Jedro

Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog, ker ni primeren za dokazovanje zatrjevanih dejstev. Ravnanje policije z videoposnetki je bilo neprofesionalno, vendar to ne pomeni, da bi bilo treba zaradi tega obsojenca samodejno oprostiti. Celovito gledano je bil postopek zoper obsojenca pošten in navedena opustitev policije ni vplivala na zakonitost sodbe. Navedbe glede oprave poizvedb pri bosanskih varnostnih organih so v tolikšni meri posplošene, da ne zadostijo kriterijem, ki jih mora vsebovati dokazni predlog, pač pa pomenijo le pobudo obrambe sodišču, naj po lastni presoji pridobi dokaze. Nasprotij v razlogih prvostopenjske sodbe ni, saj je sodišče zapisalo, da obsojenec torbe ni podrobno pregledal, ker je vedel, kaj se v njej nahaja, v naslednji točki pa, da je glede na vidno vsebino dobro vedel, da zelenjava in deke nimajo take teže. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo tretjega odstavka 397. člena ZKP, ker ni zaslišalo priče, glede katere je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu dalo napotek, naj jo zasliši po potrebi. Goli sum ni zadostna podlaga, na katero je mogoče opreti odločbo o kazenski sankciji.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojencu izrečena kazen zniža na 2 (dve) leti in 10 (deset) mesecev zapora, v ostalem pa zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega S. R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen dve leti in štiri mesece zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 18. 10. 2015 od 12.05 ure dalje. Po 73. členu KZ-1 je obsojencu odvzelo ročni raketomet Zolja in 2.060 g gospodarskega eksploziva. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 227,31 EUR, potrebne izdatke in nagrado zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, v znesku 349,43 EUR in plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen zvišalo na tri leta zapora, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo v plačilo sodno takso v znesku 540,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, ki jo je nato še dopolnil, kot navaja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava, hudih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku in tudi zato, ker so odločilna dejstva očitno napačno ugotovljena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa razveljavi sodbi obeh sodišč ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru na zahtevo in njeno dopolnitev, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevane postopkovne kršitve niso podane in da zagovornik pod navideznim zatrjevanjem procesnih in materialnih kršitev zakona uveljavlja drugačne zaključke dejanske narave, torej razlog, ki po drugem odstavku 420. člena ZKP v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

4. Odgovora vrhovnega državnega tožilca sta bila posredovana v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku, o njiju se je izjavil zagovornik, ki vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve in njene dopolnitve.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z dejanskimi vprašanji se v tem postopku razen v obsegu, določenem v 427. členu ZKP, Vrhovno sodišče ne ukvarja. Obsojenec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zaradi kršitev zakona, naštetih v prvem odstavku 420. člena ZKP, pri odločanju o zahtevi pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Ne zadošča, da se vložnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.1

6. Obsojenčev zagovornik v uvodnem delu zahteve, v kateri v pretežni meri ponuja lastno videnje dejanskega stanja, ki se razlikuje od ugotovljenega v pravnomočni sodbi, navaja, da je sodišče obsodilo nedolžnega človeka, ki se nikoli ni ukvarjal s posli, povezanimi z orožjem, pa tudi ne s kakršnimikoli drugimi nezakonitimi posli. Izpostavlja, da gre za konstrukt, saj je bila obsojencu zadeva očitno podtaknjena. Na to je vseskozi opozarjal in bi sodišče, če bi izpeljalo postopek v skladu s predpisi ter zadevo vsestransko raziskalo, tudi samo prišlo do enakega zaključka. Temeljni očitek zahteve je usmerjen v zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče E. S., za katerega je obsojenec prepričan, da mu je v Šićkem Brodu izročil "sporno" torbo, kar je po navedbah obrambe ključnega pomena za pravilno ugotovitev, kdo je obsojencu izročil potno torbo, v kateri sta bila raketomet in eksploziv, za katera pa obsojenec ni vedel. Obsojenec je sodišču posredoval vse podatke o E. S., za katerega so tudi bosanski preiskovalni organi ugotovili, da je to oseba, ki obstaja. Ne da bi sodišče zaslišalo E. S. sploh ne bi smelo zaključiti, da ni izkazano, da gre za osebo, ki je obsojencu izročila navedeno torbo in da obsojenčevemu zagovoru ni mogoče slediti. Vložnik opozarja tudi na izpovedbi prič J. in S. M., ki sta povedali, da se obsojenec z moškim, za katerega se je kasneje izkazalo, da gre za E. S., ni poznal in da med njima ni bilo očitno nobenega predhodnega dogovora glede prevzema potovalke. Obe priči sta tudi potrdili, da je obsojenec ob prevzemu v Šićkem Brodu potovalko na hitro pregledal, tako kot je storil tudi z ostalimi torbami. S temi navedbami vložnik po vsebini zatrjuje kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je glede na vsebino obrazložitve po vložnikovem stališču nedvomno vplivala na zakonitost sodbe.

7. Obdolženčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist izhaja iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) je temeljno izhodišče za presojo utemeljenosti dokaznih predlogov. V ustavnopravni praksi2 in praksi Vrhovnega sodišča3 so glede tega vprašanja sprejeta jasna merila. Tako sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen, če obstaja resen dvom o zanesljivosti ali če je dokaz nedovoljen. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (točka 14 sodbe), temu pa pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, da obsojenec in njegova žena E. S. nista mogla identificirati na način, kot ga zatrjujeta, da tudi M. kljub podrobnemu opisu neznane osebe, ki je torbo izročila obsojencu, E. S., ki sta ga opazovala že pred obsojenčevim prihodom, pa ob predočenju fotografij nista prepoznala, da obsojenec vsebine torbe v Šićkem Brodu ni podrobno pregledal, kljub teži, ki je bistveno višja od obsojenčevih navedb in da je dobro vedel, glede na vidno vsebino (zelenjava in deke), da tolikšne teže nimajo. Ocenilo je tudi, da je povsem nelogično, da bi torbo prevzel od neznane osebe brez pregleda celotne vsebine, brez plačila in za neznano osebo v Franciji, to pa vse v okoliščinah, ko naj bi mu že pred tem grozili. Torba, v kateri sta se nahajala raketomet in eksploziv, je bila pod ostalo prtljago, z zalepljenim trakom s telefonsko številko, tako da se torbe ni dalo odpreti. Na podlagi izpovedbe policista R. Š., ki se nanaša na opis obsojenčevega obnašanja pred pregledom vozila, pa je ob upoštevanju vseh teh okoliščin ugotovilo, da je obsojenec vedel, kaj se v torbi nahaja. Ocenilo je tudi, da v nasprotnem sodišču ne bi predstavil nerealne ugotovitve identitete E. S., ne bi navajal nerealne teže torbe z vsebino in tudi povsem neprepričljivega načina pregleda torbe v Šićkem Brodu, pri čemer je poudarilo, da sta M. v izpovedbi pred sodiščem svoje navedbe prilagajala obsojenčevemu zagovoru.

9. Vrhovno sodišče sprejema oceno v izpodbijani pravnomočni sodbi, da obsojenec ni v zadostni meri izkazal, da mu je torbo v Šićkem Brodu izročil E. S. Presoja obeh sodišč je v tem pogledu izkustveno gledano logična in razumna. Tudi Vrhovno sodišče sprejema, da ugotovljene okoliščine kažejo, da predlagano dokazno sredstvo ni bilo primerno za dokazovanje dejstev, povezanih s prejemom torbe in presojo vprašanj, povezanih z obsojenčevim védenjem o vsebini torbe. Obsojenec po lastnih navedbah, osebe, ki mu je izročila potovalko, ni poznal, njeno identiteto naj bi, kot v zahtevi navaja vložnik, ugotovil preko vseh mogočih zvez, nato po internetu ugotovila obsojenčeva žena, kar pa je odločilnega pomena, oba M., ki sta bila navzoča pri prevzemu torbe v Šićkem Brodu in sta to osebo predhodno natančno opisala, E. S. po fotografiji nista prepoznala kot to osebo, ki je obsojencu izročila torbo. V postopku tudi niso bile ugotovljene nobene navezne okoliščine, ki bi nakazovale povezavo med obsojencem in E. S., zato je sodišče v pravnomočni sodbi utemeljeno presodilo, da oseba E. S. nima nobene neposredne povezave z izvršitvenim dejanjem, ustrezno pa utemeljilo tudi svojo ugotovitev, da obsojencu torba ni bila podtaknjena. Na podlagi navedenega zato ugotavlja, da je sodišče dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, ker ni primeren za dokazovanje zatrjevanih dejstev in je bila zato takšna odločitev razumna ter ni bila v nasprotju z zagotavljanjem obsojenčeve pravice do obrambe.

10. Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je predlagal, da sodišče opravi poizvedbe pri bosanskih in francoskih varnostnih organih, ki naj posredujejo vso dokumentacijo v zvezi z opravljenimi preiskavami, ter vse podatke in ugotovitve, ki zadevajo E. S. Bosanski varnostni organi pa sodišču niso posredovali podatkov glede E. S., ampak za povsem drugo osebo S. I., ki pa z zadevo nima nobene zveze. Zato bi moralo po vložnikovem mnenju sodišča znova zahtevati in opraviti dodatne poizvedbe pri bosanskih oblasteh, pa tudi pri francoskih organih, česar pa ni storilo. Te navedbe so v tolikšni meri posplošene, razen v delu, ko se nanašajo na E. S., da sploh ne zadostijo kriterijem, ki jih mora vsebovati vsak dokazni predlog, pač pa pomenijo le splošen predlog, pobudo obrambe sodišču, naj po lastni presoji v okviru pooblastil materialnega procesnega vodstva (drugi odstavek 299. člena in drugi odstavek 329. člena ZKP) pridobi dokaze in natančneje razišče dejansko stanje. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da E. S. ni bil tisti, ki je obsojencu izročil torbo z raketometom in eksplozivom, tudi nadaljnje poizvedovanje pri bosanskih oblasteh, za katere se je zavzemala obramba, ne pomeni posega v to obsojenčevo pravico. Za S. I. pa tudi sam vložnik navaja, da z zadevo ni imel nič, zato ni razumljivo, da hkrati zatrjuje, da je sodišče z zavrnitvijo dokaza za zaslišanje te priče, kršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

11. Obsojenčev zagovornik izpostavlja, da je obsojenec predlagal, da sodišče zasliši vse potnike v obsojenčevem vozilu, da bi ti opisali dogajanje ob policijski kontroli na hrvaško-slovenski meji, kot tudi med samim pregledom vozila. Na ta način je obramba želela izpodbiti pričevanje policista R. Š., ki je obsojenčevo obnašanje ob kontroli opisal kot nervozno, da se je obsojenec tresel in očesni kot namenil drugam ter da na vprašanja ob kontroli ni takoj odgovoril. Pri tem vložnik tudi navaja, da potniki v vozilu A. S., B. S., A. H. in Z. H., podobno pa tudi oba carinika J. K. in B. G., niso zaznali v obsojenčevem obnašanju ničesar nenavadnega, govorili pa so o tem, kako presenečen in šokiran je bil, ko se je ugotovila vsebina torbe. Glede na to, da so bili zaslišani štirje potniki iz vozila, z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje ostalih v zvezi z istimi okoliščinami, sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe. Sicer pa je sodišče v pravnomočni sodbi razumno utemeljilo, zakaj je sledilo izpovedbi priče R. Š., ki se je glede na svoje dolgoletne izkušnje ravno na podlagi obsojenčevega obnašanja ob mejni kontroli odločil za temeljit pregled obsojenčevega vozila.

12. Obsojenčev zagovornik je 10. 11. 2015 vložil zahtevo pri Postaji mejne policije Obrežje, da mu v dokazne namene posredujejo videoposnetke, nastale v času uradnega postopka z obsojenim S. R. To je storil pravočasno, glede na to, da se takšni posnetki v skladu s 13. členom Navodila o uporabi videonadzornih sistemov pri varovanju in nadziranju policijskih objektov, okolišev ter objektov in prostorov policije, hranijo 60 dni. Kot je razvidno iz dopisa Generalne policijske uprave, Službe generalnega direktorja policije z dne 22. 12. 2015, je zaradi prepozno oddanega zahtevka zaprosilo za izdelavo kopije posnetkov prispelo v glavno pisarno Urada za informacijo in telekomunikacije Generalne policijske uprave šele 21. 12. 2015, torej po preteku 60 dni, kolikor traja arhiv posnetkov, tako da so bili posnetki v njem že izbrisani.

13. Sodišče prve stopnje je od Postaje mejne policije Obrežje 7. 12. 2015, torej isti dan, ko je prejelo dokazni predlog zagovornika, zahtevalo, naj v dokazne namene pošljejo navedene videoposnetke, vendar iz razlogov, razvidnih v prejšnji točki, teh videoposnetkov ni bilo mogoče posredovati. Iz navedenega izhaja, da ni šlo za opustitve sodišča, ki bi s tem kršilo obsojenčevo pravico do obrambe v kazenskem postopku, pač pa je do tega prišlo zaradi opustitev pravočasnega ukrepanja policijskih organov. Dolžnost države je, da z enako skrbnostjo poskrbi za zavarovanje dokazov, ne glede na to, ali so za obsojenca obremenjujoči ali so mu v korist. V obravnavani zadevi se to ni zgodilo, zato je Vrhovno sodišče presojalo, ali je bila ta opustitev take narave, ali je bil zaradi tega postopek zoper obsojenca nepošten. Ravnanje policije z videoposnetki je bilo neprofesionalno, vendar pa to še ne pomeni, da bi bilo treba zaradi tega obsojenca samodejno oprostiti. Vložnik navaja, da bi bilo mogoče na podlagi posnetkov videokamer ugotoviti, kje se je v vozilu nahajala predmetna torba in kako je bil nalepljen trak s telefonsko številko, izgled torbe preden je bilo vanjo poseženo in nasploh kako je bilo vse skupaj naloženo v prtljažniku, položaj potnikov in prtljage v obsojenčevem vozilu in reakcija obsojenca ob odkritju vsebine torbe. Postopek, namenjen prehodu, je potekal tako, da je policist R. Š. po pregledu dokumentov od obsojenca zahteval, naj vozilo zaradi pregleda premakne na prostor, namenjen opravljanju temeljite mejne kontrole, nato pa je bilo vozilo napoteno v carinske prostore, v tako imenovano "pregledovalnico". Kot je razvidno iz izpovedbe priče J. K. (list. št. 347) "pregledovalnica" ni pod videonadzorom. Enako se da sklepati tudi iz dopisa Policijske uprave Novo mesto, Postaje mejne policije Obrežje z dne 20. 12. 2015. Glede na navedeno so se videoposnetki nanašali le na postopek na Mejnem prehodu Obrežje, ne pa tudi na prostore, v katerih je bilo vozilo pregledano. Fotografije notranjosti vozila pred pregledom niso bile posnete, zato jih policija sodišču tudi ni mogla dostaviti. Je pa bilo fotografsko dokumentirano to procesno dejanje, potem ko so bile torbe vzete iz vozila in nato pregledane. O dogajanju med mejno kontrolo in pregledom vozila so bile zaslišane številne priče (štirje potniki in uradne osebe, ki so sodelovale v postopku), kar je sodišču omogočalo zadostno rekonstrukcijo dogajanja. Navedbe obsojenčevega zagovornika, da je policija na tak način prikrila dokaze z namenom, da bi onemogočila obrambi dokazati, da ne držijo ugotovitve o obsojenčevi nervozi v času komunikacije s Š. in med pregledom vozila, v argumentaciji zahteve nimajo podlage. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo na podlagi ostalih dokazov in nanje oprlo svoje dejanske in pravne sklepe. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je bil celovito gledano postopek zoper obsojenca pošten in da navedena opustitev policije ni vplivala na zakonitost sodbe.

14. Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku, ko zatrjuje nasprotje v razlogih sodbe pritožbenega sodišča glede ugotovitve, da orožje ni bilo podtaknjeno in pripombe, da navedeno nima nobene neposredne povezave z izvršitvenim dejanjem. Gre za dve povezani ugotovitvi, ki se niti življenjsko niti logično ne izključujeta, saj je bila pravilno kot odločilna izpostavljena okoliščina, da E. S. ni sodeloval pri protipravnem vnosu eksploziva in vojaškega orožja v našo državo, saj je to storil obsojenec sam. Zavrnitev obsojenčevega zagovora, da je ravnal v zmoti, pa je bila tudi sicer prepričljivo obrazložena s sklicevanjem na okoliščine dejanja v zvezi s prevzemom torbe z orožjem in eksplozivom (točka 13 prvostopenjske sodbe).

15. Vložnik zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi z navedbami, da so razlogi prvostopenjskega sodišča nejasni in nasprotujoči, saj je sodišče v utemeljitvi sodbe zapisalo, da obsojenec torbe ob prevzemu v Šićkem Brodu sploh ni pregledal (13. točka sodbe) in se pri tem sprašuje, kako je lahko S. M. videla v torbi paprike, nato pa je navedlo, da obsojenec torbe ni pregledal podrobno (13. točka) in da ni pregledal celotne vsebine torbe (14. točka). V prvostopenjski sodbi zatrjevanega nasprotja ni, saj je sodišče prve stopnje v konkluziji na koncu 13. točke zapisalo, da obsojenec torbe ni podrobno pregledal, ker je vedel, kaj se v njej nahaja, v naslednji točki pa da je glede na vidno vsebino dobro vedel, da zelenjava in deke nimajo take teže in da je tako ravnal, ker je vedel, kaj se v torbi nahaja. Iz obrazložitve jasno izhaja, da obsojenec torbe ni podrobno pregledal, zato so nasprotne trditve zahteve neutemeljene.

16. Obsojenčev zagovornik tudi nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo tretjega odstavka 397. člena ZKP, ker ni zaslišalo priče E. S., kot je bilo določeno v razveljavitvenem sklepu višjega sodišča z dne 19. 4. 2016. Iz odločitve pritožbenega sodišča je razviden napotek, naj sodišče prve stopnje opravi poizvedbe glede identitete osebe E. S., nato zasliši S. in J. M. ter po potrebi tudi E. S. Glede na vsebino izpovedb obeh M. se sodišče za zaslišanje E. S. iz razlogov, ki so že navedeni v tej sodbi, utemeljeno ni odločilo. Na tej podlagi zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

17. Vložnik tudi navaja, da je sodišče druge stopnje obsojencu izrečeno kazen zvišalo in se pri tem sklicevalo na nepreverjene podatke, da je obsojenec celo povezan z nekakšnimi terorističnimi napadi in islamističnimi skupinami, pri čemer gre za povsem neutemeljene insinuacije, ki niso z ničemer preverjene in tudi ne izkazane. Vložnik ima sicer prav, da sodišče druge stopnje ne bi smelo obsojencu upoštevati podatek o sumu obsojenčeve povezave s skrajnimi islamističnimi skupinami, ki je razviden iz uradnih podatkov policije njegove države, kar da je narekovalo obsojenčevo ostrejše sankcioniranje. Iz poročila o dopolnitvi kazenske ovadbe (list. št. 121), da iz obvestila Interpola Sarajevo izhaja, da osumljenca povezujejo z vehabijskim gibanjem v kraju Sapna. Iz prvostopenjske sodbe je razvidno, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se opravi zaslišanje predstavnika Interpola Sarajevo glede podatka o obsojenčevi povezavi z osebami, ki so blizu habitom (očitno mišljeno vahabitom). Višje sodišče pa je odločitev o zvišanju zaporne kazni obsojencu utemeljilo tudi z navedbo, da je upoštevalo tudi neprezrti podatek o sumu obsojenčeve povezave s skrajnimi islamističnimi skupinami, kar da je razvidno iz uradnih podatkov policije obsojenčeve matične države. V tem delu je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev arbitrarna, saj goli sum, ne da bi bilo dejstvo dokazano, ni zadostna podlaga, na katero je mogoče opreti odločbo o kazenski sankciji. Glede na načelo prepovedi reformatio in peius tega dejstva, ki je v škodo obsojencu, v primeru morebitne razveljavitve ne bi bilo mogoče ugotavljati in je zato treba izhajati iz ostalih ugotovljenih okoliščin, na katere je sodišče v pravnomočni sodbi oprlo odločbo o kazenski sankciji. To pa je narekovalo znižanje kazni na dve leti in deset mesecev zapora.

C.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi obsojenčevega zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na dve leti in deset mesecev zapora, v ostalem pa zahtevo zavrnilo (prvi odstavek 426. člena ZKP).

1 I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008. 2 Odločba Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in druge. 3 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 51433/2010 z dne 15. 1. 2012, I Ips 7505/2013 z dne 10. 7. 2014, I Ips 40378/2010 z dne 1. 11. 2016 in druge.