Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožena stranka tožniku upravičeno znižala osnovno plačo za 10 % oziroma 15 %, ker tožnik ni dosegel pričakovanih rezultatov dela. Ravnanja, ki se glede na sklepa o znižanju plače očitajo tožniku (da tožnik ni ukrepal na opozorilo o goreči rdeči luči na črpališču, zaradi česar je prišlo do zastoja delovanja črpališča in njegovega zalitja ter intervencije po posredovanju občanov ter posledično nastanka škode toženi stranki; da tožnika ni bilo na delovišču osnovne šole v istem obdobju; v treh primerih v januarju 2014 pa tožnik do 7.00 ure zjutraj ni prevzel dežurne službe, temveč je to napravil z zamudo), so po svoji vsebini kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka namreč tožniku očita zanemarjanje njegovih obveznosti in dolžnosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Pod pojem nedoseganja pričakovanih rezultatov dela ni mogoče uvrstiti kršitev delovnih obveznosti delavca, tako da v takem primeru določbe KPKD o zmanjšanju osnovne plače zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov (peti odstavek 43. člena) ni mogoče uporabiti. Ta določba KPKD se nanaša na doseganje delovne uspešnosti, iz trditvene podlage v predmetni zadevi pa ne izhaja, da bi tožena stranka ocenjevala delovno uspešnost tožnika in mu na podlagi ugotovitve, da ne dosega vnaprej dogovorjenih kriterijev, znižala plačo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in tožniku priznalo del plače, ki ga je tožena stranka tožniku neupravičeno odtegnila na podlagi sklepov o znižanju plače v mesecu juniju 2013 in januarju 2014.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se v celoti glasi: "1. Tožena stranka je v 15 dneh dolžna tožniku plačati: - del plače za mesec junij 2013 v bruto znesku 149,95 EUR, ter po odtegnitvi davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2013 dalje do plačila, - del plače za mesec januar 2014 v bruto znesku 224,93 EUR, ter po odtegnitvi davkov in prispevkov tožniku izplačati neto znesek, skupaj z zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2014 dalje do plačila, zahtevek za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 7. 2013 do 17. 2. 2014 pa se zavrne.

2. Tožena stranka je v 15 dneh tožniku na transakcijski račun njegovega pooblaščenca št. ..., odprt pri A. d. d., dolžna povrniti stroške postopka v višini 235,96 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila, svoje stroške postopka na prvi stopnji pa krije sama."

II. V preostanku se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožena stranka je tožniku na transakcijski račun njegovega pooblaščenca št. ..., odprt pri A. d. d., v 15 dneh dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 122,27 EUR, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo dela plače za mesec junij 2013 v bruto znesku 149,95 EUR ter po plačilu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2013 dalje in plačilo dela plače za mesec januar 2014 v bruto znesku 224,93 EUR ter po plačilu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2013 dalje ter tožbeni zahtevek za povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 140,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščencu vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede odgovornosti za zastoj delovanja črpališča v B. in glede tega trdi, da se dokazne ocene sodišča prve stopnje ne da preizkusiti. Pove, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do evidenc, ki jih je predložila tožena stranka. Zatrjuje pristransko izpoved prič v korist tožene stranke, saj gre za delavce, ki so ekonomsko odvisni od nje. Meni, da bi sodišče moralo ustrezno ovrednotiti nasprotujoče si dokaze in svojo odločitev ustrezno argumentirati. Dalje sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, na kakšni podlagi je ugotovilo, da je bil tožnik odsoten z delovišča Osnovne šole v C., zato uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi z zamudo na delo 3. 1. 2014 in 12. 1. ter 18. 1. 2014 tožnik navaja, da bi sodišče moralo upoštevati knjigo dežurstev in podatke, ki so navedeni v njej. Zatrjuje zmotno uporabo ZDR-1, saj je znižanje plače nezakonito zato, ker razlog zanj ni bilo nedoseganje pričakovanih rezultatov, temveč očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, to pa ni zakonito, ker ni bil izpeljan ustrezen disciplinski postopek. Navaja, da se do teh njegovih navedb sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita še, da ni obrazložilo, zakaj je bilo utemeljeno 10 % in 15 % znižanje plače. Meni, da bi tožena stranka morala izkazati merila in metodologijo ocenjevanja delovne neuspešnosti tožnika, kot je to opredeljeno v 43. členu Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti, in tožniku omogočiti, da se o tem izjavi pred odločitvijo glede znižanja plače. Po njegovem mnenju tudi odločitev o stroških postopka ni pravilna, saj tožena stranka ni upravičena do zneska v višini 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6000 ZOdvT, ker jih ni izkazala. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščenki odgovarja, predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožnik junija 2013 in januarja 2014 ni dosegel pričakovanih rezultatov dela in mu je tako tožena stranka na podlagi 43. člena Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 94/2004 in nasl. – KPKD) in drugega odstavka člena 1.5 pogodbe o zaposlitvi upravičeno znižala osnovno plačo za 10 % oziroma 15 %. Sodišče prve stopnje je svoj sklep, da tožnik ni dosegel pričakovanih rezultatov dela, sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožnik ni ukrepal na opozorilo o goreči rdeči luči na črpališču na B., zaradi česar je prišlo do zastoja delovanja črpališča in njegovega zalitja ter intervencije po posredovanju občanov ter posledično nastanka škode toženi stranki, ter da tožnika ni bilo na delovišču osnovne šole C. v istem obdobju, v treh primerih v januarju 2014 pa tožnik ni do 7.00 ure zjutraj prevzel dežurne službe, temveč je to napravil z zamudo.

7. KPKD v 43. členu določa plačo za delovno uspešnost. V prvem odstavku je določeno, da so osnove za določanje delovne uspešnosti količina, kvaliteta, gospodarnost dela, inventivnost in inovativnost. Delovna uspešnost se meri oziroma ocenjuje individualno in skupinsko, po vnaprej dogovorjenih kriterijih, zapisanih v kolektivni pogodbi ali drugem aktu pri delodajalcu. V petem odstavku istega člena je določeno, da delavcu, ki ne dosega pričakovanih rezultatov, osnovna plača zmanjša največ za 20 %.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ravnanje, ki se glede na sklepa o znižanju plače očita tožniku, je po svoji vsebini kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka namreč tožniku očita zanemarjanje njegovih obveznosti in dolžnosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Pod pojem nedoseganja pričakovanih rezultatov dela ni mogoče uvrstiti kršitev delovnih obveznosti delavca, tako da v takem primeru določbe KPKD o zmanjšanju osnovne plače zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov (peti odstavek 43. člena) ni mogoče uporabiti. Ta določba KPKD se nanaša na doseganje delovne uspešnosti, iz trditvene podlage v predmetni zadevi pa ne izhaja, da bi tožena stranka ocenjevala delovno uspešnost tožnika in mu na podlagi ugotovitve, da ne dosega vnaprej dogovorjenih kriterijev, znižala plačo. Trditve o tem, da je tožnikovo ravnanje vplivalo na rezultate poslovanja pri toženi stranki in ji povzročilo škodo, ne vpliva na dejstvo, da je mogoče znižanje plače po KPKD le zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov dela v smislu nedoseganja norme ipd., ne pa kot sankcija za kršitev delovnih obveznosti ali odškodninska odgovornost delavca.

9. Denarna kazen zaradi ugotovljene kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (kar tožena stranka očita tožniku) je sicer lahko disciplinska sankcija, ki jo izreče delodajalec delavcu v primeru ugotovljene disciplinske odgovornosti. Vendar pa v predmetni zadevi znižanja plače tožniku ni mogoče šteti za zakonitega niti, če bi ga šteli za izrek denarne kazni po določbah iz 12. poglavja Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1) o disciplinski odgovornosti delavcev v povezavi z 31. členom Kolektivne pogodbe komunalnih dejavnosti (Ur. l. RS, št. 94/2004 in nasl.). Člen 172 sicer določa, da lahko delavcu, ki krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, delodajalec v primeru ugotovljene disciplinske odgovornosti izreče opomin ali druge disciplinske sankcije, med njimi tudi denarno kazen, če je to določeno v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Vendar pa je za zakonit izrek disciplinske sankcije treba izpeljati disciplinski postopek skladno z določbami ZDR-1, tako mora glede na določbo 173. člena ZDR-1 pred izrekom disciplinske sankcije delodajalec delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu praviloma omogočiti, da se o njih izjavi, v njem ima možnost sodelovati sindikat oziroma svet delavcev ali delavski zaupnik (174. člena ZDR-1), obrazložena odločitev o disciplinski odgovornosti delavca pa mora biti izražena v pisni obliki in vročena osebi, na katero se nanaša (175. člen ZDR-1). V predmetni zadevi tožena stranka ni zatrjevala, da bi izpolnila navedene pogoje za veljaven izrek disciplinske sankcije tožniku, tako da sklepa o znižanju plače tožniku nista zakonita, zato tožnik upravičeno zahteva vračilo odtegnjenih zneskov.

10. Neutemeljeno je zavzemanje tožene stranke, da bi se očitane kršitve (neodziv na gorečo opozorilno luč na črpališču v B., odsotnost z gradbišča Osnovne šole C. ter zamuda pri prevzemu dežurstva po razporedu na dneve 3. 1., 12. 1. in 18. 1. 2014) štele kot nedoseganje vnaprej pričakovanih delovnih rezultatov. Z opredelitvijo klasičnih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja kot nedoseganja pričakovanih rezultatov dela je tožena stranka brez upoštevanja varovalk, ki veljajo pri ugotavljanju očitanih kršitev delavca v disciplinskem postopku, tožnika denarno kaznovala za te kršitve. Disciplinske sankcije pa je mogoče delavcu izrekati le z upoštevanjem določb zakona, ki se nanašajo na disciplinski postopek, teh pa ni dopustno obiti tako, da se (disciplinsko) kršitev opredeli kot nedoseganje rezultatov dela.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo. Ker tožena stranka ni nasprotovala tožnikovemu zahtevku po višini, je višina dela plače, ki ga je tožniku odtegnila na podlagi sklepov o znižanju plače v mesecu juniju 2013 in januarju 2014, nesporna (drugi odstavek 214. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo in tožniku priznalo plačo za junij 2013 v bruto višini 149,95 EUR in za januar 2014 v bruto višini 224,93 EUR (prim. s plačilnima listama A 2 in A 3). Navedena zneska je tožena stranka dolžna obračunati tožniku, po odvodu davkov in prispevkov pa mu je dolžna plačati ustrezna neto zneska.

12. Tožnik je od neto zneskov odtegnjenih delov plače zahteval tudi zakonske zamudne obresti od 18. 7. 2013 dalje. Tožena stranka, ki je zneska tožniku neutemeljeno odtegnila, je prišla v zamudo z njunim vračilom prvi dan po tem, to je za odtegljaj pri plači za junij 2013, ki je bila po podatku iz plačilne liste tožniku izplačana 17. 7. 2013, res že 18. 7. 2013. Pritožbeno sodišče je zato tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od neto zneska odtegljaja za junij 2013 od tega datuma. Z vrnitvijo odtegnjenega dela plače za mesec januar 2014, ki je bila tožniku plačana 17. 2. 2014, pa je tožena stranka prišla v zamudo šele 18. 2. 2014, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo v delu, v katerem se nanaša na zakonske zamudne obresti pred tem datumom.

13. Tožnik je z glavnino svojega zahtevka uspel (njegov zahtevek je bil zavrnjen le glede dela stranske terjatve), zato mu je tožena stranka dolžna skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 – ZOdvT) je pritožbeno sodišče tožniku priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v priglašeni višini 33,80 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v priglašeni višini 31,20 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 13,00 EUR in DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 17,16 EUR. Priznalo mu je tudi kilometrino za udeležbo na dveh narokih v višini 88,80 EUR (relacija D. - E. - D.) in sodno takso v višini 52,00 EUR, skupno torej 235,96 EUR. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v ZOdvT. Ker tožena stranka v postopku ni uspela, sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

14. Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o tožnikovem tožbenem zahtevku delno zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, v preostalem pa je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj glede tega dela sodbe niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

15. Tožnik je s pritožbo v pretežnem delu uspel, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbe (154. v povezavi s 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 48,00 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 9,60 EUR, DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 12,67 EUR ter sodno takso v višini 52,00 EUR, skupno torej 122,27 EUR, kar mu je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila. Višji priglašeni stroški nimajo podlage v ZOdvT.

16. Tožena stranka sama krije priglašene stroške odgovora na pritožbo, saj je tožnik s pritožbo v pretežnem delu uspel, v preostanku pa odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. in 155. člena ZPP).