Jedro

Dejstvo, da je tožnica toženi stranki še preden je izostala z dela (odpotovala na neodobren letni dopust) naznanila, da je ne bo na delo, čeprav je vedela, da ji tožena stranka koriščenja letnega dopusta ni odobrila, predstavlja takšno okoliščino, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi tožnici pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka

11. člena ZDR (zaradi neopravičenega izostanka z dela), omogočila še zagovor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se izredna odpoved z dne 18.9.2003, na podlagi katere ji je prenehalo delovno razmerje, razveljavi, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji za čas od 22.9.2003 dalje priznati vse pravice iz dela, vključno s plačo oz. nadomestilom plače in plačilom prispevkov, ki bi jih tožnica prejemala oz. bi bili plačani, če ji delovno razmerje ne bi prenehalo, to je v bruto znesku

169.103,30 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, ter da ji tožena stranka povrne stroške postopka. Odločilo je še, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče kljub temu, da tožena stranka tožnici ni omogočila zagovora v smislu 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih zaključilo, da tožena stranka ni storila kršitve v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka dne 22.9.2003 ni zagotovo vedela, zakaj tožnice od dne 15.9.2003 dalje ni bilo v službo. Razlogi, navedeni v odpovedi, so sklepanja tožene stranke na podlagi govoric in pogovorov. Tožnico bi lahko 15.9.2003 na poti v službo podrl avtomobil in bi ležala v bolnišnici. Glede na njene zdravstvene težave je bila od 17.9.2003 dalje v bolniškem staležu. Zaradi opustitve možnosti zagovora tožena stranka vsega tega ni vedela, s tem pa je neutemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče pravilno ugotavlja, da zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih delodajalec delavcu ni dolžan zagotoviti zagovora ter da je potrebno te izjeme razlagati zelo restriktivno. Ravno zato ni moč zaključiti, da toženi stranki ni bilo potrebno delavke povabiti oz. ji omogočiti zagovora.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Tožnica ni navedla, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja. Glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti ( 1., 2., 3., 6., 7., 8.,

11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da te niso bile storjene.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilna dejstva, in sicer, da se je tožnica zaposlila pri toženi stranki za določen čas od 7.6.2003 do 6.6.2004, da ji je bil izredni dopust zaradi njene poroke odobren za 5.9.2003 in 8.9.2003 (iz česar je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je tožnica poznala postopek odobritve koriščenja dopusta), da je šla 15.9.2003 na poročno potovanje v Egipt, da ji tožena stranka za čas tega potovanja dopusta ni odobrila, da je 22.9.2003 v službo sporočila, da je na potovanju zbolela in da je ne bo v službo, ter da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana dne 18.9.2003, ne da bi tožena stranka tožnici pred tem omogočila zagovor.

Tožnica je v tožbi in v pritožbi opozorila, da je bila od 17.9.2003 dalje v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bil bolniški stalež zgolj slučaj, ki se je zgodil v času koriščenja neodobrenega dopusta. Pritožbeno sodišče k temu dodaja, da bi bil bolniški stalež bistveno dejstvo v primeru, če bi bila tožnica že od 15.9.2003 v bolniškem staležu. Tako pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da bi v primeru, če bi jo 15.9.2003 na poti v službo podrl avtomobil in bi nato ležala v bolnišnici, opustitev zagovora vplivala na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj bi se ravno na podlagi zagovora izkazalo, da delovne obveznosti ni kršila. V konkretnem primeru pa tožničin zagovor ne bi spremenil dejstva, da je 15.9.2003 in 16.9.2003 neupravičeno izostala z dela.

Drugi odstavek 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor (smiselno upoštevaje

1. in 2. odstavka 177. člena ZDR), razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oz. če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Pritožbeno sodišče soglaša, da je potrebno izjeme od splošno določenega načela pravice do zagovora razlagati restriktivno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi bilo zato, ker se je tožnica s svojim ravnanjem, ki ga je storila namenoma, zavedala posledic svojega ravnanja, od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi tožnici omogočila zagovor.

Ugotovitev v zvezi z namernostjo tožničinega ravnanja in zavedanjem posledic ravnanja sicer kaže na obstoj tožničine krivde (naklepa) za kršitev delovne obveznosti, deloma pa tudi na okoliščino iz 2. odstavka 83. člena ZDR, katero je tožena stranka sama v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.9.2003 izrecno opredelila.

Navedla je, da je glede na naravo kršitve in zavest delavke, da krši pogodbo o zaposlitvi, njen zagovor v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi nepotreben. V utemeljitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je v zvezi s tem še navedla (kar je potrdila priča L. K.), da je tožnica 12.9.2003 ne glede na zavrnitev vloge za izrabo letnega dopusta povedala, da v tednu od 15.9.2003 do 19.9.2003 ne bo prišla na delo, ker se je odločila, da gre na potovanje, ter da naj se ji sporoči, ali naj dne 22.9.2003 pride na delo. To, da je tožnica toženi stranki še preden je izostala z dela naznanila, da je ne bo na delo, čeprav je vedela, da ji tožena stranka koriščenja letnega dopusta ni odobrila, je takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da bi tožnici pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (zaradi neopravičenega izostanka z dela), omogočila še zagovor.

Ne more pa pritožbeno sodišče soglašati z zaključkom sodišča prve stopnje, da od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da tožnici omogoči zagovor tudi zaradi kratkega - 15-dnevnega roka - v katerem je treba podati izredno odpoved. Soglašanje z navedenim bi namreč pomenilo, da že zakon sam, s kratkim predpisanim rokom za podajo izredne odpovedi določa okoliščino, ki opravičuje opustitev zagovora.

V skrajni posledici bi to celo pomenilo, da v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zagovora sploh ni potrebno omogočiti.

Po 1. odstavku 110. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V konkretnem primeru je obstajal tako zakonski razlog za izredno odpoved iz 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR (naklepna hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) kot tudi nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče smiselno povzema stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi tožničinega krivdnega ravnanja, iz katerega je razviden njen odnos do dela in delodajalca, utemeljeno porušeno zaupanje med tožnico in toženo stranko. To pa je okoliščina, ki izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v zadostni meri utemeljuje.

Iz navednega izhaja, da razlogi, ki so navedeni v pritožbi, niso podani. Ker tudi ni razlogov, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 165. člena ZPP in

154. člena ZPP krije sama svoje stroške postopka.