Jedro

Organ za brezplačno pravno pomoč je pri presoji presegel standard očitnosti, za kar nima zakonske podlage.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravnega sodišča RS, št. Bpp 94/2020 z dne 12. junija 2020 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Zavoda za prestajanje kazni zapora št. 720-422/2017/1032 z dne 19. 2. 2020 (v nadaljevanju ZPKZ Maribor), v zvezi z odločbo Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij št. 720-1233/2017/396 z dne 15. 5. 2020 (v nadaljevanju URSIKS). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik predlagal kot želeno vrsto, obliko in obseg brezplačne pravne pomoči pravno svetovanje na podlagi prve alinee prvega odstavka 26. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Predlagal je, da se mu dodeli odvetnik A.A. iz Novega mesta. Tožnik je pojasnil, da ima zaradi vložitve tožbe zoper izpodbijano odločbo zgolj 30 dnevni rok. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da tožniku ni mogoče dodeliti brezplačne pravne pomoči zgolj za prvi pravni nasvet po 1. alinei prvega odstavka 26. člena ZBPP, saj se za pravno svetovanje šteje proučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter ob pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo zavarovanje. Tožnik je zaprosil za nujno brezplačno pravno pomoč po prvem odstavku 36. člena ZBPP, pri kateri se presoja tudi izpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je tožnik vložil tožbo zoper odločbo ZPKZ v zvezi z odločbo URSIKS, saj je bil v ponovljenem postopku z odločbo ZPKZ na podlagi 3. alinee drugega odstavka 98a. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) nameščen v poseben strožji režim. Tožnik je predložil izpodbijano odločbo, zoper katero ima namen vložiti tožbo. V ponovljenem postopku je bilo z izpodbijano odločbo ugotovljeno, da tožnik med prestajanjem kazni v ZPKZ Maribor ne izkazuje kritičnega odnosa do kaznivih dejanj, zaradi katerih je bil obsojen, prav tako ne kaže obžalovanja do napada na pravosodnega policista dne 21. 1. 2019. Tožnikovo vedenje je nasilno in nepredvidljivo, zato so bili v ZPKZ Maribor odrejeni posebni varnostni ukrepi, da se možnost napada na druge osebe čim bolj omeji. Tožnik je nameščen v samski sobi. Vse postopke z njim opravljata dva pravosodna policista. Izraža nezadovoljstvo z osebnim načrtom in vlaga vloge z naslovom zahteve ter hrano prejema v bivalni prostor. Iz dnevnih poročil izhaja, da je tožnik vsak dan odklonil bivanje na prostem, da pri deljenju terapije ni upošteval ukaza pravosodnega policista, zato je bil pospremljen v drug bivalni prostor. V slednjem je v električni dozi naredil kratek stik in povzročil izpad elektrike. Tožnik se je zoper tako odločitev pritožil in je URKSIKS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Organ za brezplačno pravno pomoč je ugotovil, da so v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kot tudi odločbe URSIKS podrobno opisani razlogi, zaradi katerih je bil tožnik nameščen v posebni strožji režim. Tožnik je bil ob prihodu v ZPKZ Maribor obravnavan v skladu s petim odstavkom 29. člena ZIKS-1, ki določa, da se v spremnem obdobju opravljajo vse aktivnosti in postopki, ki so potrebni za ustrezno vključitev obsojenca v življenje v zavodu in izdelavo osebnega načrta obsojenca, ki mora upoštevati tudi varnostne razloge. Vsa zaznavanja pravosodnih policistov in strokovnih sodelavcev so zabeležena v dnevnih poročilih, v uradnih zaznamkih v zvezi s spremljanjem tožnika, ki jih je tako povzela izpodbijana, kot odločba URSIKS. Na podlagi vsega navedenega je organ za brezplačno pomoč odločil, da so pri izdaji izpodbijane odločbe bile upoštevane vse relevantne določbe ZIKS-1, na podlagi katerih je bila podana utemeljena ocena o nevarnosti tožnika. Pavšalno zanikanje tožnika v pritožbi, da ni povzročil kratkega stika ter neprenehoma zvonil in trkal po vratih je v nasprotju z dejstvi, ki izhaja z dokumentacije ter z ničemer ni izkazano. Tožnik je v pritožbi še navedel, da so navedbe glede odklanjanja terapije neobrazložene, čeprav je v izpodbijani odločbi obrazloženo kdaj in na kakšen način se je to zgodilo. Tožnik niti v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči niti v pritožbi ne zanika, da izkazuje nezadovoljstvo ter odklonilni odnos v interakciji s pravosodnimi policisti, ukrep iz izpodbijane odločbe pa delno utemelji tudi na teh dejstvih. Organ za brezplačno pravno pomoč je zaključil, da kršitev materialnega prava in pravil postopka ne ugotavlja, ampak ocenjuje, da izpodbijana odločba in odločba URSIKS temeljita na pravilni pravni podlagi na podlagi podatkov, ki so navedeni v njunih obrazložitvah. Tako postopek s tožbo v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh. Zato je organ za brezplačno pravno pomoč tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev tožbe v upravnem sporu po določbi prvega odstavka 24. člena v zvezi z določbo drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnil kot neutemeljeno.

4. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija v celoti odločbo organa za brezplačno pravno pomoč, razen v delu, kjer se izrecno strinja, po vseh točkah prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku dodeli brezplačno pravno pomoč. V tožbi navaja, da je svojo prošnjo za brezplačno pravno pomoč označil kot nujno ter zaprosil za dve obliki in sicer za pravno svetovanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 26. člena ZBPP ter za pravno svetovanje zastopanje pred sodišči na prvi in drugi stopnji. Navaja, da tožena stranka zmotno meni, da tožniku ni mogoče dodeliti brezplačne pravne pomoči zgolj za prvi pravni nasvet po 1. alinei prvega odstavka 26. člena ZBPP. Pri tem se ne sklicuje na nobeno zakonsko določbo. Tožnik meni, da v izpodbijani odločbi niso bile upoštevane vse relevantne določbe ZIKS-1. V odločbi ZPKZ kot tudi v odločbi URSIKS uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter nepravilno uporabo materialnega prava, zato je tudi posledično napačna odločitev organa za brezplačno pravno pomoč. ZPKZ in URSIKS v odločbah nista utemeljeno obrazložila namestitve tožnika po 98. a členu ZIKS-1, prav tako pa bi v odločbi ZPKZ Maribor morali biti obrazloženi razlogi v skladu z določbo dvanajstega odstavka 98.a člena ZIKS-1. Organ za brezplačno pravno pomoč je prekoračil svoja pooblastila, ko je namesto v upravnem sporu odločil kar v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči, in še to le na podlagi tožnikove prošnje za brezplačno pravno pomoč oz. vloge za brezplačno pravno pomoč. Tako tožnik sploh ni imel možnosti dokazovati pravilnega dejanskega stanja, zaslišati prič, podati ustne izjave, vse to pa je razvidno iz izpodbijane odločbe, ko le-to ni navedeno, niti obrazloženo. Tožnik ni vedel, da organ za brezplačno pravno pomoč opravlja funkcijo sodnega postopka. Tožnik še dalje navaja, da je s tožbo z dne 15. 6. 2020 sprožil upravni spor. Kljub temu pa mu je potrebno dodeliti brezplačno pravno pomoč, saj se je postopek šele začel. Potrebno bo vlagati vloge, tožnik pa se želi posvetovati z odvetnikom, tako kot določa tretji odstavek 26. člena ZBPP.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni upravni spis.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP.

8. Po določbah ZBPP se brezplačna pravna pomoč dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za brezplačno pravno pomoč (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine, brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine, ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. 9. V zvezi z objektivnim pogojem se v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP, pri presoji upravičenosti prosilca do brezplačne pravne pomoči kot pogoj upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačno pravno pomoč, predvsem da (kot predpisuje 1. alineja te zakonske določbe) zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari; kot očitno nerazumna pa se zadeva šteje tudi, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

10. Zakonska ureditev iz 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, predpisuje zavrnitev brezplačne pravne pomoči v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari v okviru veljavne zakonske ureditve nima možnosti za uspeh. To pomeni, da mora organ za brezplačno pravno pomoč pri odločanju o prošnji opraviti oceno o možnostih prosilca za uspeh v postopku oziroma o smiselnosti njegove udeležbe v postopku na podlagi razlogov, ki so spoznavni na prvi pogled („očitni“) in so tako prepričljivi, da izključujejo omembe vredno („razumno“) možnost prosilca za uspeh v postopku. Iz upravno sodne prakse izhaja, da pri presoji kriterijev iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP ne gre za presojo razumnosti zahteve za dodelitev brezplačne pravne pomoči, temveč za presojo razumnosti zadeve (pričakovanja oziroma zahtevka), v zvezi s katero je vložena prošnja za brezplačno pravno pomoč1. 11. Organ za brezplačno pravno pomoč je vsebinsko presojal odločbo ZPKZ, odločbo URSIKS in pritožbo tožnika, s tem, ko je ugotavljal pravno podlago in se opredeljeval do obrazložitve navedenih odločb, da so bile upoštevane vse relevantne določbe ZIKS-1 in napravil zaključek glede verjetnosti uspeha tožnika glede vložitve tožbe na Upravno sodišče RS. Po mnenju sodišča je organ za brezplačno pravno pomoč presegel standard očitnosti, zato pa nima zakonske podlage. Obenem pa pravilnosti zaključkov, ki so bili napravljeni v konkretni zadevi, ni mogoče potrditi oziroma so ti zaključki preuranjeni, saj ima tožnik možnost dokazovati drugačno dejansko stanje v (že) vloženi tožbi na Upravno sodišče RS zoper določitev ZPKZ in URSIKS.

12. Ker je brezplačna pravna pomoč namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato je pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP potreben restriktiven pristop. V primeru, ko bi odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči temeljila na dejanski podlagi, ugotovljeni preko z zakonom določenega standarda očitnosti, ko torej končni zaključki niso očitni, bi bila storjena kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Z ustavno skladno razlago določb 24. člena ZBPP do tega ne pride, takšna pa je po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju že večkrat omenjenega temeljnega zakonskega standarda za presojo razumnosti možnosti za uspeh, torej standarda očitnosti. Organ za brezplačno pravno pomoč torej s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z brezplačno pravno pomočjo2. 13. Izpodbijana odločba torej temelji na napačni uporabi 24. člena ZBPP, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in odločbo odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ponovno odločiti o tem ali so podani pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajoč tudi vse ostale v ZBPP navedene pogoje.

14. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1076/2015 z dne 3. 9. 2015, sodba opr. št. I U 786/2015 z dne 7. 7. 2015. 2 Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. IIU 1/2020 z dne 6.2.2020.