Jedro

Visoka stopnja bojazni, da bi obdolženca - tudi B.M. - na prostosti ponovila kaznivo dejanje, je ob ugotovljenih okoliščinah, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje poskušeno, dejansko vprašanje in pridržano odločanju sodišča prve in druge stopnje in ni predmet presojanja v postopku za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornikov obt. B.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je dne 30.6.1999 po končani glavni obravnavi izreklo sodbo, s katero je obtoženca B.M. in I.B. spoznalo za kriva poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ in izreklo obt. B.M. kazen 5 let zapora, obt. I.B. pa kazen 4 leta zapora. Hkrati je z uvodoma navedenim sklepom obema obtožencema podaljšalo pripor do pravnomočnosti sodbe iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornika obt. B.M., odvetnika M.C. in A.Ž., sta pravočasno dne 20.7.1999 priporočeno po pošti vložila na Okrožno sodišče v Novem mestu zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Zagovornika predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni tako, da obt. B.M. nadomesti ukrep pripora z ukrepom prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi po 195.a členu ZKP ali s hišnim priporom v smislu 199.a člena ZKP. Hkrati predlagata presojo izpodbijanih sklepov tudi v smislu 427. člena ZKP, ker obtoženec meni, da so bila odločilna dejstva, ki vplivajo na odločitev o izbiri ukrepa, slabo ugotovljena in nepravilno presojena. Zagovornika v zahtevi navajata, da ima obt. B.M. hišo in družino, urejene pogoje življenja in bivanja, je stalno dosegljiv in oškodovancu ni ničesar storil. Ves čas postopka je zatrjeval, da se on čuti ogroženega, saj je bil napaden in pretepen, sicer pa bi moralo sodišče upoštevati relevantna dejstva, ki se nanašajo na zagotovitev varnosti ljudi in izbrati v smislu 2. odstavka 192. člena ZKP najmilejšega od možnih predpisanih ukrepov. Visoka stopnja bojazni, na katero se sodišči v izpodbijanih sklepih sklicujeta, je teoretične in ne praktične narave, sicer pa je potrebno v tem primeru glede na realne življenjske okoliščine, v katerih obtoženec in oškodovanec živita, presoditi, kateri ukrep je potreben, to pa prav gotovo ni pripor.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da zahteva ni utemeljena. Iz obrazložitve pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora in podatkov v spisu jasno izhaja, da je sodišče določbo 2. odstavka 192. člena ZKP v celoti upoštevalo in ni podana kršitev določb kazenskega postopka, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V 1. odstavku 361. člena ZKP je določeno, da ob izreku sodbe, s katero senat obsodi obtoženca na kazen zapora, odredi pripor, če je podan kakšen razlog iz 1. ali 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP tega zakona. V 5. odstavku tega člena pa je določeno, da če je obtoženec že v priporu in senat spozna, da so še podani razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen ali da so podani razlogi iz 1. odstavka tega člena, ga s posebnim sklepom podaljša. Pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve. Po 6. odstavku tega člena pa podaljšani pripor po določbah prejšnjih odstavkov sme trajati do pravnomočnosti sodbe, vendar najdalj do izteka časa kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje. Ponovitvena nevarnost kot priporni razlog je opredeljena v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, ki določa, da se pripre oseba, zoper katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. V 2. odstavku 192. člena ZKP je določeno, da naj sodišče pri odločanju o tem, kateri od ukrepov iz prejšnjega odstavka naj se uporabi med drugim za odpravo ponovitvene nevarnosti, upošteva pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe. Pri izbiri ukrepa mora tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

V navedenem zakonitem okviru je Vrhovno sodišče presojalo utemeljenost vložene zahteve za varstvo zakonitosti v korist obt. B.M. Glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP se je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus kršitev zakona - ZKP, na katere se sklicujeta zagovornika v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v napadenem sklepu glede na ugotovljene okoliščine ponovitveno nevarnost kot priporni razlog pravilno ugotovilo in ustrezno obrazložilo, ko je glede na ugotovljene okoliščine zaključilo, da bi utegnil obt. M. poskušeno dejanje, ki se mu očita, ponoviti. Vrhovno sodišče prav tako sprejema razloge pritožbenega sodišča - Višjega sodišča v Ljubljani, ko le to zavrača predlagano nadomestitev pripora z ukrepom prepovedi približevanja določenemu kraju ali osebi ali s hišnim priporom. Visoka stopnja bojazni, da bi obdolženca - tudi B.M. - na prostosti ponovila kaznivo dejanje, je ob ugotovljenih okoliščinah, v katerih naj bi bilo očitano kaznivo dejanje poskušeno, dejansko vprašanje in pridržano odločanju sodišč prve in druge stopnje in ni predmet presojanja v postopku za varstvo zakonitosti. Ko imata oba napadena sklepa pravilne in zadostne razloge glede podaljšanja pripora zaradi ponovitvene nevarnosti v zvezi z zagotavljanjem varstva ljudi, zagovornika s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti v tej smeri nista mogla imeti uspeha. Prav tako ni razlogov za odločanje v smislu 427. člena ZKP, saj ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočnem sklepu, ki je predmet presoje zakonitosti v tem postopku. Zaradi vsega povedanega je Vrhovno sodišče skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo, ker ni podana nobena zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka, niti ni pogojev za uporabo 427. člena ZKP.