Jedro

Kakšen je objekt, katerega gradnja je dovoljena z gradbenim dovoljenjem, je glede na 68. člen ZGO-1 natančno določeno z izrekom tega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje torej ne pomeni upravnopravnega upravičenja (dejanskega ali morebitnega) do gradnje kateregakoli objekta na določeni parceli, temveč zgolj upravičenje za gradnjo objekta, opredeljenega v njegovem izreku. Gradnja objekta, ki se od tega bistveno razlikuje, zato pomeni gradnjo, za katero gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, torej nelegalno gradnjo. Neskladna gradnja namreč že po zakonski definiciji pomeni, da gre za gradnjo, za katero je bilo gradbeno dovoljenje izdano, torej za gradnjo, ki vsaj po bistvenih lastnostih ustreza izdanemu gradbenemu dovoljenju.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper-Nova Gorica, št. 06122-61/2009/87 z dne 17. 10. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 342,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnici naložil, da mora v 60 dneh po vročitvi te odločbe odstraniti tam navedene neskladne dele stanovanjskega objekta na parc. št. 2293 in 2294, obe k.o. ..., ki so bili zgrajeni v nasprotju z gradbenim dovoljenjem z dne 28. 10. 2008, ki ga je izdala Upravna enota Izola in vzpostaviti stanje, določeno v gradbenem dovoljenju (1. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah (2. točka izreka). Poleg tega je za navedeni objekt izrekel prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1; 3. točka izreka) in odločil, da stroškov postopka ni bilo, da se tožničina zahteva za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrne in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (4., 5. in 6. točka izreka).

Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi primerjave projekta za izvedbo (PZI), v skladu s katerim se dejansko izvajajo dela na obravnavanem objektu, in projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) ter na podlagi ogleda obravnavanega objekta ugotovil, da se gradnja tega objekta izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, zaradi česar gre za neskladno gradnjo.

V zvezi s tem navaja, da je bil kamnit kletni zid, ki je bil z gradbenim dovoljenjem predviden za rekonstrukcijo, v celoti odstranjen, namesto njega pa so bile zgrajene nove armiranobetonske stene. Tako ravnanje predstavlja rušitev in novogradnjo, ne pa rekonstrukcije, ki je bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem.

Poleg tega navaja, da so bili na južni strani objekta izvedeni temelji za teraso, ki so bližje parcelni meji, kot je bilo predvideno v PGD in dovoljeno z gradbenim dovoljenjem; da je na zahodni strani dozidana klet vključno s temelji, talno ploščo, AB nosilnimi stenami in stropno ploščo, kar prav tako ni bilo predvideno v PGD in dovoljeno z gradbenim dovoljenjem.

Pojasnjuje, da je bila z gradbenim dovoljenjem dovoljena rekonstrukcija ohranjenega dela kletne etaže in dozidava ter nadzidava rekonstruirane in dozidane kletne etaže za pritličje in dve nadstropji, pri čemer so bile določene tudi maksimalne tlorisne dimenzije. Ker ni bila izvedena rekonstrukcija ohranjenega dela kletne etaže temveč njena novogradnja, sta neskladni tudi izvedeni dozidava in nadzidava, ki sta z gradbenim dovoljenjem dovoljeni le kot dozidava in nadzidava k rekonstrukciji ohranjenega dela kletne etaže in ne k novogradnji. Glede temeljev, za katere tožnica trdi, da so bili ohranjeni oziroma rekonstruirani, meni, da so to le tožničine navedbe in da ohranjeni temelji tudi sicer ne morejo nadomestiti rekonstrukcije dela kletne etaže. Iz navedenega prvostopenjski organ sklepa, da so neskladni z izdanim gradbenim dovoljenjem vsi deli obravnavanega objekta, zato je v skladu z zakonom odredil njihovo odstranitev. Glede na drugačna pravna stališča drugostopenjskega upravnega organa in upravnega sodišča posebej poudarja, da je pri svojem delu zavezan predvsem zakonodaji in šele nato pravnemu mnenju sodišča in ravnanju po odločbi drugostopenjskega organa. Za gradnjo na predmetnem zemljišču je bilo izdano gradbeno dovoljenje, zato prvostopenjski organ ne more ugotoviti, da ni bilo izdano, zakon pa investitorju v primeru neskladne gradnje daje pravico do uskladitve objekta z gradbenim dovoljenjem oziroma do pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja.

V obravnavani zadevi je bila dne 9. 2. 2009 izdana odločba zaradi neskladne gradnje, s katero je bilo tožnici naloženo, da mora gradnjo obravnavanega objekta ustaviti in v roku enega meseca zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja. Tožnica tega ni storila, zato je bilo treba v skladu z jasno zakonsko določbo nadaljevati inšpekcijski postopek zaradi neskladne gradnje.

Z odstranitvijo neskladnih delov objekta bi prišlo do nevarnega posega v njegovo konstrukcijo, tako da bi bili ogroženi mehanska odpornost in stabilnost. Zaradi nevarnosti za življenje ljudi je zato treba objekt odstraniti v celoti.

Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi meni, da je izrek izpodbijane odločbe zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi. Pri tem v celoti zavrača pritožbene navedbe, da je obravnavanega gradnja izvedena v skladu z gradbenim dovoljenjem, saj „iz predloženih pritožbenih listin brez dvoma izhaja, da to ne drži“, za sporno pa ocenjuje, ali ima ta gradnja značilnosti neskladne ali nelegalne gradnje. Ugotavlja, da odstranitev objekta v celoti in ne le njegovih posameznih delov po ustaljeni upravnosodni praksi pomeni prekoračitev pooblastil, ki jih zakon daje gradbenemu inšpektorju v primeru neskladne gradnje. V obravnavani zadevi bi odstranitev le tistih delov objekta, ki so bili zgrajeni v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, privedla do nevarnosti, da se poruši celoten objekt in s tem povzroči nevarnost za ljudi in okolico. Ker je investitor gradil na način, ki ne dopušča odstranitve le neskladno zgrajenih delov objekta in s tem uskladitve s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja, je „pri obrazložitvi ukrepa gradbene inšpekcije, to je izpodbijane odločbe, potrebno uporabiti tudi ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1, kot da bi šlo za nelegalno gradnjo, saj ima predmetna gradnja tudi elemente nelegalne gradnje“.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga obsežno tožbo, v kateri med drugim navaja, da je gradbeno dovoljenje pridobila na podlagi PGD, iz katerega jasno izhaja, kateri del objekta lahko odstrani, kateri del bo rekonstruiran in kateri deli bodo dozidani in nadzidani. Vsi gradbeni posegi so bili izvajani skladno s to dokumentacijo.

Ob ogledu dne 9. 2. 2009 prvostopenjski organ ni ugotovil, da bi bil prejšnji objekt v celoti odstranjen, saj to ne izhaja iz zapisnika o ogledu. Tožnica zato meni, da iz podatkov v zapisniku o inšpekcijskem ogledu izhaja, da se gradnja objekta ni izvajala v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja.

Prvostopenjskemu organu je bila na gradbišču pomotoma izročena „neaktualna“ PZI dokumentacija, po kateri se ni gradilo. Ko je to tožnica to izvedela, je organ o tem obvestila in želela ustno na zapisnik podati pritožbo ter mu izročiti veljavno dokumentacijo PZI, vendar organ te pritožbe ni želel napisati. Ugotovitve prvostopenjskega organa so zato brez podlage in v nasprotju z dejanskim stanjem na gradbišču PGD in PZI. Organ ni teh ugotovitev z ničemer utemeljil, saj tudi iz fotografij ne izhaja, da naj bi bil objekt v celoti porušen, temveč nasprotno, na njih so še vedno jasno vidni stari zidovi.

Razlika med obema dokumentacijama PZI je v šrafuri približno 1 m2 tlorisne površine zidu, ki je v neveljavni PZI dokumentaciji označen, kot da gre za novogradnjo, v „aktualni“ pa, kot da gre za rekonstrukcijo, kar je skladno s PGD. Po neaktualni PZI dokumentaciji bi bil objekt napačno zakoličen, iz zakoličbenega zapisnika, izjave geodeta in posnetka obstoječega stanja pa izhaja, da je lociran skladno s PGD ter da je „rekonstruirani zid natančno na istem mestu kot zid prvotnega objekta“. Vse to pomeni, da je prvostopenjski organ napačno ugotovil dejansko stanje, ugotovljeno dejansko stanje pa ne temelji na dejstvih, ugotovljenih v javni listini – zapisniku.

Tožnica pojasnjuje, kaj pomeni izraz „rekonstrukcija“, in meni, da so se prav taki posegi izvajali na obravnavanem objektu. Sklicuje se tudi na izvedensko mnenje sodne izvedenke za arhitekturo ... z dne 25. 11. 2010, da „predstavlja rekonstrukcijo tudi sanacija zidu v smislu zamenjave oziroma nadomestitve z novimi, v kolikor so po oceni strokovnjaka obstoječi zidovi tako poškodovani, da se jih v smislu rekonstrukcije ne da več sanirati, saj so nevarni za nadaljnjo uporabo ...“. Meni, da je bila rekonstrukcija zato „nujno potrebna“ in „izvedena na edini možni način“.

Tožnica je v skladu z odločbo z dne 9. 2. 2009 pravočasno zaprosila za spremembo gradbenega dovoljenja, vendar je nato zaradi večjega števila dopolnitev, zaradi poenostavitve in poenotenja dokumentacije Upravno enoto Izola obvestila, da bo to vlogo nadomestila z novo, v kateri bodo upoštevane vse dotedanje zahteve. Ko je to storila, je upravna enota njeno ravnanje štela za umik, in ne za nadomestitev vloge. Prvostopenjski organ zato ni mogel izdati odločbe, ki bi natančno določila, kateri del objekta je treba odstraniti, saj tudi ni ugotavljal neskladnosti med PGD in stanjem na gradbišču. Iz zapisnika o ogledu ne izhaja, kakšne naj bi bile nepravilnosti, zato je odločitev, da je treba porušiti ves objekt, samovoljna in arbitrarna. Smiselno gre za povsem enako odločitev kot v prejšnjem postopku, le da je tokrat celoten objekt definiran v posameznih alinejah 1. točke izreka.

Poleg tega iz obrazložitve ne izhaja, katere dokaze je organ pregledal in jih uporabil kot podlago za ugotovitev dejstev, zato teh dejstev ni mogoče preizkusiti, s čimer je kršena pravica iz 22. člena Ustave.

Z odreditvijo odstranitve celotnega objekta je prvostopenjski organ ravnal v nasprotju s pravnim stališčem upravnega sodišča in prekoračil svoja zakonska pooblastila iz 153. člena ZGO-1. Posebej poudarja tudi, da odstranitev domnevno neskladnih delov objekta ne bi v ničemer vplivala na stabilnost objekta, saj je njihova izvedba taka, da so neodvisni od osnovne konstrukcije. To velja tudi za odstranitev domnevno nepravilno rekonstruirane stene, ki se jo da do domnevne uskladitve s PGD enostavno nadomestiti z začasnimi podporami. Trditev, da PGD predvideva rekonstrukcijo ohranjenega dela kletne etaže, je zavajajoča in zmotna, saj je predvidena zgolj rekonstrukcija dveh kletnih sten, ki je bila tudi izvedena.

Iz dokumentacije v spisu ni mogoče ugotoviti, ali je klet prizidana na vzhodni ali zahodni strani, pri čemer se na zahodni strani po PGD nahaja terasa s stopniščem v višini terena na nivoju pritličja in ustreznim temeljenjem. Poleg tega je prvostopenjska odločba oprta na zapisnik z dne 25. 5. 2012, ki tožnici ni bil posredovan, zaradi česar se ni mogla izjaviti o dejstvih in okoliščinah, na katera se odločbo opira.

Tožnica podrobno pojasnjuje, zakaj naj bi iz izvedbe prej omenjenega zidu v kleti in dokumentacije iz leta 1961 izhajalo, da je bil ta zid dejansko rekonstruiran in ne porušen. Posebej poudarja, da je na tem mestu že od leta 1961 AB in ne kamnit zid, kar je bilo upoštevano tudi v PGD.

V skladu s PGD je bil v času gradnje potreben nadzor geomahnika, temelji obravnavanega objekta pa so bili izvedeni v skladu z njegovimi navodili. Vse, kar je bilo izvedeno, je prikazano v dokumentaciji za spremembo gradbenega dovoljenja, ki je že vložena na Upravno enoto Izola. Tudi sicer so odstopanja v temeljenju predvidena že v PGD in zato tako odstopanje ne more biti v neskladju z gradbenim dovoljenjem.

Prvostopenjski organ ne pojasni, kako bi bila z rušitvijo celotnega objekta zagotovljena skladnost z gradbenim dovoljenjem, ki sicer predvideva natančno takšen objekt, kot stoji v naravi.

Prvostopenjski organ bi moral opraviti strokovno in nepristransko primerjavo med PGD, iz katerega izhaja, da je prej omenjeni zid v kleti predviden v AB izvedbi in ne kot kamniti zid, kar izhaja tudi iz dveh izvedenskih mnenj, ki jih je predložila tožnica, s stanjem na gradbišču. Šele nato bi se lahko opredelil do tega, ali je pri gradnji prišlo do odstopanj od PGD in kako je treba ta odstopanja obravnavati. S tem bi se po tožničinem mnenju pokazalo bistvo problema, da je namreč mnenje prvostopenjskega organa, da je objekt novogradnja in ne rekonstrukcija, v nasprotju z ugotovitvami upravne enote, dveh izvedencev, izvajalca in projektantov. Ker je objekt rekonstruiran skladno z gradbenim dovoljenjem, prvostopenjski organ s takim ravnanjem posega v pristojnosti upravne enote.

Inšpekcijski ukrepi so v ZGO-1 določeni taksativno, kar pomeni, da organ v primeru neskladne gradnje ne more izreči odstranitve objekta, kar je ukrep, prepovedan za primer nelegalne gradnje. ZGO-1 ne predvideva, da bi lahko bil hkrati obravnavan kot neskladen in nelegalen, zato je protislovna tudi trditev drugostopenjskega organa, da gre za neskladen objekt z elementi nelegalne gradnje. Tudi rušitev objekta ne bi pomenila vzpostavitve legalnega stanja, saj izdano gradbeno dovoljenje ne predvideva rušitve. Prav tako ni jasno, zakaj bi bilo treba zaradi domnevne nevarnosti rušiti ohranjene temelje in kletne zidove objekte.

Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov upravnega spora v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je v tej zadevi že odločalo s sodbo I U 484/2011 z dne 14. 4. 2011, s katero je odpravilo odločbo prvostopenjskega organa z dne 1. 7. 2010 in zadevo vrnilo temu organu v ponovni postopek. Že tedaj je kot bistveno za odločitev v zadevi opredelilo vprašanje, ali gre pri obravnavanem objektu za neskladno ali za nelegalno gradnjo in kakšna so pooblastila gradbenega inšpektorja v vsakem od teh primerov. Zavzelo je stališče, da ZGO-1 v primeru neskladne gradnje gradbenemu inšpektorju ne daje pooblastila za odstranitev celotnega objekta, čeprav po delih, zato je v primeru, če objekta ni mogoče uskladiti z gradbenim dovoljenjem, treba tak objekt obravnavati kot nelegalno gradnjo.

To stališče sodišča ostaja nespremenjeno tudi v tokratnem upravnem sporu, glede na navedbe toženke pa sodišče opozarja še na pomen prvega odstavka 3. člena ZGO-1, po katerem se lahko gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja; to poleg ostalega pomeni, da se gradbeno dovoljenje nanaša na objekt kot celoto in ne njegove posamezne dele. Vprašanje zakonitosti gradnje zato ni vprašanje, ki bi se omejevalo na presojo zakonitosti posameznih delov objekta, temveč je treba to vprašanje presoditi z vidika objekta kot celote konstrukcijskih, funkcionalnih, in ostalih lastnosti. Da je treba objekt obravnavati kot celoto, izhaja tudi iz členov 13 do 16 ZGO-1, ki predpisujejo, da morajo objekti (in ne morda njihovi deli) izpolnjevati bistvene lastnosti, predpisane s tem zakonom.

Kakšen je objekt, katerega gradnja je dovoljena z gradbenim dovoljenjem, je glede na 68. člen ZGO-1 natančno določeno z izrekom tega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje torej ne pomeni upravnopravnega upravičenja (dejanskega ali morebitnega) do gradnje kateregakoli objekta na določeni parceli, kot zmotno meni toženka, temveč zgolj upravičenje za gradnjo objekta, opredeljenega v njegovem izreku. Gradnja objekta, ki se od tega bistveno razlikuje, zato pomeni gradnjo, za katero gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, torej nelegalno gradnjo (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Neskladna gradnja namreč že po zakonski definiciji (12.2. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1) pomeni, da gre za gradnjo, za katero je bilo gradbeno dovoljenje izdano, torej za gradnjo, ki vsaj po bistvenih lastnostih ustreza izdanemu gradbenemu dovoljenju.

Razmejitev med nelegalno in neskladno gradnjo jasno izhaja tudi iz sankcij, ki jih ZGO-1 predpisuje v vsakem od teh primerov: tako 152. člen v primeru nelegalne gradnje nalaga njeno odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja, ne pa morebitne prilagoditve oziroma uskladitve objekta, 153. člen pa v primeru neskladne gradnje uskladitev gradbenega dovoljenja z objektom oziroma objekta z gradbenim dovoljenjem, ne pa tudi odstranitve objekta. Pogoj za obravnavanje objekta kot neskladne gradnje je torej možnost njegove uskladitve z gradbenim dovoljenjem (oziroma obratno). Če ta pogoj ni izpolnjen, kar pomeni, da legalnega stanja – torej usklajenosti gradbenega dovoljenja in objekta – ni mogoče doseči, gre za objekt, ki sploh ni bil predmet gradbenega dovoljenja, torej za nelegalno gradnjo. Tako stališče izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse Upravnega in Vrhovnega sodišča RS.

Sodišče pripominja še, da na neprimernost obravnavanja objektov po njihovih delih in ne kot celote kaže tudi to, da bi bilo treba ob dosledni uporabi takega stališča vsak, še tako zahteven objekt, obravnavati zgolj kot skupek enostavnih gradenj. Rezultat obravnave objekta po delih in ne kot celote je tudi gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo, s katerim je dovoljena odstranitev in novogradnja praktično vseh konstrukcijskih elementov objekta, kar po mnenju sodišča pomeni zlorabo instituta rekonstrukcije objekta; vendar pa to ni predmet tega upravnega spora.

Kot že rečeno, izhaja prej opisana razlaga zakonskih določb tako iz ustaljene upravnosodne prakse tega sodišča, kot iz njegove prej navedene sodbe, ki se je nanašala na isti inšpekcijski postopek. V zvezi s tem – posebno glede na navedbe toženke – sodišče opozarja na četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem je pristojni upravni organ v primeru, če sodišče upravni akt odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek, vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vztrajanje toženke pri drugačnem stališču torej pomeni ne le zmotno uporabo materialnopravne določbe, temveč tudi ravnanje, ki je v neposrednem nasprotju z navedeno določbo ZUS-1, torej protizakonito. Sodišče pripominja še, da ima neupoštevanje ustavno in zakonsko določene delitve pristojnosti neizbežne posledice za učinkovitost delovanja pravnega sistema, kar se v obravnavani zadevi nazorno odraža v trajanju inšpekcijskega postopka.

Kot je sodišče obrazložilo že v prej navedeni sodbi, odreditev odstranitve celotnega objekta v primeru neskladne gradnje presega pooblastila, ki ga gradbenemu inšpektorju daje drugi odstavek 153. člena ZGO-1. Ta zakonska določba namreč zahteva vzpostavitev stanja, določenega v gradbenem dovoljenju. Če je odstranjen celoten objekt, s tem ni vzpostavljeno to stanje, temveč nastane položaj, kot če bi šlo za nelegalno gradnjo, za katero 152. člen ZGO-1 predpisuje odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja. Pri tem ni pomembno, ali je odstranitev celotnega objekta odrejena neposredno ali pa tako, da je odrejena odstranitev vseh njegovih delov.

Ob tem pa toženka tudi ni ugotovila dejanskega stanja v obsegu, ki bi omogočal obravnavo predmetnega objekta kot nelegalne gradnje in s tem njegovo odstranitev. Kot razloga za odstranitev namreč navaja, da je bil prejšnji objekt v celoti odstranjen, zaradi česar ne gre več za rekonstrukcijo, dovoljeno z gradbenim dovoljenjem, ter da bi odstranitev delov, zgrajenih v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, ogrozila stabilnost in s tem varnost objekta. V nasprotju s tem tožnica že v pritožbi, enako pa tudi v tožbi navaja, da so bili določeni deli objekta, konkretno zid v kleti in temelji, ohranjeni in za to ponuja vrsto dokazov, poleg tega pa, da konstrukcija objekta omogoča odstranitev morebitnih neskladnih delov brez nevarnosti za preostale dele objekta. Glede na prejšnjo obrazložitev gre za okoliščine, ki so za odločitev bistvene, vendar se toženka do njih ni opredelila v drugostopenjski odločbi, niti ni v prvostopenjski odločbi najti razlogov o vsebinsko enakih navedbah toženke v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe; nasprotno, iz te obrazložitve izhaja celo, da prvostopenjski organ dopušča možnost, da so bili ohranjeni temelji prej obstoječega objekta.

Glede na navedeno je sodišče v skladu z 2. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena je zadevo vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponovni postopek. V tem postopku bo moral organ ugotoviti vse okoliščine, ki so glede na gornjo obrazložitev pomembne za odločitev, za kakšno vrsto nedovoljene gradnje gre v obravnavanem primeru, svojo odločitev opreti na materialno pravna stališča, kot izhajajo iz te sodbe in izreči ukrep v skladu z določbami ZGO-1. Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena pravilnika), pri čemer se prizna tudi zahtevani 20 % DDV v višini 57,00 EUR. Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).