Jedro

Določilo 285. člena ZPP ne daje podlage za zaključek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pravno poučevati, kaj in kako naj navaja, če uveljavlja tožbeni zahtevek zoper toženo stranko tudi na podlagi dodatnega zavarovanja odgovornosti prve tožene stranke proti drugi toženi stranki.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno plačati 840.783,27 SIT s 5% letnimi obrestmi od 24.9.2001 do plačila, višji tožbeni zahtevek, to je zahtevek za razliko do zneska 5.116.419,43 SIT s pp, pa je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da sta jih toženi stranki dolžni povrniti tožeči v roku 15 dni v znesku 424.917,91 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki, v delu, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in tožeči stranki prisodi nadaljnje stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsoje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je bil namen tožeče stranke zavarovati vrednost pošiljke oz. tovora na dejansko vrednost, kar je tožeča stranka tudi storila. Že v tožbi je navedla, da je pri prvi toženi stranki naročila prevoz razstavljenega tiskarskega stroja iz Koln-a do Kopra z dodatnim zavarovanjem pri nakladanju, razkladanju in transportu, za zavarovanje pa je plačala 600 DEM. To je potrdil v svoji izpovedi tudi direktor tožeče stranke na obravnavi dne 13.4.2004. Tožeča stranka v dokaz svojim tožbenim navedbam ni mogla predložiti zavarovalne police, ker ji je bila ta vročena šele po zaključku prve obravnave s pripravljalno vlogo prve tožene stranke z dne 27.2.2004. To pa pomeni, da zaradi tega dodatnega zavarovanja tožeča stranka lahko zahteva popolno odškodnino ne glede na omejeno odgovornost prevoznika. O tem dejstvu izpodbijana sodba nima razlogov, kar pomeni tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 1. odst. 339. člena ZPP. Samo dejstvo, da vrednost pošiljke ni bila navedena na tovornem listu, ni pomembno, ker za to opustitev ni odgovorna tožeča stranka. Toženi stranki tudi nista oporekali dejstvu, da je bilo sklenjeno zavarovanje prevoznikove odgovornosti za škodo na tovoru, pri čemer je prva tožena stranka celo sodišču predložila dodatek št. 15/2001, ki dokazuje sklenitev zavarovanja ravno za predmetni prevoz in tovor. Če pa sodišče meni, da je podala tožeča stranka pomanjkljive tožbene navedbe, potem je podana bistvena kršitev določila 285. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v okviru procesnega vodstva ni poskrbelo, da se navedejo vsa odločilna dejstva in da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, upoštevajoč navedbe tožeče stranke, podane na prvi stopnji, glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, na katere mora biti pozorno pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti. Kot je razumeti pritožbene navedbe tožeče stranke tožeča stranka sedaj utemeljuje svoj tožbeni zahtevek, vsaj kar se tiče druge tožene stranke, to je zavarovalnice, tudi na sklenitev dodatnega zavarovanja tovora pri prevozu, ki ga je tožeča stranka naročila pri prvi toženi stranki dne 13.6.2001, torej za prevoz razstavljenega tiskarskega stroja znamke H. SM na paletah in sicer iz Koln-a do Kopra. V tožbi je resda navajala, da je naročila prevoz tega stroja z dvema tovornima voziloma, z možnostjo nakladanja in razkladanja od zgoraj ter dvajsetimi pasovi za vezanje tovora, z dodatnim zavarovanjem pri nakladanju, razkladanju in transportu. Navajala je tudi, da je nakladanje, prevoz in razkladanje zavarovala pri drugi toženi stranki, da pa ji prva tožena stranka še ni izročila zavarovalne police. Povedala je tudi, da je pri prvi toženi stranki plačala storitev prevoza in dogovorjenega zavarovanja. Na ugovor tožene stranke v odgovoru na tožbo z dne 10.10.2001, v katerem je ta ugovarjala tudi višini zahtevka in na ugovor druge tožene stranke na naroku z dne 24.2.2004, v kateri je ta izrecno opozarjala na omejitev odgovornosti po Konvenciji CMR pa tožeča stranka ni navajala ničesar glede dodatnega zavarovanja, ki naj bi, vsaj tako se da razumeti pritožbo, pomenil podlago za zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko brez omejitev odškodnine po Konvenciji CMR. Zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko iz naslova dodatnega zavarovanja na polno vrednost pa po mnenju pritožbenega sodišča dejansko pomeni spremembo tožbe v pritožbi, kar glede na določilo prvega odstavka 184. člena ZPP ni dopustno. Pritožbenih navedb po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče razumeti v tem smislu, da bi tožeča stranka zoper prvo toženo stranko zahtevala polno odškodnino zaradi dodatnega zavarovanja, ampak gredo njene navedbe le v smeri, da je bila odgovornost prve tožene stranke zavarovana pri drugi toženi stranki. Če je tožeča stranka kot to navaja v pritožbi imela namen zavarovati vrednost pošiljke oz. tovora na dejansko vrednost, to samo po sebi ni dovolj, če teh dejstev ni opredeljeno navedla že v samem postopku, zlasti seveda tudi v tožbi. Okoliščina, da naj bi o tem dodatnem zavarovanju izpovedal direktor tožeče stranke na obravnavi dne 13.4.2004 ni dovolj, saj gre tu le za izpoved v dokaznem postopku, ne pa za navedbo tožeče stranke, torej za trditveno gradivo, ki ga mora upoštevati sodišče pri odločanju. Glede na navedbe tožeče stranke v tožbi in kasnejših vlogah pa tudi ni pomembno, da tožena stranka ne prva, ne druga nista prerekali tako imenovanega dodatnega zavarovanja prevoznikove odgovornosti za škodo na tovoru. Neutemeljen je tudi očitek tožeče stranke sodišču prve stopnje, da naj bi ravnalo v nasprotju z določilom 285. člena ZPP. Po tem določilu predsednik senata res postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. To določilo po mnenju pritožbenega sodišča ne daje podlage za zaključek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pravno poučevati, kaj in kako naj navaja, če uveljavlja tožbeni zahtevek zoper toženo stranko tudi na podlagi dodatnega zavarovanja odgovornosti prve tožene stranke proti drugi toženi stranki. Sodišče prve stopnje je sicer pri presoji zadeve upoštevalo poleg Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR konvencije) tudi določila domačega Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu, ki so dejansko identična, je pa vsa ta določila uporabilo pravilno tako, da ni mogoče očitati sodišču prve stopnje, da je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.