Jedro

Sodišče prve stopnje je opravilo glavno obravnavo, na kateri tožnika ni zaslišalo (prebralo je le njegove izpovedbe iz prejšnjih obravnav) niti ga ni pozvalo, da se glede novih okoliščin izjavi. Zato je izpadel ključni element, ki ga je bilo treba ugotoviti v obravnavani zadevi, in sicer, ali je navedena sprememba oblasti v Afganistanu upoštevna z vidika tožnika tako, da je zaradi nje nastal zanj nov položaj, v katerem so nastale okoliščine, ki utemeljujejo tveganje, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Prav ta odsotnost presoje je povzročila kontradiktornost ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, na katere se utemeljeno sklicuje pritožnica. V zvezi s tem je zato utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je Vrhovno sodišče v okviru pritožbene obravnave na podlagi zaslišanja pritožnika in s strani strank v pritožbenem postopku predlaganih dokazov opravilo navedeno ex nunc presojo tudi novo nastalih dejstev, ki so upoštevna za odločitev o tem, da se tožniku prizna subsidiarna zaščita.

Zgolj sprememba režima v Afganistanu ne pomeni, da bi bil tožnik izpostavljen tveganju, da utrpi resno škodo s strani talibanov, saj tako tveganje (ali utemeljen strah pred njim) v razmerju do talibanov tudi pred tem ni bilo nikoli dokazano. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega tudi pred Vrhovnim sodiščem, pa izhaja, da tožnik ni soočen z utemeljenim tveganjem, da bi v primeru vrnitve v Afganistan utrpel resno škodo, ki jo določata prva in druga alineja 28. člena ZMZ-1.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1429/2021-150 z dne 1. 7. 2022 spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po opravljeni glavni obravnavi po sklepu Vrhovnega sodišča I Up 176/2021 z dne 15. 9. 2021 na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo toženke, št. 2142-1829/2018/34 (122-12) z dne 7. 12. 2020 (pravilna številka izpodbijane odločbe je št. 2142-425/2016/34 (1312-10) z dne 17. 3. 2017), s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in prošnji ugodilo tako, da mu je priznalo status subsidiarne zaščite za tri leta od pravnomočnosti sodbe (I. točka izreka sodbe) ter odločilo, da sodba o priznanju statusa subsidiarne zaščite s pravnomočnostjo odločitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (II. točka izreka sodbe).

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje o tožbi odločalo šestič. Po opravljeni glavni obravnavi je pritrdilo toženki, da so tožnikove izjave, v zvezi z razlogi, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito, že same po sebi neprepričljive in malo verjetne, prav tako niso skladne z vsebino dokumentov, ki jih je tožnik predložil v podporo svojim izjavam. Ker tožnik ni verodostojno predstavil svojih razlogov za zapustitev izvorne države, toženka upravičeno dvomi v obstoj dogodkov, ki jih je tožnik izpostavil kot ključne pri odločitvi, da zapusti Afganistan. Na podlagi navedenega po presoji sodišča prve stopnje tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Sodišče prve stopnje pa je glede na novo nesporno dejstvo, da so avgusta 2021 v celotnem Afganistanu prevzeli oblast talibani, tožniku priznalo subsidiarno zaščito na podlagi 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Pri tem je ugotovilo, da toženka ni nasprotovala informacijam o izvorni državi, ki jih je predložil tožnik.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, saj v njej sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Meni, da zgolj pavšalna navedba o spremenjenih okoliščinah v izvorni državi ob dejstvu, da je sodišče tožnikove navedbe ocenilo za neverodostojne, ne more utemeljiti priznanja statusa subsidiarne zaščite, zato je sodba tudi sama s seboj v nasprotju. Trdi, da je ocenjevanje stanja v izvorni državi brez upoštevanja tožnikovih osebnih okoliščin v nasprotju s tretjim odstavkom 46. člena Postopkovne direktive II in s tem povezano sodno prakso Sodišča Evropske unije, posledično pa je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Enako navaja tudi v svoji nadaljnji pripravljalni vlogi, v kateri poudarja, da je dosedanje navedbe tožnika v zvezi s težavami s talibani ocenila kot neverodostojne, prav tako pa tudi njegove navedbe o sodelovanju s tujimi varnostnimi silami. Zato okoliščina, da so oblast v Afganistanu (v letu 2021) prevzeli talibani, sama po sebi nikakor ne more voditi do zaključka, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik tudi ne pripada nobenemu izmed profilov, ki skladno s smernicami Agencije Evropske unije za azil (EUAA, Smernice: Afganistan, april 2022), običajno izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite.

4. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo in dve nadaljnji pripravljalni vlogi, v katerih po vsebini predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne.1 Tožnik je v okviru pritožbenega postopka v 1. pripravljalni vlogi z dne 3. 1. 2023 dodal še nove navedbe in razloge, zaradi katerih meni, da izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito. Med njimi navaja strah pred vrnitvijo v Afganistan, kjer bi bil ogrožen s strani talibanov, ker že 7 let živi v Evropi in je prevzel drugačen način življenja in vrednote. Zato bi bil ob vrnitvi v Afganistan smatran kot „Zahodnjak“ in zaradi tega ogrožen. Zatrjuje tudi, da je ogrožen, ker je v preteklosti delal za zahodne varnostne sile. Ob tem navaja, da je v Afganistanu izredno slaba humanitarna situacija, ljudje se soočajo s skrajno lakoto, polovica prebivalstva je odvisna od humanitarne pomoči ter da je v določenih provincah prišlo do samovoljnih aretacij, izvensodnih pobojev in mučenj civilistov. Prebivalce naj bi kaznovali zaradi domnevne vpletenosti v Nacionalno odporniško fronto (NRF). V 2. pripravljalni vlogi z dne 6. 1. 2023 je ponovno navedel, da tožena stranka EUAA smernic ni predložila na obravnavi na prvi stopnji in da je glede tega prekludirana. Ponavlja utemeljenost razlogov za priznanje mednarodne zaščite, kar naj bi izhajalo tudi iz navedenih smernic. Navaja tudi, da je v Sloveniji redno zaposlen, da študira na Fakulteti za varnostne vede in da opravlja delo tolmača in prevajalca za slovensko Policijo in sodišča, kar nasprotuje ugotovitvi tožene stranke, da ga je štela za neverodostojnega. Ker ni jasno, kako talibani ravnajo s takimi osebami, ki sodelujejo z navedenimi organi, je upravičen do mednarodne zaščite.

**Pritožbena obravnava pred Vrhovnim sodiščem**

5. Vrhovno sodišče je v zadevi 10. 1. 2022 opravilo pritožbeno obravnavo. Na obravnavi je ugodilo dokaznim predlogom strank ter zaslišalo tožnika ter vpogledalo v listine, ki sta jih predložili stranki v pritožbenem postopku in sicer o stanju v Afganistanu ter o tožnikovem delu za Policijo in sodišča v Republiki Sloveniji (priloge A23-A31). Ne da bi se opredeljevalo do vprašanja prekluzije navajanja takega dokaza s strani tožene stranke, je dokaz z dokumentom Smernice: Afganistan (EUAA) (priloga B22) izvedlo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 20. člena ZUS-1), saj se je z njim že seznanilo in ga je štelo kot pomembnega za odločitev, pa tudi tožnik se je – ne glede na siceršnje procesne ugovore – v svoji 2. pripravljalni vlogi na navedene smernice izrecno skliceval in njihove posamezne navedbe utemeljeval v svojo korist. 6. Pritožba je utemeljena.

**Pravna podlaga**

7. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče odločalo o pritožbi tožene stranke, ki je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita (zgoraj, 1. točka obrazložitve). Ker tožnik pritožbe ni vložil in ni uveljavljal priznanja statusa begunca, priznanje te oblike mednarodne zaščite ni več sporno vprašanje v tem upravnem sporu in ga tožniku ni več mogoče priznati v tem pritožbenem postopku. Zato je v tem upravnem sporu okvir pritožbenega odločanja omejen na vprašanje, ali je tožnik skladno z zakonom upravičen do tiste oblike mednarodne zaščite, ki mu je bila priznana z izpodbijano sodbo, torej do subsidiarne zaščite.

8. Status subsidiarne zaščite se v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu z 28. členom ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

**Dejansko stanje v zadevi**

9. Obravnavana zadeva v pritožbenem postopku ne odpira pravnih vprašanj, temveč se osredotoča zgolj na vprašanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožba utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, zakaj tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Utemeljen je namreč ugovor, da zgolj splošna ugotovitev o tem, da so talibani prevzeli oblast v letu 2021 – tudi če navedena spremenjena dejstva in splošno stanje v Afganistanu šteje sodišče kot dokazana – ne more utemeljiti priznanja statusa subsidiarne zaščite, saj je za to treba oceniti tudi tožnikove osebne okoliščine. Vrhovno sodišče je v predhodnem sklepu I Up 176/2021 z dne 15. 9. 2021 sodišču prve stopnje med drugim naložilo, da se mora v ponovljenem postopku skladno z obveznostjo _ex nunc_ presoje opredeliti tudi do relevantnosti spremenjenih razmer v Afganistanu za obravnavani primer in dati strankam možnost, da se tudi o teh novih okoliščinah izjavita. Sodišče prve stopnje pa je opravilo glavno obravnavo, na kateri tožnika ni zaslišalo (prebralo je le njegove izpovedbe iz prejšnjih obravnav) niti ga ni pozvalo, da se glede novih okoliščin izjavi. Zato je izpadel ključni element, ki ga je bilo treba ugotoviti v obravnavani zadevi, in sicer, ali je navedena sprememba oblasti v Afganistanu upoštevna z vidika tožnika tako, da je zaradi nje nastal zanj nov položaj, v katerem so nastale okoliščine, ki utemeljujejo tveganje, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Prav ta odsotnost presoje je povzročila kontradiktornost ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, na katere se utemeljeno sklicuje pritožnica. V zvezi s tem je zato utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

10. Zato je Vrhovno sodišče v okviru pritožbene obravnave na podlagi zaslišanja pritožnika in s strani strank v pritožbenem postopku predlaganih dokazov opravilo navedeno _ex nunc_ presojo tudi novo nastalih dejstev, ki so upoštevna za odločitev o tem, da se tožniku prizna subsidiarna zaščita. Pri tem je ob materialnem procesnem vodstvu relevantna dejstva ocenilo tudi z vidika časovne oddaljenosti dogodkov, na katere se je tožnik skliceval v svoji tožbi (zatrjevana dejanja grožnje s strani talibanov pred letom 2018) in tožniku dalo možnost, da utemelji njihovo upoštevnost v sedanjem času in okoliščinah. Ob tem je tožniku dalo možnost, da v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za priznanje subsidiarne zaščite navede tudi morebitna nova dejstva in dokaze, ki so nastali po izdaji izpodbijane sodbe.

_Dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe_

11. V obravnavanem primeru je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, s katero je izpodbijal odločbo pritožnice o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito. Svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je tožnik utemeljeval s strahom pred talibani, ki naj bi mu grozili s smrtjo zaradi njegovih poslov za Afganistansko vojsko ter z Američani oziroma s tujimi silami. Pritožnica je v svojem postopku z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker navedenih dejstev ni uspel dokazati in zato tudi ni mogoče sprejeti ugotovitve, da je soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 20. in 28. člena ZMZ-1. Do tega sklepa je pritožnica prišla iz vrste razlogov, med njimi predvsem zaradi dvoma v pristnost listin, ki jih je predložil tožnik in zaradi neverodostojnosti njegovih izjav v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

12. V zvezi z izpodbijano odločbo pritožnice je sodišče prve stopnje v svoji sodbi poudarilo, da se v celoti strinja s preudarki, razlogi in zaključki tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki je glede na tedaj ugotovljeno dejansko stanje in tedanje razmere v Afganistanu pravilno, izčrpno in logično prepričljivo utemeljila sprejeto odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito (tako glede statusa begunca kot tudi statusa subsidiarne zaščite). Na navedene razloge se tudi v celoti sklicuje v svoji sodbi skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 in jih dopolnjuje s svojimi s tem povezanimi ugotovitvami (39. in 40. točka obrazložitve).

13. Navedeni presoji sodišča prve stopnje glede presoje zakonitosti izpodbijane odločbe nasprotuje tožnik v pritožbenem postopku zgolj z navedbami, da je nerazumno (absurdno), da ga je pritožnica štela za neverodostojnega, čeprav sedaj dela kot prevajalec za Policijo in sodišča. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ne dvomi v dejstvo, da tožnik občasno na podlagi pogodbenega razmerja dela za navedene organe, vendar pa ga ne prepriča povezava tega dejstva z (zatrjevano napačno) oceno tožnikove verodostojnosti, ki sta jo sprejela pritožnica in sodišče prve stopnje. Zgolj splošne navedbe, da mora biti tolmač v navedenih postopkih zaupanja vredna oseba in da naj bi bilo izvedeno tudi varnostno preverjanje tolmača ne morejo potrditi, da je bila ocena tožnikovih izpovedi in s tem povezane verodostojnosti njegovih navedb v obravnavani zadevi napačna. Nasprotno, tudi v postopku pred Vrhovnih sodiščem se je potrdil dvom v tožnikovo verodostojnost, kot izhaja tudi iz nadaljnjih stališč te sodbe. Tako se lahko Vrhovnemu sodišču zastavi tudi vprašanje, ali so bili pred sodelovanjem s Policijo in sodišči s tožnikom ti organi seznanjeni s tem, da sta ga pritožnica in sodišče prve stopnje v postopku za mednarodno zaščito štela za neverodostojnega.

14. Tožnik v pritožbenem postopku tudi ni podal drugih navedb in ni predložil dovoljenih novih dokazov, ki bi dokazovali zmotno ugotovitev dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje in pritožnice, niti ni predlagal ponovne izvedbe že izvedenih dokazov in predlagal Vrhovnemu sodišču, da na njihovi podlagi sprejme drugačno dokazno oceno (347. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki se skladno s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporablja v upravnem sporu). Zato Vrhovno sodišče nima podlage, da bi sprejelo drugačen sklep o dejanskem stanju, kot izhaja iz izpodbijane odločbe pritožnice in sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga za njegovo presojo.

15. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ne vidi povezave med okoliščinami, na katerih je temeljila izpodbijana odločba, in spremembo okoliščin v Afganistanu, da bi iz njih lahko sklepalo na to, da je tožniku treba priznati subsidiarno zaščito. Glede na to, da ni bilo ugotovljeno, da bi ga tedaj sploh preganjali talibani oziroma ga izpostavljali tveganju za njegovo življenje oziroma mučenju ali nečloveškemu ravnanju (v smislu resne škode po 28. členu ZMZ-1), tudi dejstvo, da so talibani nesporno avgusta 2021 v celotnem Afganistanu prevzeli oblast, na njegov položaj ne more vplivati. Povedano drugače, zgolj sprememba režima v Afganistanu ne pomeni, da bi bil tožnik izpostavljen tveganju, da utrpi resno škodo s strani talibanov, saj tako tveganje (ali utemeljen strah pred njim) v razmerju do talibanov tudi pred tem ni bilo nikoli dokazano.

_Dejansko stanje ob odločitvi sodišča v zadevi_

16. Vrhovno sodišče je bilo ob reševanju pritožbe soočeno tudi z dejanskimi vprašanji, torej s presojo dejstev, ki bi lahko utemeljila priznanje subsidiarne zaščite tožniku glede na dejansko stanje, ki je obstajalo v času odločanja Vrhovnega sodišča v tej zadevi (_ex nunc_ presoja)2. 17. Glede na navedeno Vrhovno sodišče na prvem mestu poudarja, da glede na časovno oddaljenost s strani tožnika zatrjevanih dogodkov v Afganistanu, ki jih je obravnavala pritožnica v izpodbijani odločbi (izdani leta 2017), tudi, če bi jih tožnik uspel dokazati, ne bi mogli (več) utemeljevati priznanja subsidiarne zaščite. Vse predhodno zatrjevano delovanje tožnika v Afganistanu, ki naj bi utemeljevalo grožnje s strani talibanov, je namreč časovno zelo odmaknjeno in se že vrsto let ne nadaljuje več, zato tudi v primeru, da bi bila navedena dejstva ocenjena kot resnična, ni videti razlogov, zaradi katerih bi bil tožnik (tudi) v tem času izpostavljen resni škodi, ki bi mu grozila s strani talibanov.

18. Tožnik v dosedanjem postopku ni dokazal, da so mu grozili talibani (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pa tudi Vrhovno sodišče mu glede na v pritožbenem postopku izvedene dokaze ne verjame, da bi bil v sedanjem času lahko izpostavljen grožnjam z njihove strani. Tožnik tudi sam ni navedel in predložil nobenih dokazov, da bi mu talibani po letu 2017 še grozili, temveč je izpovedal, da po tem letu ni več dobival (predhodno zatrjevanih) grozilnih sporočil. Razlog, da naj bi bilo to posledica zamenjave telefonske številke, pa je v navedem kontekstu neprepričljiv in tudi sicer nasprotuje sočasni navedbi tožnika, da naj bi talibani v preteklosti že uspeli pridobiti njegovo spremenjeno kontaktno številko v Sloveniji.

19. Vrhovno sodišče ne verjame tožnikovim navedbam, da bi ga talibani takoj ob vrnitvi na letališču aretirali, ker naj bi ga imeli na seznamu ljudi, ki jih iščejo na vseh letališčih s prepoznavo po prstnih odtisih. Navedeno je tožnik na zaslišanju utemeljeval z nadaljnjim argumentom, da ga talibani iščejo zato, ker je v Afganistanu v preteklosti sodeloval s tajno službo in imel z njimi različne posle in bi od njega lahko pridobili informacije o delu na tajni službi prejšnje vlade. Gre za povsem novo in spremenjeno trditev o njegovem delu, saj sodelovanja s tajno službo v Afganistanu tožnik v dosedanjem postopku sploh ni navajal, temveč je strah pred preganjanjem s strani talibanov utemeljeval predvsem na (nedokazanem) dejstvu, da naj bi delal za tuje zavezniške sile in vojsko prejšnje vlade kot informatik. Tudi na izrecno opozorilo sodišča na pritožbeni obravnavi, da navedenega sodelovanja s tajno službo do sedaj ni navajal, je tožnik neprepričljivo odgovoril le, da naj bi navedeno nekajkrat omenil na osebnih razgovorih, kar iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in odločbe pritožnice sicer ne izhaja. Navedeno je vzpostavilo dodaten dvom v verodostojnost tožnika in njegovih navedb.

20. Enako velja glede zatrjevanja o sedanjem življenju njegove družine v Afganistanu. Ne da bi se opredeljevali do resničnosti dejstev, ki jih tožnik sploh navaja v zvezi z njegovo družino, pa Vrhovno sodišče ne sledi njegovim navedbam o tem, da jih iščejo talibani in da so se zaradi tega preselili. Tožnik je tako na pritožbeni obravnavi izpovedal, da žena in otroci ne živijo več v njegovi hiši, ki je v lasti talibanov, ampak v hiši njegovega bratranca, kjer občasno biva tudi njegova mati in da z njimi nima neposrednih stikov. Kot razlog za to, da iz varnostnih razlogov komunicira samo s svojo materjo, je navedel, da z njo govori v paštu jeziku, kar naj bi preprečevalo, da bi talibani izvedeli, kje je njegova družina. To pa je glede na splošno znano dejstvo, da je paštu jezik eden od dveh največjih uradnih jezikov v Afganistanu, povsem neprepričljivo. Ob tem, da ni uspel dokazati, da bi ga sploh iskali talibani, tudi ni mogoče slediti njegovi izpovedbi, da talibani iščejo njegovo ženo in otroke, da bi na tak način prišli do njega in da so zato prisiljeni živeti na skrivaj.

21. Tožnik je tudi sam izpovedal, da njegova družina ni imela neposrednih stikov s talibani. Ker pa je v svoji 1. pripravljalni vlogi z dne 3. 1. 2023 navedel, da naj bi se talibani pojavili pri tašči na vratih njenega domovanja, je bil vprašan s strani sodišča na pritožbeni obravnavi o drugih stikih širše družine s talibani. O navedenem je tožnik izpovedal neprepričljivo, saj se na vprašanje sodišča o zatrjevanem stiku talibanov z njegovo taščo najprej dogodka sploh ni spomnil, potem pa je na vprašanje, kdaj se je to zgodilo, navedel, da naj bi to bilo pred dvema mesecema, torej konec leta 2022, in pri tem dogodka ni podrobneje predstavil, drugih dogodkov pa ni omenjal. Razen splošnih in nekonkretiziranih zatrjevanj o informacijah s strani neimenovanih virov o tem, da naj bi njegovo družino in njega iskali talibani, drugih dogodkov in dokazov, ki bi utemeljevali strah družine pred talibani oziroma dejstvo, da tožnika talibani iščejo tudi še v sedanjem času, tožnik tudi na pritožbeni obravnavi ni navedel oziroma predlagal. 22. Prav tako po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljene trditve, da bi mu pripadala subsidiarna zaščita, ker bi ga po sedemletnem času bivanja v tujini talibani šteli za „Zahodnjaka“. V zvezi s tem tožnik tudi na pritožbeni obravnavi ni izpovedal niti, kaj bi ga razlikovalo od vseh drugih oseb, ki se vračajo v Afganistan,3 niti okoliščin, zaradi katerih bi bil posebej ogrožen in na kakšen način. Tako tudi na izrecno vprašanje sodišča ni jasno opredelil, katere evropske vrednote in način življenja bi ga ogrožale v Afganistanu, niti takih posledic ni mogoče ugotoviti iz drugih navedenih dejstev. Tožnik je v zvezi s tem izpovedal le, da se je navadil na sistem v Sloveniji, da ob zaposlitvi tudi študira, da ima namen sodelovati s slovensko vlado pri tajnih postopkih s pomočjo tajne policije, da je v času bivanja v Sloveniji zelo napredoval in da ima v načrtu tudi ustanovitev lastnega podjetja. Tako med drugim tožnik tudi v pritožbenem postopku ni uspel prepričljivo utemeljiti, kako bi v primeru vrnitve v Afganistan talibani lahko izvedeli za njegovo sodelovanje kot tolmača s slovensko Policijo in da bi ga zaradi tega doletele kakšne posledice. Na vprašanje pritožnice, kako bi lahko talibani izvedeli, da tožnik dela za slovensko Policijo kot prevajalec, je namreč odgovoril, da so mu talibani leta 2017 na njegovo osebno številko pošiljali grozilna sporočila in avdio posnetke ter da če so prišli do njegove kontaktne številke, bodo lahko prišli tudi do informacije, da je delal za Policijo v Sloveniji. Navedenemu sodišče ne sledi, saj je ob tem izpovedal tudi, da po letu 2017 ni več dobival grozilnih sporočil, ker je zamenjal svojo telefonsko številko, kar je nekonsistentnost, ki kaže na neprepričljivost (tudi) te navedbe. Prav tako tudi v zvezi s tem tožnik v ničemer ni niti navedel niti pojasnil, kakšne posledice bi ga zaradi tega lahko doletele in zakaj.

23. Tožnik v obravnavani zadevi tudi ne more uspeti s trditvami, da je v Afganistanu izredno slaba humanitarna situacija, da se ljudje soočajo s skrajno lakoto in da je polovica prebivalstva odvisna od humanitarne pomoči. Enako velja glede navedb, da je v določenih provincah prišlo do samovoljnih aretacij, izvensodnih pobojev in mučenj civilistov. V zvezi s tem Vrhovno sodišče sicer izhaja iz predloženih smernic EUAA, ki poudarjajo, da je raven vsesplošnega nasilja v državi precej nižja, kot je bila pred talibanskim prevzemom oblasti (str.11), ter da tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje v zadevi (točka 41. obrazložitve, ki se sklicuje tudi na smernice UNHCR o Afganistanu iz februarja 2022) ne izhaja, da bi iz tega razloga tožniku grozila resna škoda (28. člena ZMZ-1). Nadaljnjih dokazov razen splošnih navedb tožnik v tej smeri ni predlagal, prav tako pa tudi ne v zvezi s tem, zakaj bi bil ob vrnitvi v Afganistan (domnevno) vpleten v Nacionalno odporniško fronto (NRF) in oborožene spopade z njo s strani talibanov. Slednje trditve o obstoju konflikta med varnostnimi silami talibanov in NRF v določenih provincah in dogajanjih v zvezi s tem Vrhovno sodišče šteje kot zgolj navržene in nebistvene za odločitev v zadevi.

24. Do drugih navedb strank, ki so za odločitev nebistvene, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo. Prav tako se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do tožbenih očitkov, da pritožnica s strani pritožnika predložene dokumentacije ni prevajala oziroma ga ni seznanila z internimi prevodi te dokumentacije, da je tožena stranka kršila določbe ZUP o uporabi jezika, da je bilo tolmačenje ob vložitvi prošnje neustrezno, saj se je sodišče prve stopnje do teh navedb pravilno opredelilo (v 40. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), tožnik pa tej presoji v pritožbenem postopku ni nasprotoval, prav tako pa tudi ni predlagal ponovne izvedbe navedenih dokazov in njihove drugačne presoje v pritožbenem postopku. Prav tako tožnik v pritožbenem postopku ni izpostavil kakšnih drugih kršitev, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje.

**Sklep**

25. Iz navedenega izhaja, da tožnik ni soočen z utemeljenim tveganjem, da bi v primeru vrnitve v Afganistan utrpel resno škodo, ki jo določata prva in druga alineja 28. člena ZMZ-1, torej da bi mu grozila smrtna kazen ali usmrtitev oziroma, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje. Navedeno ne izhaja niti iz dejstev, ki sta jih ugotovila in presodila tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje v zvezi z dogodki in dejanji, na katerih temelji izpodbijana odločba, kot tudi iz kasneje nastalih dejstev in okoliščin, ki so obstajali v času odločanja Vrhovnega sodišča (de novo presoja).

26. Zato je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo tako, da je spremenilo izpodbijano sodbo in tožbo tožnika zavrnilo (80. člen ZUS-1), kot izhaja iz izreka te sodbe.

1 Tožnik v svojih pripravljalnih vlogah podaja predlog, kako naj Vrhovno sodišče odloči o tožbi (in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi) ki je primeren za odločanje sodišča prve stopnje in ne za pritožbeni postopek. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v tem postopku izpodbijano sodbo že odpravilo in priznalo tožeči stranki subsidiarno zaščito, je Vrhovno sodišče kljub navedeni pomanjkljivosti zaradi varstva pravic tožnika smiselno štelo, da želi tožnik ohraniti to odločitev in da naj se pritožba tožene stranke torej zavrne, kot je sprva predlagal v odgovoru na pritožbo. 2 Tretji odstavek 46. člena Procesne direktive II. 3 To, da se mnoge osebe vračajo v Afganistan in da so ogrožene le določene skupine, med njimi pa ni v splošnem vseh „posameznikov, za katere se domneva, da so pod vplivom Zahoda,“ izhaja tudi iz poročil o stanju v tej državi (npr. Smernice: Afganistan, EUAA marec 2022, str. 24). V takih primerih tveganje nastopi le v posameznih okoliščinah, ki jih je treba individualno ugotoviti. Temu ne nasprotujejo niti druga poročila, ki jih je predložil tožnik.