Jedro

Pogodbeno pravo je del materialnega prava.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se prvostopna sodba v izpodbijani 1. točki izreka delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 05 Ig 2005/09656 z dne 07. 12. 2005 v 1. točki izreka razveljavi tudi za 6,31 EUR (prej 1.512,61 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 755,86 SIT od 28. 05. 2005 do 31. 12. 2006, od zneska 756,75 SIT od 02. 08. 2005 do 31. 12. 2006 ter od zneska 6,31 EUR od 01. 01. 2007 do plačila in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

V preostalem delu 1. točke izreka in v izpodbijani 3. točki izreka pa se pritožba zavrne in se prvostopna sodba v nespremenjenih delih potrdi.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi v 1. točki izreka glede glavničnega dela in v 3. točki izreka (glede izvršilnih stroškov) v celoti vzdržalo v veljavi (1. točka izreka izpodbijane sodbe), v obrestnem delu 1. točke izreka pa ga je za en dan od posameznih zneskov razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 365,46 EUR s pripadki (3. točka izreka).

2. Proti dajatvenemu delu sodbe se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge, ki so navedeni v 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga spremembo izpodbijanih delov sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev teh delov sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. Na vloženo pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v predmetni pritožbi odločilo po sodnici posameznici na podlagi določila 5. odst. 458. člena ZPP.

6. Po oceni pritožbenega sodišča so ugovorne navedbe tožene stranke „da so nekateri računi tožeče stranke neutemeljeni v celoti, drugi pa pokriti z bremepisi dolžnika do upravnika, vse v skladu s sprejetimi sklepi oziroma akti „Sveta lastnikov“ ter da „se nekatere postavke v razdelilniku upnika podvajajo, oziroma dvakrat zaračunavajo“ do te mere abstraktne, da je ugovor v tem delu neutemeljen. Ugovorno pojasnjevanje reševanja problematike na sestankih Sveta solastnikov pa za odločitev o tem sporu ni pomembno. Edina relevantna ugovorna navedba je, da tožbeni zahtevek po višini ni utemeljen. Na to navedbo je tožeča stranka reagirala z vlogo z dne 07. 04. 2008, h kateri je predložila 79 listinskih dokazov. Ta vloga po oceni pritožbenega sodišča omogoča preizkus višine posameznih postavk iz tožbenega zahtevka. Pravilna je prvostopna ugotovitev, da kljub dvakratnemu pozivu tožena stranka na to vlogo tožeče stranke ni reagirala, niti ni prerekala predloženih dokazov, kar bi za eventuelen uspeh v pravdi skladno z določilom 212. člena ZPP morala storiti. Torej je pravilen tudi nadaljnji prvostopni zaključek, da tožena stranka (po dopolnitvi navedb) višini tožbenega zahtevka ni (več) ugovarjala. Glede na navedeno je prvostopno sodišče, kot je razvidno iz opomb s svinčnikom na prvi predloženi listini tožeče stranke (A1) opravilo le pavšalno primerjavo predloženih dokazov s trditvami tožeče stranke. Očitno je na podlagi te primerjave ugotovilo, da je tožeča stranka račune dobaviteljev storitev zbrala in jih dobaviteljem tudi plačala. Zato s pritožbenim zatrjevanjem, da iz predloženih listin ne izhajajo plačila dobaviteljev, tožena stranka ni utemeljila uveljavljane absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

7. Pritožbena navedba, da tožeča stranka ni redno plačevala stroškov dobaviteljem, zaradi česar je ostal objekt neogrevan in je prihajalo do izklopov elektrike, predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v sporih majhne vrednosti ni upošteven pritožbeni razlog (primerjaj 1. odst. 458. člena ZPP). Že iz tega razloga se pritožbeno sodišče s temi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo.

8. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je prvostopna presoja, po kateri je utemeljen tudi tisti del pritožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka vtožuje plačilo stroškov upravljanja za vodenje rezervnega sklada, posledica zmotne uporabe materialnega prava. Pogodbeno pravo je del materialnega prava. Drži pritožbena navedba, da je pod točko III.12. 2. člena Pogodbe št. 130/V o upravljanju upravniških storitev z dne 26.5.2004 (A2) navedeno tudi vodenje sredstev rezervnega sklada kot tisto opravilo, za katerega se je tožeča stranka zavezala, da ga bo opravljala za etažne lastnike, med katere spada tudi tožena stranka. Za vodenje sredstev rezervnega sklada je tožeča stranka toženi zaračunala v predzadnjem znesku tožbenega zahtevka (za 85.553,22 SIT) znesek 755,86 SIT, v zadnjem vtoževanem znesku, ki ga sestavlja tožbeni zahtevek (za 55.384,12 SIT) pa znesek 756,75 SIT. Iz 2. odstavka 6. člena Pogodbe (A2) ne izhaja, da je opravljanje te storitve strošek, ki ga sme tožeča stranka posebej zaračunavati. Nagrada za to storitev je po prepričanju sodišča skrita v postavki 1., 3., 5. Priloge št. 2 storitev upravljanja „Evidentiranje akontativnih prihodkov ...“, zaradi česar se vodenje sredstev rezervnega sklada plačuje v okviru (splošnih) stroškov upravljanja po 1. odst. 6. člena Pogodbe (A2). Zato je pritožbeno sodišče za ta dva zneska (skupno 1.512,60 SIT oziroma 6,31 EUR) pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je za ta del tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo tako, kot je razvidno iz 1. točke izreka te sodbe.

9. Odločitev o pravdnih stroških in stroških pritožbenega postopka je oprto na določilo 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP. Tožeča stranka je v tem sporu uspela le z zneskom 6,31 EUR, kar ne predstavlja niti 1 % tožbenega zahtevka. Zato je sodišče pritožbo tožeče stranke proti stroškovni odločitvi prvostopnega sodišča zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo, hkrati pa odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.