Jedro

Pravno relevantna dejstva iz 4. člena ZVojI za priznanje statusa civilnega vojnega invalida mora stranka dokazati s stopnjo gotovosti; revizija zoper odločbo prve stopnje, s katero se stranki prizna status vojnega invalida, mora biti opravljena v roku treh mesecev od dneva, ko je tožena stranka prejela zadevo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku po opravljeni glavni obravnavi na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97, 70/2000, 82/2005 – odl. US in 45/2006 – odl. US) zavrnilo revidentkino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 24. 5. 2000, izdani v revizijskem postopku na podlagi 101. in 102. člena Zakona o vojnih invalidih – ZVojI. Z njo je bila odpravljena odločba Upravne enote Maribor z dne 14. 1. 2000 (z njo je bil revidentki od 1. 3. 1996 dalje priznan status civilnega invalida vojne VI. skupine zaradi 60 % invalidnosti ter pravica do invalidnine v višini 18 % od osnove) ter odločeno, da se revidentki ne prizna statusa in pravic vojnega invalida kot civilnega invalida vojne.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da revidentka ni dokazala, da je zadobila zatrjevano (in izkazano) okvaro zdravja v pravno releventnih okoliščinah za priznanje statusa civilnega invalida vojne ter, da je bila izpodbijana upravna odločba tožene stranke izdana znotraj trimesečnega revizijskega roka določenega v 103. členu ZVojI.

3. Revidentka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka (sodišče ni pojasnilo razlik glede datuma izdaje odločbe tožene stranke med izvodom, ki ji je bil vročen in tistim, ki se nahaja v upravnem spisu), zmotno uporabo materialnega prava (101. in 103. člen ZvojI) ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni in se ji prizna uveljavljani status oziroma podrejeno, da se prvostopna sodba razveljavi.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev neutemeljene revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Revizijsko sodišče pritrjuje pravilnemu stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, ki je v ponovnem postopku in po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je samo ugotavljalo dejansko stanje pravilno presodilo, da revidentki ni uspelo z zahtevano stopnjo gotovosti izkazati, da je do njene okvare zdravja – poškodbe desnega kolka, prišlo v pravno relevantnih okoliščinah določenih v 4. členu ZVojI.

9. Po ZVojI je namreč vojni invalid oseba, ki je v okoliščinah po tem zakonu, kot neposredno posledico teh okoliščin brez svoje krivde dobila najmanj 20 % okvaro zdravja zaradi poškodbe ali bolezni ali poslabšanja bolezni, ki jo je imela že prej, ali za katero sicer ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da so jo povzročile te okoliščine, vendar je mogoče sklepati, da so vojne razmere znatno vplivale, da se je pojavila (prvi odstavek 1. člena ZVojI). Civilni invalid vojne pa je po ZVojI oseba iz prvega odstavka 1. člena tega zakona, državljan Republike Slovenije, ki je dobil okvaro zdravja kot nevojaška oseba zaradi vojnih dogodkov ali dogodkov v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo na ozemlju Republike Slovenije (1. točka prvega odstavka 4. člena ZVojI).

10. Sodišče prve stopnje namreč tudi po presoji revizijskega sodišča samo na podlagi izpovedbe revidentkinega brata A.A., ki je bil edini priča dogodku in ob dogodku star 5 do 6 let ter ob izostanku sleherne medicinske dokumentacije, ni moglo z gotovostjo sklepati, da je revidentkina okvara zdravja posledica nasilnega ravnanja nemških vojakov (prevrnitev zibke, v kateri je bila 1 in pol letna revidentka) ob raciji v domači stanovanjski hiši. Zato je pravilno presodilo, da tožnica glede na določbo prvega odstavka 1. člena ter določbo 1. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI ni upravičena do statusa civilnega invalida vojne ter pravic, ki bi ji iz tega statusa šle.

11. Za odločbo, s katero se med drugim prizna status vojnega invalida je po določbi 1. odstavka 101. člena ZVojI obvezna revizija. Če zoper odločbo upravne enote, za katero je obvezna revizija, ni vložena pritožba, revizija pa ni opravljena v treh mesecih od dneva, ko je ministrstvo prejelo zadevo, se šteje, da je revizija opravljena in da je k odločbi dano soglasje (prvi odstavek 103. člena ZVojI). Šteje se, da je revizija opravljena v roku iz prejšnjega odstavka, če je bila odločba, izdana ob reviziji, v tem roku odposlana upravni enoti zaradi vročitve stranki (drugi odstavek 103. člena ZVojI).

12. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka zaradi odločanja o revizijskem postopku, sprejela prvostopno upravno odločbo in upravne spise 25. 2. 2000 in da je bila izpodbijana odločba tožene stranke poslana Upravni enoti Maribor dne 25. 5. 2000, kar dokazuje žig na originalu izpodbijane odločbe, to dejstvo pa je razvidno tudi iz predložene fotokopije oddajne knjige, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi. Da je bila izpodbijana odločba res odpravljena 25. 5. 2000 potrjuje tudi sprejemni žig na kopiji izpodbijane odločbe poslane Upravni enoti Maribor z datumom 26. 5. 2000. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča ugovor glede prekoračitve revizijskega roka neutemeljen. Res pa je, da je na izvodu izpodbijane odločbe, ki je bil vročen tožnici popravljen datum oziroma, da je številka 4 v datumu napisana z roko. Vendar pa navedena okoliščina za presojo pravočasnosti opravljene revizije ni relevantna, ker vsa ostala dejstva, ki so upoštevaje 103. člen ZVojI relevantna in imajo podlago tudi v listinah predloženega upravnega spisa, kažejo na to, da je bila izpodbijana odločba izdana v okviru trimesečnega revizijskega roka, ki se je iztekel 25. 5. 2000, kar je revidentki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Zato uveljavljani ugovor o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu ni utemeljen.

13. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to pomeni, da je Vrhovno sodišče pri odločanju vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem oziroma sodnem postopku, če sodišče prve stopnje samo ugotavlja dejansko stanje. Zato Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni presojalo revizijskih navedb, s katerimi je tožeča stranka izpodbijala dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na glavni obravnavi v sodnem postopku.

14. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 306. člena v zvezi s 383. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1, saj revizijske navedbe niso utemeljene, ravno tako pa tudi ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, na kar pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).