Jedro

Trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem se prepovedana posledica obnavlja, je dokončano takrat, ko protipravno stanje preneha.

ZOro-1 orožje razvršča v različne kategorije glede na pravice in obveznosti posameznikov, pravnih oseb in podjetnikov posameznikov ter glede na namen orožja, ne pa glede na to, s kolikšne razdalje je mogoče z enim ali drugim orožjem drugega poškodovati ali mu odvzeti življenje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni M. S. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega M. S. z uvodoma navedeno sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po prvem odstavku 307. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo eno leto. Sodišče je obsojencu na podlagi 73. člena KZ-1 odvzelo zasežena bajoneta ter mu na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačilo sodne takse. Z isto sodbo je sodišče obtožbo zoper M. S. zaradi kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo. Stroški tega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 2. in 25. člena Ustave. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zagovornikovim navedbam ni mogoče slediti ter da so opredelitve sodišč prve in druge stopnje pravilne, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP navaja, da bajonetov ni mogoče razvrstiti pod točko 6 kategorije A iz 3. člena Zakona o orožju (Uradni list RS, št. 61/2000 in nasl., v nadaljevanju ZOro-1). Po vložnikovem stališču bajoneti ne spadajo med hladno orožje, ker je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju z dne 17. 6. 2004 iz opisa hladnega orožja izrecno črtal bajonete. Tako bajoneti že od leta 2004 niso več razvrščeni med hladno orožje in torej niso prepovedano orožje. Še manj pa jih je mogoče razvrstiti med vojaško orožje. Zato utemeljevanje višjega sodišča, da bajoneti spadajo med vojaško orožje, ni pravilno, po vložnikovem stališču posameznik za zbiranje in hrambo bajonetov ne potrebuje nobenega dovoljenja. Ob tem vložnik meni, da je višje sodišče storilo kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, ker dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, ni kaznivo dejanje. Nadalje vložnik meni, da je sodišče prve stopnje v obsojenčevo škodo kršilo določbo 2. člena Ustave, ker se je ukvarjalo z vprašanjem, v katero kategorijo orožja gre razvrstiti zasežena bajoneta in s tem v zvezi pritegnilo strokovno pričo kriminalista J. G. Po vložnikovem stališču zato ne more biti dvoma o tem, da obsojenec glede na veljavno zakonodajo ne more brez sence dvoma zaključiti, v katero kategorijo Zakona o orožju spadata zasežena bajoneta, torej mu vnaprej ni bilo znano, ali njuna hramba pomeni prekršek ali kaznivo dejanje. Po sprejetju odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009 je vložnik zmeden, saj je Ustavno sodišče v tej odločbi ugotovilo, da je bil prvi odstavek 310. člena Kazenskega zakonika v delu, ki se je nanašal na izvršitev kaznivega dejanja, storjenega s protipravno hrambo strelnega orožja in streliva, katerega promet je posamezniku omejen, v neskladju z Ustavo. Če gre bajonete po uvrstiti v kategorijo A 3. člena ZOro-1, potem vložnik meni, da ZOro-1 ni skladen s citirano ustavno odločbo. Po vložnikovem sklepanju bi torej bil bajonet glede na veljavno zakonodajo bolj nevarno orožje od pištole, kar upoštevaje dejstvo, da je mogoče človeka s pištolo usmrtiti na razdalji 50 metrov, česar pa z bajonetom (ki ni nič drugega kot nož, ki se nahaja v vsakem gospodinjstvu, z možnostjo pritrditve na puško ali „avtomat“) ni mogoče, kar pa ne drži in to potrjujejo tudi izkustvena pravila. Po vložnikovem zaključevanju je ali v zmoti sodišče, ker uvršča bajonet v 6. točko kategorije A 3. člena ZOro-1, ali pa je ZOro-1 v neskladju z Ustavo, ker ne razmejuje jasno med orožjem iz kategorije A in orožji iz kategorij B, C in D. V zvezi s prvo možnostjo je vložnik že v pritožbi opozoril na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, v zvezi z drugo možnostjo pa je vložnik višje sodišče pozval, naj postopek prekine in začne postopek za oceno ustavnosti 8. točke kategorije A 3. člena ZOro-1, saj je to orožje nedvomno manj nevarno od orožja iz kategorije B (na primer polavtomatskega ali repetirnega kratkocevnega strelnega orožja, enostrelnega kratkocevnega orožja s centralno iglo, enostrelnega kratkocevnega orožja za strelivo z robnim vžigom, s skupno dolžino do 28cm, polavtomatskega dolgocevnega orožja z nabojnikom in ležiščem naboja za več kot tri naboje itd.), katerega promet je posameznikom omejen in katerega hramba brez ustreznega dovoljenja pomeni zgolj prekršek, hramba bajoneta, za katerega dovoljenja sploh ni mogoče pridobiti, pa kaznivo dejanje. Po vložnikovem zatrjevanju se višje sodišče do takih očitkov ni opredelilo, zato meni, da je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Enaki kršitvi naj bi sodišče druge stopnje storilo s tem, ko po vložnikovem zatrjevanju ni pojasnilo, kako naj bi izgledale naprave za pritrjevanje na puške oziroma kako izgleda bajonet brez naprave za pritrjevanje ter zakaj meni, da bajoneti iz spletnih trgovin nimajo naprav za pritrjevanje.

6. Takim vložnikovim navedbam ni mogoče pritrditi. Vložnik ne more uspeti s polemiziranjem z razlogi sodišča druge stopnje in interpretiranjem teh razlogov. Sodišče druge stopnje je na vložnikove pritožbene navedbe o tem, da je po njegovem mnenju treba bajoneta uvrstiti med hladno, ne pa vojaško orožje (pritožba, stran 2), odgovorilo, da bajoneta spadata med vojaško orožje iz kategorije A ZOro-1, torej med prepovedano orožje. Zato se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo pritožbenimi navedbami, da bajoneta spadata med hladno orožje (sodba, stran 4).

7. Vložnik svoje stališče, da obravnavana bajoneta nista ne hladno ne vojaško orožje, utemeljuje s tem, da so bili leta 2004 bajoneti črtani iz zakonske opredelitve hladnega orožja ter da so bajoneti bistveno manj nevarni od pištole. Treba je pritrditi vložnikovi navedbi, da so bili z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o orožju (Uradni list RS, št. 73/2004 z dne 5. 7. 2004, ZOro-1A) bajoneti izvzeti iz opredelitve hladnega orožja (sedmi odstavek 2. člena ZOro-1A), vendar pa to še ne pomeni, da posest bajonetov v obravnavanem primeru ne predstavlja kaznivega dejanja. Iz zakonodajnega gradiva (Poročevalec DZ 113/2003 z dne 19. 12. 2003) je razvidno, da s tako spremembo namen zakona ni bil v tem, da iz zakonske ureditve povsem izvzame bajonete, temveč je bajonete, ki jih ima v oborožitvi slovenska vojska, uvrstil med vojaško orožje. Po oceni Vrhovnega sodišča je torej namen zakona uvrstiti tiste bajonete, ki so v uporabi sodobnih vojska (ne nujno slovenske vojske, temveč vsake moderne vojske) in ki jih je mogoče pridobiti le po posebnih predpisih, med vojaško orožje. Nabava, promet in posest orožja iz kategorije A (prepovedano orožje, 1. točka 4. člena ZOro-1) posamezniku (ter pravnim osebam in podjetnikom posameznikom) niso dovoljeni, razen če ZOro-1 ne določa drugače. Promet z oborožitvijo, med katero med drugim spadajo vse vrste orožja ne glede na vrsto, namen in kaliber, razen lovskega in športnega orožja (1. točka prvega odstavka 2. člena Uredbe o oborožitvi, vojaški opremi, specialni operativni tehniki in naročilih zaupne narave, Uradni list RS, št. 76/2001 z dne 28. 9. 2001, v nadaljevanju Uredba), je dovoljen le na podlagi te Uredbe oziroma zakona. Za oborožitev iz omenjene določbe Uredbe se šteje tudi vojaška oborožitev (četrti odstavek 2. člena Uredbe). Vojaško orožje pa je v 6. točki 4. člena ZOro-1 opredeljeno kot orožje in strelivo, ki se nabavlja in uporablja po posebnih predpisih in katerega promet posameznikom ni dovoljen ali je omejen. Posest vojaškega orožja, med katero spadata tudi bajoneta v obravnavanem primeru, posamezniku torej ni dovoljena, posameznik, ki tako orožje poseduje, pa stori kaznivo dejanje po 307. členu KZ-1. Res je sicer, da je iz zgoraj omenjenega zakonodajnega gradiva razvidno, da posest bajonetov, ki so jih različne vojske uporabljale v bližnji ali daljni preteklosti, ne predstavlja več kaznivega dejanja ali prekrška. Vendar pa je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje obsojenčev zagovor, češ da sta bajoneta, ki ju je hranil, staro orožje, zavrnilo. S takim zagovorom bi obsojenec lahko uspel le, če bi izkazal, da bajoneta, torej orožje iz kategorije A, nista več v uporabi sodobnih vojska in da sta uvrščena na seznam orožja iz kategorije A, ki ga je dovoljeno zbirati, in so za ta namen posameznikom (ter pravnim osebam in podjetnikom posameznikom) promet, nabava in posest dovoljeni (peti odstavek 28. člena ZOro-1). Uvrstitev bajonetov na ta seznam Ministrstva za notranje zadeve bi lahko predlagal tudi obsojenec sam.

8. Načeloma je mogoče pritrditi vložniku, da je z vidika nevarnosti bajonet lahko manj nevaren od pištole. Vendar pa je tako vložnikovo zatrjevanje neutemeljeno, ker ZOro-1 orožja razvršča v različne kategorije glede na pravice in obveznosti posameznikov, pravnih oseb in podjetnikov posameznikov ter glede na namen orožja, ne pa glede na to, s kolikšne razdalje je mogoče z enim ali drugim orožjem drugega poškodovati ali mu odvzeti življenje. Zato vložnikova argumentacija, češ da je bajonet manj nevaren od pištole, ker je s slednjo mogoče usmrtiti človeka na razdalji 50 metrov, z bajonetom pa to ni mogoče, ni sprejemljiva. Ob tem je treba še dodati, da iz vložnikovih navedb niti ni razvidno, katere pištole ima v mislih, saj lahko tudi pištole, ki sodijo v 1. točko prvega odstavka 2. člena Uredbe, predstavljajo orožje iz kategorije A. Glede na zakonsko razvrstitev orožja tudi po njegovem namenu je mogoče bajonet, ki je namenjen napadu oziroma preprečitvi ali zmanjšanju napada, ločiti od (navadnega) noža, ki je (po vložnikovi navedbi) sestavni del vsakega gospodinjstva in s tem po oceni Vrhovnega sodišča pač ni namenjen za napad ali obrambi pred napadom. Na razvrstitev orožja v posamezne kategorije glede na pravice in obveznosti posameznika, ne pa glede na nevarnost, ki jo (lahko) predstavlja posamezna vrsta orožja, se opira tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009, na katero se sklicuje vložnik. Prav tako je Ustavno sodišče v tej odločbi ugotovilo prekrivanje zakonskih opisov kaznivega dejanja in prekrška pri protipravni hrambi strelnega orožja in streliva, katerega promet je posameznikom omejen, v obravnavanem primeru pa je obsojenec protipravno hranil orožje, katerega promet je posameznikom prepovedan. Zato ni videti razlogov za vložnikovo zmedenost (zahteva za varstvo zakonitosti, stran 3). Ob tem je treba še dodati, da sodišče druge stopnje s tem, ko se po vložnikovih navedbah ni opredelilo do njegovega razvrščanja orožja glede na nevarnost, ni zagrešilo bistvene kršitve kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ne gre za dejstvo, ki bi bilo za obravnavani primer odločilno, temveč zgolj za vložnikovo drugačno prikazovanje zakonske ureditve.

9. Podrejeno vložnik meni, da je kazenski pregon zoper obsojenca zastaral, pri čemer se glede tega, da je obravnavano kaznivo dejanje dokončano s pridobitvijo orožja v posest, sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 243/2005 z dne 25. 1. 2006, Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1686/2004 z dne 1. 6. 2005 in Višjega sodišča v Celju Kp 478/2006. Obsojenec je glede na njegov zagovor pridobil bajoneta v letu 1993. S stališčem Vrhovnega sodišča, izraženem v sodbah I Ips 260/3007 (pravilno: I Ips 260/2007) z dne 10. 1. 2008, I Ips 101/2006 z dne 15. 2. 2007 in I Ips 313/2006 dne 7. 12. 2006, da gre pri hrambi orožja za trajajoče kaznivo dejanje, se vložnik ne strinja in s tem v zvezi „željno pričakuje razlago, zakaj je potem kaznivo dejanje prikrivanja trenutno kaznivo dejanje in ne trajajoče kaznivo dejanje“. V zgoraj navedenih sodbah, ki jih omenja že vložnik, je Vrhovno sodišče presodilo, da je obravnavano kaznivo dejanje trajajoče kaznivo dejanje, pri katerem se prepovedana posledica obnavlja. Izvrševanje takega kaznivega dejanja traja dalj časa. Pri takem kaznivem dejanju storilec protipravno stanje, ki ga je povzročil, vzdržuje določen čas. Sam čas trajanja protipravnega stanja je pomemben kot kvalifikatorna okoliščina. Tako kaznivo dejanje je dokončano takrat, ko protipravno stanje preneha. Stališča višjih sodišč, na katera se sklicuje vložnik, torej niso utemeljena, vložnik pa pravzaprav izraža le posplošeno nestrinjanje s stališčem Vrhovnega sodišča. Kaznivo dejanje prikrivanja po 217. členu KZ-1 ni predmet presoje v tej zadevi, zato Vrhovno sodišče ne more podati primerjave z obravnavanim kaznivim dejanjem.

10. Neutemeljeno je tudi vložnikovo navajanje, da je kazenski pregon za obravnavano kaznivo dejanje zastaral. Na enako navedbo, podano v pritožbi, je logično in razumno utemeljeno odgovorilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 3). Slednje je presodilo, da je obsojenec protipravno hranil prepovedano orožje od 23. 4. 1999, ko je hramba takega orožja „postala“ kaznivo dejanje (čeprav naj bi ga po pritožbenih navedbah imel že od leta 1992), do 11. 6. 2010, ko sta mu bila bajoneta zasežena. Zato kazenski pregon v obravnavani zadevi glede na to, da gre za kaznivo dejanje trajanja, ni zastaral (enako je tudi stališče sodišča prve stopnje, sodba, stran 5). Kot rečeno, tako stališče nižjih sodišč je logično in mu Vrhovno sodišče nima nič za dodati.

11. Z navedbami, da je „mnenje kriminalista napačno“; da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov v smeri ugotavljanja, ali so vojaški bajoneti v prosti prodaji; da sodišče druge stopnje ni pojasnilo, kako izgledajo bajoneti brez naprave za pritrjevanje na puško; ter da imajo tako napravo tudi bajoneti, ki so v prosti prodaji, vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenec brez premoženja, invalidsko upokojen, prejema pokojnino ter nima preživninskih obveznosti. Zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP naložilo plačilo sodne takse.