Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, telesne bolečine in strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je po pogodbi o delu delal pri prvotoženi stranki na stroju za obiranje hmelja. Med čiščenjem stroja se je poškodoval in utrpel ratrganino desnega kazalca z odprtim zlomom zgornjega členka, zaradi česar mu je bil amputiran del zgornjega členka desnega kazalca, in raztrganinske rane na desni nadlahti in desni goleni. Od sodišča je zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za negmotno škodo v višini 5.800.000,00 SIT, od tega 1.500.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine, 3.500.000,00 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 300.000,00 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti in 500.000,00 SIT za pretrpljen strah.

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku delno ugodilo in razsodilo, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 4.106.000,00 SIT, in sicer 700.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine, 2.900.000,00 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 300.000,00 SIT za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti in 300.000,00 SIT za pretrpljen strah, skupaj 4.200.000,00 SIT, od česar je odštelo že izplačani znesek odškodnine 94.000,00 SIT. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odškodnino znižalo za 1.500.000 SIT, in sicer odškodnino za pretrpljene telesne bolečine za 350.000,00 SIT in odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 1.150.000,00 SIT. Tako je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.606.000,00 SIT, pritožbo tožeče stranke je pa zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je prav, da sodišča pri odločanju o odškodninah ne upoštevajo tarifikacije, vendar meni, da je sodišče tokrat pri dosojanju višine odškodnine zgrešilo pri uporabi materialnega prava. Isto sodišče je, po mnenju tožnika, v drugih zadevah, ki jih je zastopala ista pooblaščenka, razsodilo drugače in prisodilo višjo odškodnino, kar utrjuje tožnika v prepričanju, da sodišče ni pravično razsodilo.

Tožnik trdi, da sodišče ni upoštevalo osebnosti tožnika in njegove starosti. Poudarja, da se je tožniku zaradi poškodbe razblinilo upanje in pričakovanje polnega družinskega in delovnega življenja. Tožnik je bil tudi zelo prizadet zaradi neizbire na delovno mesto. Zato meni, da mu je sodišče prisodilo prenizko odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Enako velja po tožnikovem mnenju tudi za prisojeno odškodnino za prestane telesne bolečine. Tožnik poudarja, da je trpel hude bolečine na treh mestih, bolečine pa so bile hude tudi ob vsakokratni telesni aktivnosti. Tožnik meni, da je tudi odškodnina za pretrpljeni strah prenizka. Tožnik je bil v smrtni nevarnosti več kot petnajst minut, celo dvajset in ni vedel, ali bo sploh preživel. Trpel je tudi dolgotrajen sekundarni strah, zaradi nesreče pa se še vedno boji strojev, kar ga hudo moti pri njegovem delu. Zato tožnik predlaga, naj vrhovno sodišče ugodi reviziji in sodbo višjega sodišča spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne v celoti in ugodi pritožbi tožeče stranke tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da z obveznimi navodili vrne zadevo višjemu sodišču v novo sojenje, revizijske stroške pa šteje kot nadaljnje stroške.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Res je, kar navaja tožnik v reviziji, da je utrpel poškodbe na več delih telesa naenkrat. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik trpel zelo hude telesne bolečine do oskrbe v bolnišnici, nato pa so prešle v lažje, ki so po dveh mesecih v celoti prenehale.

Bolečine so bile intenzivnejše med prevezovanjem. Tožnik je dobival antibiotik, odstranili so mu šive, nato pa je bil napoten na ambulantno fizioterapijo. Sodišče druge stopnje je v skladu z 200. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) upoštevalo stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti, ki so spremljale samo zdravljenje. Revizijsko sodišče meni, da je sodišče pravilno ocenilo stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter ob primerjavi z dosojenimi oškodninami za škode primerljive stopnje in trajanja, prisodilo pravično odškodnino.

Odločitev sodišča druge stopnje je pravilna tudi glede odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ne drži trditev tožnika, da sodišči pri prisojanju pravične denarne odškodnine nista upoštevali starosti in osebnosti tožnika. Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo v obrazložitvi svoje odločitve, da je upoštevalo starost in osebnost tožnika. Sodišče druge stopnje pa je pri odločanju upoštevalo vse, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, torej tudi starost in osebnost tožnika. Sodišče druge stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da dejstvo, da tožnik ni dobil zaposlitve zaradi manjkajočega dela prsta, na obseg nepremoženjske škode ne more vplivati. Tožnikova revizijska trditev, da se mu je zaradi manjkajočega dela zgornjega členka prsta razblinilo upanje in pričakovanje polnega družinskega in delovnega življenja, pa je vendarle nekoliko pretirana. Nobenega dvoma ni, da je tožnik bil osebno prizadet zaradi poškodbe in je in bo trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vendar je sodišče druge stopnje, upoštevajoč vse okoliščine na strani tožnika, pravilno uporabilo 200. in 203. člen ZOR, ter tožniku odmerilo pravično odškodnino za duševne bolečine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Tožnik v reviziji tudi navaja, da sta mu sodišči prve in druge stopnje tudi za strah prisodili prenizko odškodnino. Obe sodišči sta ugotovili, da je tožnik ob sami nesreči pretrpel hud primaren strah. Intezivnejšega sekundarnega strahu in strahu pred delujočimi stroji pa tožniku ni uspelo dokazati. Revizijsko sodišče je ocenilo, da sta obe sodišči, glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje strahu, pravilno uporabili 200. in 203. člen ZOR ter mu prisodili pravično odškodnino.

Revizijsko sodišče je pri preizkusu sodb sodišč prve in druge stopnje upoštevalo tudi okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in skušajo ohranjati pravična razmerja med škodami določenega obsega in odškodninami zanje. Ugotovilo je, da sta sodišči tudi s tega vidika tožniku prisodili pravično odškodnino in je revizijski očitek, da je isto sodišče v primerljivih primerih dosodilo višjo odškodnino, neutemeljen.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.