Jedro

Organ je pravilno uporabil poročilo iz leta 2010, ker je bilo to zadnje poročilo, znano na dan vložitve prošnje, na upoštevanje le-tega pa napotuje 4. člen Pravilnika o metodologiji za upoštevanje dohodka iz dejavnosti za pridobitev denarne socialne pomoči. Sodišče tudi ne more slediti ugovoru tožnika, da je šteti njegovega polnoletnega sina za družinskega člana, iz razlogov, ki jih v tožbi našteva (telesna in umska manj razvitost). Tožnik navaja razloge, ki pomenijo podlago za podaljšanje roditeljske pravice (118. člen ZZZDR). Vendar v dokaz, da bi bila roditeljska pravica podaljšana, ni predložil nobenih dokazil, zato razlogov, kot sta telesna in umska manj razvitost, do izdaje odločbe o podaljšanju roditeljske pravice, organ ni bil dolžan upoštevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 27. 1. 2012, ker je ugotovil, da prosilec kot nosilec dejavnosti „A.A. s.p.“, s svojimi dohodki in dohodki partnerice, presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (ki za leto 2012 znaša 260,00 EUR), kar izključuje njegovo pravico do brezplačne pravne pomoči. Tožnik izpodbija odločbo in meni, da ne odraža dejanskega stanja, ker v času vložitve prošnje za dodelitev BPP, še ni razpolagal z izdelanim računovodskim poročilom za leto 2011, odločitev tožene stranke pa temelji na letnem poročilu za leto 2010. Iz poročila iz leta 2011 izhaja, da je imel odhodek zgolj v višini 7.419,17 EUR (in ne 8.901,00 EUR), kar pomeni, da je njegova bruto plača v letu 2011 znašala zgolj 618,24 EUR. Napačna je tudi ugotovitev tožene stranke, da polnoletnega sina ni upoštevala kot družinskega člana. Sin je telesno in umsko manj razvit in zato je tožnik primoran za sina skrbeti in ga preživljati (to izhaja iz socialnega poročila CSD), kar ob upoštevanju sinovih potreb pomeni za tožnika precejšnje finančne breme. Torej ne glede na dejstvo, da je sin polnoleten in ima svoje prihodke (pokojnino po materi – ženi tožnika), so le-ti tako nizki (303,80 EUR), da ne zadoščajo za pokritje njegovih potreb, ki so še višje, kot jih ima običajno človek njegove starosti. Zato ga je primoran preživljati kljub polnoletnosti in lastnim dohodkom. Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v 7. alinei prvega odstavka 23. člena določa, da za družinskega člana šteje tudi odrasla oseba, ki jo je na podlagi zakona ali drugega pravnega naslova dolžan preživljati kdo od članov družine, če nima lastnega premoženja oziroma dohodkov v višini, določeni v drugem odstavku 13. člena ZBPP (520,00 EUR). Opozarja tudi na prvi, drugi in tretji odstavek 22. člena ZBPP. Sina kot vzdrževanega družinskega člana priznava tudi DURS pri izračunu dohodnine. V pravdni zadevi, za katero zaproša za BPP, bodo nastali visoki pravdni stroški. Ne dvomi v svoj uspeh v obeh pravdah, vseeno pa poudarja, da bi morebitni neuspeh zanj pomenil izreden finančni udarec. Pravdni stroški v teh postopkih močno presegajo njegove prihodke in prihodke družine ter bi njihovo plačilo nedvomno občutno zmanjšalo sredstva za preživetje tožnika in njegove družine. Z upoštevanjem dohodka družine (tudi sina), bi bil skupni dohodek družine v trimesečnem obdobju 4.401,10 EUR, povprečen mesečni dohodek na družinskega člana pa 489,01 EUR, kar ne pomeni presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka – 520,00 EUR. Razen tega pa opozarja, da je zavezanec za plačilo pravdnih stroškov sam in ne njegova zunajzakonska partnerica, katere dohodke je tožena stranka upoštevala pri izračunu premoženjskega stanja. Med njima sicer po določilih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) obstaja vzajemna dolžnost preživljanja, vendar tega ni mogoče neomejeno širiti. Torej je dohodek zunajzakonske partnerice mogoče upoštevati le toliko kot to ustreza še sprejemljivim mejam njegove preživninske obveznosti. Zunajzakonskemu partnerju v okviru preživninske obveznosti ni mogoče naložiti, da prevzame breme plačila pravdnih stroškov za postopek, ki ga ni sam sprožil in s tem tudi sebe spravil na eksistenčni minimum (sklep II Cp 985/2011). Tako tudi zunajzakonska partnerica ni dolžna preživljati tožnikovega polnoletnega sina – prvi odstavek 127. člena ZZZDR. Dodaja še, da mu je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. EPVD 17/2011 z dne 12. 2. 2011 izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tožnik je samozaposlen kot mizar, narava njegovega dela pa terja, da je bil dnevno na poti z vozilom, saj celotno svoje delo opravlja na terenu. Odvzem pomeni ogromen udarec, ki se je rezultiral predvsem v precejšnjem izpadu dohodka. Predlaga odpravo odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi oprostitev plačila stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tudi v primeru upoštevanja manjšega dobička prosilca kot s.p. v letu 2011, upoštevajoč dohodke zunajzakonske partnerice, povprečni mesečni dohodek na družinskega člana še vedno presega mejni znesek za dodelitev BPP. Glede navedb, da bi kot družinskega člana morala upoštevati tudi polnoletnega sina B.B., ki ga prosilec pretežno preživlja, ker mu je priznan status invalidne osebe, pa poudarja, da glede na razpoložljive listine sina ni šteti kot družinskega člana prosilca iz razlogov 9. točke obrazložitve. Sin je namreč polnoleten in ima lastne dohodke. Nosilec njegovega zavarovanja je ZPIZ in ne oče. Iz listin, ki jih je tožbi predložil prosilec, izhaja, da je sicer v teku postopek v zvezi s podaljšanjem roditeljske pravice čez polnoletnost, vendar odločba o tem še ni izdana. Dodaja še, da je ugodila dvema prošnjama prosilčevega sina B.B. za dodelitev BPP (Bpp 2962/2011 in Bpp 285/2012), pri čemer ga je upošteval kot samsko osebo, ki nima družinskih članov.

Tožba ni utemeljena.

ZBPP določa kot pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči finančni položaj prosilca in druge pogoje, določene v tem zakonu (tretji odstavek 11. člena). Do dodelitve brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena) in če dodelitev opravičujejo okoliščine in dejstva v zadevi, v kateri prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (prvi odstavek 24. člena). Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morata biti izpolnjena oba pogoja. V obravnavanem primeru je sporno izpolnjevanje finančnega pogoja.

ZBPP v drugem odstavku 13. člena določa, da se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno preseganje tega zneska.

V ugotovitvenem postopku je pristojni organ ugotavljal prosilčev dohodek iz dejavnosti na podlagi Pravilnika o metodologiji za upoštevanje dohodka iz dejavnosti za pridobitev denarne socialne pomoči (skladno s prehodno določbo 80. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih – ZSVarPre) (Pravilnik). Četrti člen Pravilnika določa, da se mesečni dohodek iz dejavnosti kot dohodek posameznika šteje tako, da se šteje 1/12 letnega dohodka iz dejavnosti, znanega na dan vložitve prošnje. Kot letni dohodek iz dejavnosti pa se šteje dobiček brez znižanj in olajšav po zakonu, ki ureja dohodnino, zmanjšan z obračunano akontacijo dohodnine od dohodka iz dejavnosti, znanega na dan vložitve prošnje (3. člen Pravilnika). Med strankama je sporno upoštevanje dohodka za leto 2010, ki v posledici, z upoštevanjem letnega dohodka prosilca v višini 8.899,97 EUR, privede do izračuna (z upoštevanjem dohodka partnerice – trimesečni dohodek v znesku 1.665,11 EUR), da je povprečni mesečni dohodek na člana družine znašal 694,93 EUR. Tožnik v tožbi ugovarja, da iz poročila za leto 2011 izhaja, da pa je imel dohodek zgolj v višini 7.419,17 EUR, kar pomeni, da bi njegov mesečni dohodek znašal zgolj 618,24 EUR. Ob takem izračunu, z upoštevanjem dohodka iz leta 2011, pa sodišče ugotavlja (kot tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo), da bi povprečni mesečni dohodek na družinskega člana (z upoštevanjem dohodkov zunajzakonske partnerice), še vedno presegal mejni znesek za dodelitev BPP (586,65 EUR). Upoštevanje poročila iz leta 2011 torej za tožnika ne pomeni spremembe do upravičenosti za BPP. Ne glede na navedeno pa sodišče poudarja, da je organ pravilno uporabil poročilo iz leta 2010, ker je bilo to zadnje poročilo, znano na dan vložitve prošnje, na upoštevanje le-tega pa napotuje 4. člen Pravilnika.

Sodišče pa tudi ne more slediti ugovoru tožnika, da je šteti njegovega polnoletnega sina za družinskega člana, iz razlogov, ki jih v tožbi našteva (telesna in umska manj razvitost). Po določbi 3. alinee prvega odstavka 23. člena ZBPP se za družinske člane prosilca po tem zakonu štejejo tudi otroci prosilca, dokler jih je ta dolžan preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja. Po 123. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26 leta starosti v primeru, da se otrok redno šola. Redno šolanje ni razlog, ki bi ga uveljavljal tožnik, pač pa navaja razloge, ki pomenijo podlago za podaljšanje roditeljske pravice (118. člen ZZZDR). Vendar v dokaz, da bi bila roditeljska pravica podaljšana, ni predložil nobenih dokazil, zato razlogov, kot sta telesna in umska manj razvitost, do izdaje odločbe o podaljšanju roditeljske pravice, organ ni bil dolžan upoštevati. Namreč za družinskega člana prosilca se po ZBPP štejejo tudi odrasle osebe (v tem primeru bi bil to tožnikov polnoletni otrok), ki jo je na podlagi zakona (npr. drugi odstavek 123. člena ZZZDR) ali drugega pravnega naslova (npr. odločba o podaljšanju roditeljske pravice) dolžan preživljati kdo od članov družine, če nima lastnega premoženja oziroma dohodkov v višini, določeni v drugem odstavku 13. člena tega zakona. Dokazov, ki bi kazali na obveznost uporabe te materialne določbe pri obravnavanju tožnikove prošnje pa tožnik v upravnem postopku ni predložil, ne predlaga pa jih tudi v tožbi. Sprožen postopek za podaljšanje roditeljske pravice pa obveznosti v smislu preživljanja po zakonu oz. pravnem naslovu še ne ustvarja. Sodišče torej ugovoru, ki se nanaša na obveznost upoštevanja tožnikovega sina kot družinskega člana, ne more slediti.

Višina bodočih pravdnih stroškov, na katere opozarja tožnik v tožbi, pa ni razlog za ugoditev brezplačni pravni pomoči in ga tudi sodišče ne more upoštevati kot razlog za ugoditev tožbi. Enako tudi ne izguba vozniškega izpita in s tem povezane težave pri pridobivanju dohodka. Pogoja za ugoditev vlogi prosilca sta le objektivni in subjektivni kriterij, kot sta navedena v 13. oziroma 24. členu ZBPP.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Tožnik je prosil za oprostitev plačila vseh stroškov postopka upravnega spora. O njegovem predlogu sodišče ni odločalo, ker tožba v upravnem sporu v zadevah BPP ni podvržena plačilu sodnih taks, drugih stroškov postopka pa v zadevi ni pričakovati, navedel pa jih ni niti tožnik.