre za posebej veliko brazgotino, vendar pa se ta nahaja na takem mestu, da sodišče ne dvomi, da pri mladem dekletu povzroča določeno duševno prizadetost. Tudi tožnica sama je izpovedala, da ima zaradi navedene brazgotine kompleks pred fantom, da se težje odpre, da jo je strah pokazati takšno oprsje in da ima težave pri intimnem zbliževanju.

Hkrati je upoštevalo, da ne gre za brazgotino na stalno vidnem mestu telesa. Glede na navedeno je prisojena odškodnina v znesku 80.000,00 SIT nedvomno v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine. Enako pa velja tudi za prisojeno denarno odškodnino zaradi telesnih bolečin v znesku 250.000,00 SIT. Tožnica ne le, da je imela dva dni trajajoče hude bolečine, srednje hude bolečine dodatnih pet dni in lahke štirinajst dni, ampak je trpela tudi neprijetnosti med samim zdravljenjem. Tako je bila dvakrat pregledana na travmatološki kliniki, pretrpeti je morala kirurško oskrbo rane, ki je bila izvršena v lokalni anasteziji (rana je bila speta s šivi), trikrat so bile opravljene preveze, odstranitev šivov, deležna je bila zaščite proti tetanusu in pregledana v antirabičnem dispanzerju.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo toženčevi pritožbi in denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za

100.000,00 SIT. Pravilna uporaba materialnega prava pa je pogojevala poseg v odločitev o zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo 17% zamudne obresti tudi za čas po 1.1.2004, čeprav od navedenega dne veljajo 15,5% zamudne obresti (sklep o spremembi predpisane obrestne mere zamudnih obresti, Ur. l. RS, št. 135/2003).

Pritožbeno sodišče je zato delno spremenilo sodbo tako, da je tudi za to obdobje prisodilo zakonske zamudne obresti po vsakokrat veljavni obrestni meri. V preostalem delu je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Sprememba izpodbijane sodbe je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tako je pritožbeno sodišče tožnici od pravilno odmerjenih stroškov v znesku 400.950,00 SIT priznalo glede na doseženi uspeh 61,5 % stroškov oziroma 246.584,00 SIT, tožencu pa 182.698,00 SIT (38,5 % uspeh). Po medsebojnem pobotanju je torej toženec dolžan plačati tožnici pravdne stroške v znesku 63.886,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Hkrati je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odst. 154. člena v zvezi z

2. odst. 165. člena ZPP odločilo, da glede na toženčev le delni uspeh v pritožbenem postopku sam krije svoje stroške pritožbe.