Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka za čas, za katerega je tožniku pisno odredila pripravljenost na delu, izplačala dodatek v višini 20 % urne postavke osnovne plače, tožnik do dodatnega plačila iz tega naslova ni upravičen, četudi je imel ves čas pri sebi službeni telefon in je bil dosegljiv za vprašanja novinarjev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 26. 2. 2010 in št. ... z dne 11. 8. 2010 (1. odstavek 1. točka ). Zavrnilo je zahtevek za plačilo dodatka za pripravljenost in sicer za čas od meseca januarja 2006 do vključno junija 2010, obračuna bruto razlike v plači ter obračuna in plačila prispevkov in davkov iz naslova delovnega razmerja in izplačila neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v mesecu do plačila (1. odstavek 2. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (1. odstavek 3. točka). Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 982,50 EUR, v osmih dneh od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne do poteka prostovoljnega izpolnitvenega roka, do plačila, pod izvršbo (2. odstavek).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka iz 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Tožnik ocenjuje, da ima sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, v kolikor pa so, so nejasni in sami s seboj v nasprotju, predvsem pa obstoji veliko nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zaključek sodišča, da je med pravdnima strankama nesporno (skladno), da tožnik ne zahteva plačila za pripravljenost za čas, ko mu je bila pripravljenost odrejena, je v popolnem nasprotju z listinsko dokumentacijo in izpovedbo prič. Tožnika je generalni direktor Policije s posebnim pooblastilom z dne 3. 1. 2006 pooblastil in mu odredil dela in naloge predstavnika PU ... za odnose z javnostmi oziroma tiskovnega predstavnika. Tožnik ves čas zatrjuje, da mu je pripravljenost bila dejansko odrejena z dodelitvijo nalog. V dokaz tega je predlagal dokaze, ki jih sodišče ni izvedlo. Sodišče navede, da mu ni bila izrecno pisno odrejena pripravljenost. Sodišče ni izvedlo relevantnih prič, ki jih je tožnik predlagal. Tožnik mora biti ves čas dosegljiv. Sedanji direktor D.R. je pojasnil, da se od tiskovnega predstavnika pričakuje, da je dosegljiv izven delovnega časa zaradi opravljanja nalog tiskovnega predstavnika. Bivši direktor PU ... A.J. (sedaj direktor slovenske kriminalistične policije) je izpovedal, da se od tožnika pričakuje, da se javi na službeni telefon, pri čemer pa navedel, da se od tiskovnega predstavnika pričakuje, da mora biti vedno dosegljiv za vprašanja novinarjev in državljanov. Sodišče se ni opredelilo o odločilnih dejstvih, tudi ni jasno zavzelo stališča, zakaj meni, da tožnik dejansko ni v pripravljenosti izven delovnega časa. Tožnik ima pravico, da se sodišče opredeli do vseh odločilnih dejstev. Predstavnika delodajalca sta poskušala dati čim manjši pomen vlogi predstavnika policijske uprave za odnose z javnostmi oziroma tiskovnemu predstavniku. Pri skrbni presoji vseh dokazov in vsakega dokaza posebej bi moralo sodišče tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Tožnik je jasno izpovedal, kako poteka delo tiskovnega predstavnika, sodišče pa ne navede ali mu verjame ali ne. Tožena stranka pri identičnih nalogah na policijskih upravah določenim predstavnikom izplačuje dodatek za pripravljenost drugim pa ne. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. Pripravljenost je mogoče opredeliti le na podlagi 82. člena Zakona o Policiji, ki določa, da je pripravljenost za delo poseben delovni pogoj, pri katerem mora biti delavec Policije v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, na določenem kraju ali na delu, le-ta pa tožniku (z dvakratno izjemo), ni bila nikoli odrejena. Sodišče je pravilno odločilo, da v kolikor nekdo poseduje službeni telefon, še ne pomeni, da mu je s tem odrejena stalna pripravljenost. Sodišče se je tudi opredelilo do določb Zakona o Policiji, določb Kolektivne pogodbe za javni sektor in veljavnega Akta o delitvi sredstev za plačilo redne delovne uspešnosti, dodatkih in nekaterih povračilih stroškov v zvezi z delom javnih uslužbencev, Ministrstva za notranje zadeve in organov v njegovi sestavi z dne 13. 1. 2009. Tožena stranka navaja tudi odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 288/2008 z dne 25. 1. 2010, ko je sodišče odločilo o plačilu nadur. Prav tako tožena stranka opozarja na določila 16. člena Zakona o javnih uslužbencih, ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne more zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, ko to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s temi dokazi dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je le-ta podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, v vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Iz izpovedb jasno izhaja, zakaj je sodišče po izvedenih dokazih sprejelo navedeno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v celotno listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožeča in tožena stranka ter z zaslišanjem D.R., A.J. in S.K. ter tožnika, ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen. Pritožbeno sodišče se strinja s pravno in dejansko argumentacijo sodišča prve stopnje in glede na podane pritožbene navedbe dodaja: Tožnik je v predmetni zadevi izpodbijal sklepa tožene stranke št. ... z dne 26. 2. 2010 in št. ... z dne 11. 8. 2010 ter uveljavljal plačilo dodatka za pripravljenost. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tožnik z odločbo generalnega direktorja Policije št. ... z dne 3. 1. 2006 imenovan za tiskovnega predstavnika na podlagi določil 2. odstavka 22. člena Zakona o Policiji (ZPol – Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem.). Tožnikova plača je bila določena s pogodbo o zaposlitvi in aneksom k pogodbi o zaposlitvi, kjer je določeno, da tožniku pripada dodatek za pripravljenost, v kolikor mu je odrejen, določen je tudi procent za stalno pripravljenost. Tožnik je postavil tudi denarni zahtevek za stalno pripravljenost, kar je sodišče ugotavljalo v predmetnem postopku.

Ni se mogoče strinjati z razlogi pritožbe, da ne drži, da je sodišče med pravdnima strankama nesporno (skladno) ugotovilo, da tožnik ne zahteva plačila za pripravljenost za čas, ko mu je bila pripravljenost odrejena, kar naj bi bilo v nasprotju z listinsko dokumentacijo in izpovedbo prič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kot nesporno med strankama ugotovilo določenih dejstev iz obrazložitve sodbe, pač pa je v svoji obrazložitvi navedlo, da je sodišče kot skladno med pravdnima strankama ugotovilo, da je bila tožniku pripravljenost, ko je bila odrejena, torej le dvakrat v zvezi z neredi na državni meji na ..., plačana. To izhaja iz izpovedi tako tožnika kot zaslišanih prič. Tožnik dobiva tudi dodatek za delo tiskovnega predstavnika po posebnem pooblastilu in to v višini 20 % zaradi povečanega obsega dela od 1. 1. 2007 dalje. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da ko tožnik pride na delo izven delovnega časa tudi kot tiskovni predstavnik za delo, dobi plačane nadure. Navedeno pa nedvomno ne pomeni, da je sodišče štelo to kot nesporno med strankama, pač pa je sodišče ugotovilo le skladnost v tem delu, kar pa pomeni, da med navedenimi navedbami obeh strank ni diskrepance in tudi dokazni postopek sodišča je pokazal enako.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj so zaslišane priče kot tožnikovi nadrejeni jasno izpovedali, kako je organizirano tožnikovo delo, pa tudi sam tožnik ni glede bistvenih elementov izpovedal drugače. Strinjati se je s stališčem, da v kolikor ima nekdo službeni telefon, to še ne pomeni, da mu je s tem odrejena stalna pripravljenost, tiskovni predstavniki pa tudi prejemajo različno plačo in dodatke. Stalna pripravljenost mora biti posebej odrejena, pri čemer se pritožbeno sodišče enako kot tožena stranka v odgovoru na pritožbo sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 288/2008 z dne 25. 1. 2010, ko sodišče navede, da morajo biti v konkretnem primeru nadure pisno odrejene, pri čemer enako stališče velja za pripravljenost na delo. Delavec si namreč ne more samostojno po lastni diskreciji sam odrejati čas, ko naj bi bil v pripravljenosti, saj je organizacija dela v izključni pristojnosti delodajalca.

Zakon o policiji (Ur. l. RS št. 56/2002 s sprem. - ZPol) v 81. členu našteva posebne pogoje dela, med njimi tudi pripravljenost za delo v delovnih prostorih, na določenem kraju ali doma. Tako se oblike dela v posebnih pogojih odredijo, če to terjajo varstvene razmere, oziroma če je samo tako mogoče opraviti določene naloge, ki jih ni mogoče odlagati, ali pa morajo biti naloge opravljene v določenem roku. Tako je po 82. členu ZPol pripravljenost na delo posebni delovni pogoj, pri čemer se višina določi s kolektivno pogodbo za javni sektor v višini 20 % urne postavke osnovne plače, prejšnja Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti pa je določala 10 % dodatek. Tožnik je v času, če mu je bilo delo izrecno odrejeno, tudi dobil plačilo za ta čas.

Pritožba se sklicuje tudi na delo v zvezi z vprašanji novinarjev, če so res v M. ukradli otroka, kar naj bi tožnik šel preverjat po telefonu na UKC in novinarjem posredoval ustrezno informacijo. Pritožbeno sodišče sicer v ničemer ne dvomi v resničnost navedenega, da je tožnik navedeno delo res opravil, ne more pa navedeno kazati na to, da je tožnik praktično v stalni pripravljenosti 24 ur na dan in tudi večino dni v letu. Navedeni primer je le eden od primerov, za kar pa sicer tožnik tudi prejema 20 % dodatek k plači kot tiskovni predstavnik Policijske uprave (odločba generalnega direktorja Policije št. ...) z dne 3. 1. 2006) in kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi tožnika v povezavi z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 9. 2008, ker tudi iz 5. člena izrecno izhaja, da je tožnik v času pripravljenosti na delo na delovnem mestu upravičen do postavke v višini 20 % urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Torej tožnik v primeru pisne odredbe delodajalca za čas v pripravljenosti na delo prejema dodatek v višini 20 %, ne pa za čas, ko mu pripravljenost ni odrejena in ima pri sebi službeni telefon in je dosegljiv za vprašanja novinarjev.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.