Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo dokazno breme na toženki. Ta je namreč ves čas zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Tožnik je trdil, da bi jo morala toženka neposredno uporabiti, saj ureditev v nacionalni zakonodaji ni skladna z njo. Skliceval se je na podatke mesečnih plačilnih list, navedel je delo, ki ga je opravljal, in trdil, da to ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Toženka ni dokazala, da so delovne naloge, ki jih je v spornem obdobju opravljal tožnik, izvzete iz uporabe Direktive 2003/88/ES, in pritožbeno sodišče se s to presojo v celoti strinja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnjeje toženki naložilo, da tožniku za julij in september 2017, avgust, oktober, november in december 2019, januar in april 2020, februar, marec, april in maj 2021 ter januar in februar 2022 v roku 8 dni izplača neto znesek, obračunan od bruto zneska v višini iz točke I izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov iz iste točke izreka. Višji zahtevek za posamezne mesece in zneske, razvidne iz točke II izreka, je zavrnilo in toženki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 8o,51 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točka I izreka) in odločitev o stroških postopka (točka III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi sledilo stališču VSRS v zadevi opr. št. VIII Ips 196/2018, ki je Sodišču EU postavilo predhodno vprašanje, ali se pripravljenost na delo, ki je bila odrejena tožniku, šteje v delovni čas ali ne. Iz sodbe Sodišča EU C-742/19 z dne 15. 7. 2021 izhaja, da uporaba določb Direktive 2003/88/ES načeloma ni izključena, razen kadar posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti oboroženih sil neizogibno nasprotujejo tej Direktivi. V tem primeru se uporabi nacionalno pravo, kar pomeni, da se pripravljenost za delo presoja po pravilih ZObr in KPJS. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da že sama narava spornih vojaških dejavnosti (straža, varovanje državne meje) ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Napačno se sklicuje na 64. točko sodbe Sodišča EU, ki govori o tem, da oboroženih sil kot takih ni mogoče v celoti in trajno izključiti iz področja uporabe direktive. Iz te sodbe je očitno, da je Sodišče EU državam članicam omogočilo, da celotne kategorije vojaških dejavnosti izvzamejo iz področja uporabe te direktive, saj bi spoštovanje pravil direktive v takem primeru pomenilo oviro za učinkovito izvedbo vojaške operacije. Meni, da je sodišče na toženko preložilo dokazno breme, vendar pa bi moral tožnik dokazati izjemo od izjeme. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je sodba zanjo sodba presenečenja. Z nedopustno prevalitvijo dokaznega bremena na toženko je bilo kršeno tudi načelo enakosti orožij, saj se je toženka soočila z množičnim vlaganjem tožb. Pomanjkljive pa so tudi tožnikove navedbe, saj sploh ni navedel, kakšno običajno službo naj bi opravljal v okviru dejavnosti, ki so iz področja uporabe direktive izključene in kaj zanj sploh pomeni običajna služba. V zvezi z varovanjem državne meje, je toženka zatrjevala, da so te naloge izključene iz področja uporabe direktive, vendar je sodišče prve stopnje, brez celovite dokazne ocene zaključilo, da ne gre za vojaško operacijo, ker so bili pripadniki Slovenske vojske zgolj v podporni vlogi, saj je za varovanje meje pristojna policija. Prezrlo je vsa navajanja toženke. Vojak naj bi zgolj varoval policijski postopek. Ni se opredelilo do navedb o cilju operacije A., ki je zmanjšanje števila nezakonitih migracij in da je bilo bistvo odrejene pripravljenosti v hitri odzivnosti. Izpovedi prič je diametralno nasprotno tolmačilo v zvezi z njihovimi izpovedbami. Ni znano, na podlagi česa je sodišče zaključilo, da izvedba varovanja meje ne bi bila ogrožena, če bi se spoštovala vsa pravila iz direktive. Napačen je tudi zaključek, da se je dejavnost varovanja meje v preteklosti in ob vložitvi tožbe izvajala po sistemu rotacije in brez pripravljenosti, saj iz izpovedi priče B. B. izhaja, da v primeru rotacij ne bi bilo mogoče zagotavljati odzivnosti in neprekinjenega delovanja. Sodišče se tudi ni opredelilo, zakaj definicije vojaške operacije v pravem pomenu besede, kot izhaja iz strokovnega pojasnila C. C., ne sprejema. Ker sodba nima razlogov, je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, ker ni pojasnilo, kaj se mu v zvezi s predloženimi dokumenti zdi pomembno. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je presojalo, ali je sistem rotacij mogoč, ne pa, ali je primerno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče svoje ocene, da teže in obsega množičnih migracij ni mogoče označiti kot izredni dogodek, ni obrazložilo, prav tako pa tudi ne zaključka, da se varovanje državne meje izvaja vse od leta 2015 in predstavlja običajno delo pripadnikov SV. Toženka pa nasprotuje tudi oceni sodišča, da se dejavnost varovanja državne meje ne opravlja v okviru izrednih dogodkov, saj da teže in obsega množičnih migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek. Tudi glede straže navaja smiselno enako. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb toženke, da straža predstavlja tako posebno dejavnost, da sistem rotacije zanjo ni primeren in jo je zavrnilo zgolj s sklicevanjem na sodbo v zadevi VSRS VIII Ips 196/2018, ki ni primerljiva. Ni se opredelilo, da navedb toženke, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur in tudi ne do navedb, da je temu tako iz razloga, da je interes državne varnosti, da se stražarska služba izvaja neprekinjeno in da je straža vojaška naloga s posebno naravo. Sodišče tudi ni ocenilo vseh predloženih listinskih dokazov, ki so bili v zvezi s stražo predloženi. Toženka je tudi podrobno pojasnila razloge za razlikovanje med posameznimi oblikami vojaških dejavnosti, navedla okoliščine za razlikovanje glede na cilje posamezne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je dokazni postopek brez dvoma pokazal, da je bolj smotrno, da se objekti varujejo na daljše obdobje in ne s sistemom rotacij, kar je razvidno tudi iz stanja sedaj, ko je bil sistem rotacij uveden. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da 97.e člen ZObr ne omenja različnih razlogov za odrejanje pripravljenosti in da zato ni pomembno, iz katerega razloga je bila odrejena. Iz tretjega odstavka 97.e člena ZObr namreč izhaja, da primere in način izvajanja pripravljenosti na delu v vojski določi načelnik Generalštaba. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeni stroški pa so nadaljnji stroški postopka. Prilaga stroškovnik.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v povezavi z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči iz obrazložitve sodbe, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

5. Toženka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je sodbo lahko preizkusilo, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju, prav tako pa tudi niso v nasprotju z izrekom. Pravilno in ustrezno je sodišče upoštevalo ter se opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev strank. Tako ta kršitev ni podana.

6. Sodišče je v točki 4 obrazložitve natančno obrazložilo razloge, zaradi katerih določenih predlaganih dokazov ni izvedlo in pritožbeno sodišče se z razlogi v celoti strinja.

7. Tožnik je bil pri toženki razporejen na formacijsko dolžnost "vojak specialist strežač", ki jo opravlja v nazivu "vojak I" po formaciji številka ... v ... brigadi. V vtoževanem obdobju je opravljal naloge straže (varovanje vojaških objektov), naloge v zvezi z varovanjem državne meje in naloge usposabljanja oziroma vojaških vaj na terenu. Med strankama ni bilo sporno število ur, ko je bila tožniku odrejena pripravljenost na delo, prav tako tudi ne vrednost ur, za katere je zahteval plačilo, in tudi ne višina plačil, ki mu jih je toženka izplačala. Toženka mu časa pripravljenosti za delo ni štela v delovni čas. Za vse ure pripravljenosti mu je plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Tožnik je vtoževal plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje pripravljenosti za delo. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je tožnik dokazal, da straža in varovanje državne meje predstavljata običajno službo v mirnodobnem času.

8. Pravilno je upoštevalo stališča VSRS v zadevi opr. št. VIII Ips 196/2018, ki se nanašajo na čas stalne pripravljenosti vojaške osebe, kar je enako kot v obravnavani zadevi. Na podlagi v obravnavani zadevi ugotovljenega dejanskega stanja je pri pravni presoji izhajalo iz stališč, zavzetih v sodbi Sodišča EU v zadevi C-742/19. Ugotovilo je, da gre za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je mogoče izvesti tudi z rotacijo, zato je pravilno zaključilo, da te aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES; UL L 299, 18. 11. 2003). Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene. Sploh pa se je že sodišče prve stopnje opredelilo do teh toženkinih navedb, ki jih znova ponavlja v pritožbi. Tožnik je moral biti v času pripravljenosti za delo (straža in varovanje državne meje) takoj na razpolago toženki. Ker odrejenega kraja ni smel zapuščati, s svojim časom ni mogel razpolagati in se posvečati svojim interesom. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se ta čas šteje v delovni čas, za katerega mu pripada 100 % plačilo osnovne plače. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo dokazno breme na toženki. Ta je namreč ves čas zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Tožnik je trdil, da bi jo morala toženka neposredno uporabiti, saj ureditev v nacionalni zakonodaji ni skladna z njo. Skliceval se je na podatke mesečnih plačilnih list, navedel je delo, ki ga je opravljal, in trdil, da to ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Toženka ni dokazala, da so delovne naloge, ki jih je v spornem obdobju opravljal tožnik, izvzete iz uporabe Direktive 2003/88/ES, in pritožbeno sodišče se s to presojo v celoti strinja.

10. Toženka je tako za stražo kot tudi za varovanje državne meje zastopala stališče, da gre za vojaški operaciji. Pri straži naj bi šlo za bojno nalogo v miru, pri kateri se lahko uporabi strelno orožje, medtem ko je dejavnost varovanja državne meje povsem primerljiva z dejavnostjo, ki jo Slovenska vojska opravlja v izrednih razmerah.

11. Tožnik je izvajal varovanje vojaških objektov in sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in prič ugotovilo, da se je v spornem obdobju straža izvajala več dni v kosu v rotacijah 4 - 12 ur (izmenjaje straža in pripravljenost na stražo) ves teden. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je stražo mogoče organizirati v sistemu rotacij (kot se opravlja sedaj), da je dejavnost straže spadala v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, tako da ni šlo za posebno dejavnost oboroženih sil, ampak za povsem redno mirnodobno delovno nalogo v vojski. Tudi zatrjevana okoliščina, da pripadniki Slovenske vojske nosijo orožje in gre za posebno bojno nalogo v miru, ne pomeni, da gre za dejavnost v okviru začetnega usposabljanja, saj se na stražo razporejajo zgolj visoko izurjeni pripadniki Slovenske vojske. Prav tako pa straža ni vojaška operacija v smislu Direktive 2003/88/ES, katere namen je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe C-742-19, določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Zato je presoja, da straža ne predstavlja vojaške operacije v pravem pomenu besede, pravilna.

12. Enako je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za varovanje državne meje, ko so pripadniki Slovenske vojske zagotavljali logistično podporo Policiji. Teže in obsega migracij ni mogoče označiti za izredni dogodek, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, prav tako pa varnost ne bi bila ogrožena, če bi bila spoštovana vsa pravila Direktive 2003/88/ES. Slovenska vojska je izvajala varovanje državne meje že od leta 2015, torej ne gre za izredni dogodek. Varovanje državne meje je Slovenska vojska izvajala že pred operacijo A., za katero je toženka zatrjevala dodaten obseg in vrsto nalog, a so njene trditve ostale zgolj na ravni pavšalnih nedokazanih ravnanj. Tako bi se dejavnost varovanja izvajala tudi po sistemu rotacij, kot se je že pred tem (od leta 2015 do 2019) in kot se sedaj (od leta 2022).

13. Tožnik je bil ves čas na razpolago toženki, saj je bil neprekinjeno prisoten na delovnem mestu, ki ni sovpadalo z njegovim prebivališčem. Skladno s sodbo C-742/19 to pomeni, da je potrebno ta čas šteti za delovni čas po 1. točki 2. člena Direktive. V obravnavanem primeru zato tudi ni mogoče uporabiti določb 97.č člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji), ki določa, da se vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, ure, ko ne opravljajo dejanskega dela, ne štejejo v delovni čas, 97.e člena ZObr, da se pripravljenost na delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, in 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in naslednji).

14. Glede na to, da je bil tožnik ves čas na razpolago toženki, mu je sodišče pravilno dosodilo vtoževane zneske glede na število opravljenih ur v višini razlike med prejetim 50 % dodatkom in 100 % osnovno plačo. 15. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).