Jedro

V sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, kar je predmet spora tudi v obravnavani zadevi, saj tožnica izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sodišče vedno odloča v senatu, in ne po sodniku posamezniku.

Zaradi nepravilne sestave sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo, ki kasneje ni bila sanirana z eventualno ponovno otvoritvijo obravnave, ki bi jo odredil in nato opravil senat, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (III. in IV. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2023 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka) ter da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 15. 7. 2023, pač pa je trajalo do 20. 12. 2023, ko preneha s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnico v roku 15 dni za obdobje od 15. 7. 2023 do 20. 12. 2023 prijavi v obvezna zavarovanja ter ji plača razliko med mesečno plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, in denarnim nadomestilom iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ki ga je tožnici v tem času izplačeval Zavod RS za zaposlovanje, in druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih prejela, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega neto zneska od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka). Zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek - za plačilo polne plače oz. nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (IV. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnice v višini 67,84 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper III. in IV. točko izreka sodbe se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve procesnih določb in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izrek izpodbijane sodbe v III. in IV. točki izreka nejasen, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami). Izrek izpodbijanega dela sodbe je očitno neizvršljiv, saj ni jasno, kaj je toženka dolžna plačati tožnici. V izreku sodbe morajo biti razvidni posamezni zneski, ki morajo biti navedeni v bruto zneskih, tako da so neto zneski vsaj določljivi. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo ter v nasprotju s prvim odstavkom 2. člena ZPP prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je brez pravne podlage in brez kakršnegakoli pobotnega ugovora odločilo o tem, da se tožnici izplača razlika med mesečno plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, in denarnim nadomestilom za primer brezposelnosti, ki ga je prejela s strani Zavoda RS za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod). Sodišče je s tem odločilo o zadevi, ki ne spada v sodno pristojnost, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih določb ter zmotno uporabilo materialno pravo, saj za pobot niso izpolnjeni niti osnovni vsebinski pogoji. V skladu z Zakonom o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami in dopolnitvami) ima le Zavod pravico terjati vračilo denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, v konkretnem primeru pa je dolžan Zavodu povrniti izplačane zneske nadomestila delodajalec in ne delavec. Preizkusiti tudi ni mogoče odločitve sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na izplačilo polne plače oziroma nadomestila plače v IV. točki izreka izpodbijane sodbe, saj iz obrazložitve ni mogoče razbrati, zakaj in na kakšni podlagi je sodišče sprejelo tako odločitev. Enako velja za odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezanim denarnim povračilom, pri čemer je materialnopravno zmotna prvostopna odločitev, da tožnica do denarnega povračila ni upravičena, četudi je pogodba prenehala na podlagi sodbe sodišča, ker ni postavila posebnega zahtevka. Slednji po prepričanju tožnice ni pogoj za prisojo denarnega povračila. Sodišče pa je tudi kršilo materialno procesno vodstvo, ko kljub vedenju, da reintegracija ni mogoča, ni poskrbelo, da tožnica navede ustrezna dejstva za ugotovitev okoliščin v zvezi z denarnim povračilom. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je pri preizkusu izpodbijanega dela sodbe v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. V skladu s prvim odstavkom 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 s spremembami in dopolnitvami) v delovnih in socialnih sporih odloča sodišče prve stopnje v senatu, razen če ta zakon določa, da odloča sodnik posameznik. Kdaj odloča sodnik posameznik, je določeno v drugem in tretjem odstavku 14. člena ZDSS-1. Po teh določbah sodnik posameznik odloča v individualnih delovnih in socialnih sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 40.000 EUR, ne glede na vrednost spornega predmeta pa v taksativno navedenih individualnih delovnih in socialnih sporih.

6. Iz takšne zakonske ureditve izhaja, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, kar je predmet spora tudi v obravnavani zadevi, saj tožnica izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sodišče vedno odloča v senatu, in ne po sodniku posamezniku. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje 10. 11. 2023 opravilo pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo. Na prvem naroku je sodišče začelo glavno obravnavo (281. člen ZPP) ter obravnavalo zadevo in opravljalo procesna dejanja v skladu z 284. členom ZPP, vendar pa je prvi narok za glavno obravnavo vodila sodnica posameznica in ne senat oz. predsednica senata (298. člen ZPP), saj senat na prvem naroku za glavno obravnavo sploh še ni bil oblikovan. Sodišče prve stopnje je zatem opravilo naslednji narok za glavno obravnavo dne 20. 12. 2023, takrat v pravilni sestavi - v senatu, vendar pa je le nadaljevalo glavno obravnavo, ki jo je začelo in prvi narok za glavno obravnavo v celoti opravilo v nepravilni sestavi - po sodnici posameznici.

7. Zaradi nepravilne sestave sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo, ki kasneje ni bila sanirana z eventualno ponovno otvoritvijo obravnave, ki bi jo odredil in nato opravil senat, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje s sklepom izpodbijani del sodbe (njeno III. in IV. točko izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, da samo sanira kršitev glede svoje sestave; gre za kršitev takšne narave, ki je sodišče druge stopnje namesto sodišča prve stopnje ne more odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.