Jedro

V pospešenem postopku lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno zavrne med drugim, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, ali če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

Toženka določbe 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ ni uporabila pravilno, saj je ni uporabila restriktivno v smislu jasne jezikovne razlage. To določbo bi namreč smela uporabiti samo, če bi ugotovila, da je tožnik vložil prošnjo z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev. Tožnik pa je prošnjo vložil (tudi) zato, ker je menil, da je v izvorni državi preganjan s strani tajne policije. Dejstvo, da je samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil, je sicer okoliščina, ki jo je treba upoštevati v celoviti dokazni oceni tožnikove verodostojnosti, vendar jo je v konkretnem primeru tožnik ustrezno in prepričljivo pojasnil. Kriterij iz 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ „če je iz prošnje prosilca očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje“ je izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja, ter v primeru, ko bi sicer navedbe prosilca lahko pomenile preganjanje, vendar je na podlagi dejstev in okoliščin iz pete do osme alineje 23. člena ZMZ (npr. dokazov, uradnih podatkov ali druge dokumentacije, s katero razpolaga pristojni organ, ter splošnih informacij o izvorni državi) očitno, to je na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-149/2013/38 (1312-02) z dne 30. 1. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi navaja, da je tožnik prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji vložil … . … . 2013, sedanjo pa … . … . 2013. Na osebnem razgovoru po podani prvi prošnji za priznanje mednarodne zaščite dne … . … . 2013 je v zvezi z vprašanjem, zakaj je zapustil izvorno državo in zakaj zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji, navedel, da je bil v času predsedniških volitev pred štirimi leti po tem, ko je bilo objavljeno, da je na volitvah zmagal kandidat konzervativne struje Ahmadinedjad, formirano gibanje za podporo kandidatoma liberalne struje Zeleni val. Vsi so bili mnenja, da so bile volitve prirejene Ahmadinedjadu v prid in začel se je vseljudski odpor proti „nastavljenemu“ predsedniku. Od volitev dalje so se kakšen mesec ali dva po volitvah vsakodnevno, po vseh iranskih mestih, prirejale demonstracije. Tožnik je sodeloval na demonstracijah v mestu A. Glavnina demonstracij je potekala v času od 20.00 do 24.00 ure. Od dne, ko ga je tajna policija identificirala kot sodelujočega na protivladnih demonstracijah, so bili on in njegova družina šikanirani na vseh področjih. Policija ga je nekajkrat odpeljala in mučila. To je trajalo kakšnih osem mesecev. Približno 40 ali 45 dni pred njegovim odhodom iz Irana pa so ga ponovno prijeli z razlogom, da se ne bi udeležil demonstracij, če bi se te ponovno zgodile. Namen je bil ustrahovanje. Policija mu med pretepanjem sicer ni ničesar zlomila in niso mu pustili odprtih ran. Imel je podplutbe in otečene noge, ker so ga pretepali po nogah. Včasih je zaradi poškodb izostal z dela. Nazadnje ko so ga odpeljali, je po izpustitvi izvedel, da so istočasno odpeljali tudi njegovega očeta, ki so ga pripeljali dva dni kasneje, pretepenega in ranjenega. Na ta način so tožnika ustrahovali. Dva dni kasneje, proti večeru, so ponovno prišli po tožnika. Zaradi vseh preteklih dogodkov je bil tako pretresen, da se je začel z njimi pretepati. Enega od dveh je udaril in padel je po tleh. Ko je videl, da krvavi, se je ustrašil, izgubil je kontrolo in pobegnil v predel proti morju, kjer je tudi glavna avtobusna postaja, od koder se je z avtobusom odpeljal proti mestu B. Takrat ga je prešinilo, da mora pobegniti iz Irana. Poklical je teto, ki mu je uredila stvari in mu naročila, naj odide v mesto C. in tam počaka. Ponj so prišli sprovajalci. Iz Irana je odšel proti turški meji in jo peš prečkal pri mestu C. Nato so ga sprovajalci z majhnim tovornjakom prepeljali v neko mesto, kjer je ostal nekaj dni, od tam pa na letališče v Istanbul, kjer so mu dali letalsko karto in ponarejen potni list. Dne …. …. 2013 je prispel v Ljubljano in se s taksijem odpeljal v hotel Č., kamor so mu sprovajalci poslali letalsko karto za nadaljevanje poti do Anglije. Na letališču, ko je hotel odpotovati v Anglijo, ga je prijela slovenska policija in v Sloveniji je bil primoran zaprositi za azil, ker se ne more vrniti v Iran. V Angliji živita njegova sestra in brat. Toženka v nadaljevanju obrazložitve izpostavlja, da je tožnik … . … . 2013 Azilni dom samovoljno zapustil in se v roku treh dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil, zato je bil … . … . 2013 izdan sklep o ustavitvi postopka. Dne … . … . 2013 pa je bil tožnik s strani državnih organov Združenega kraljestva vrnjen v Republiko Slovenijo in … . … . 2013 je v Azilnem domu podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Navajal je iste razloge, zaradi katerih vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, kot ob prvi podaji prošnje. Ponovno je bil … . … . 2013 opravljen osebni razgovor. Tožnik je povedal, da je Azilni dom … . … . 2013 zapustil, ker je bil po bivanju v Centru za tujce v Postojni psihično v slabi kondiciji ter da so ga sorodniki iz Anglije prepričali, da pride k njim. Na tem drugem osebnem razgovoru je tudi povedal, da želi uradno spremeniti vero, a naj bi prestop trajal šest mesecev, saj se že počuti kristjana. Prošnji je priložil tudi fotografije poškodb strica in fotografije, ki prikazujejo poškodbe hiše v Iranu, v zvezi s čimer je na osebnem razgovoru povedal, da so po zadnjem dogodku, v katerem je tožnik v pretepu na svojem domu udaril enega od agentov, ki je padel in začel krvaveti, nakar se je ustrašil in začel bežati, zgodil v očetovi hiši incident, in sicer so skozi okno vrgli solzivec. Napad se je zgodil ponoči. Spali so v spalnici, solzivec pa je bil vržen v kuhinjo. Oče je dogodek prijavil policiji, ki je prišla in naredila zapisnik, a ni bilo nobenega odgovora z njihove strani. O vseh teh dogodkih ga je obvestila sestra iz Anglije. Povedal je tudi, da sta se žena in sin po njegovem odhodu iz Irana preselila k ženinim staršem, ki ju preživljajo in sina vozijo v šolo in iz šole. Prepričan je, da bo njegov sin, če bo ostal v Iranu, zaradi tožnika imel težave tako v javni šoli, kot v javni službi. Zaradi spremembe vere pa se pod nobenim pogojem ne more več vrniti v Iran. Toženka v nadaljevanju obrazložitve zaključuje, da je bila tožnikova ciljna država, kot je sam izjavil, Velika Britanija in da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil šele po tem, ko ga je prijela policija, ki je odkrila, da potuje s ponarejenim potnim listom, ko je želel odpotovati v Anglijo. Za mednarodno zaščito ni zaprosil niti kasneje, kljub temu da je štiri dni prebival v Ljubljani v hotelu Č. Na ustni obravnavi je v zvezi z omejitvijo gibanja navedel, da je prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji podal zgolj zato, ker se je bal, da bi ga v nasprotnem primeru vrnili v Iran. Na podlagi tega toženka zaključuje, da iz tožnikovih ravnanj izhaja, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. V primeru, da bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, bi bilo namreč mogoče upravičeno pričakovati, da bi v državi, kjer zaproša za mednarodno zaščito, tudi počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji. Tako je v konkretnem primeru podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Tožnikove izjave, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, toženka označi kot neverodostojne. Samo dejstvo, da so se razmere od meseca junija 2009 glede človekovih pravic v Iranu poslabšale, pri čemer toženka poudarja, da gre dejansko za politične aktiviste, ki delujejo proti režimu in so priprti in to ne glede na njihovo veroizpoved, narodnost in raso, to še nikakor ne pomeni, da je tožnik potencialna žrtev iranskega režima, saj se je lahko zaposlil in izdani so mu bili osebni dokumenti (osebna izkaznica in rojstni list). Prav tako je sam navedel, da ni pripadnik nobene politične stranke in organizacije. Pri podaji druge prošnje in v osebnem razgovoru je navedel tudi spremembo veroizpovedi, v zvezi s čimer pa so njegove izjave po prepričanju toženke neverodostojne. Izpovedal je, da obiskuje cerkev in nedeljske maše, a zaradi neznanja jezika z župnikom ni imel kontakta. Prav tako navaja, da v Azilni dom prihaja skupina kristjanov in da so mu povedali, da mora na krst čakati približno šest mesecev. Ob podaji prve prošnje pa ni navedel, da želi prestopiti v krščanstvo in da so doma prebirali Sveto pismo. Prav tako ugotavlja, da so nedosledne tožnikove izpovedi glede napada. V prvem osebnem razgovoru je povedal, da so vrgli plinsko bombico skozi okno v hišo staršev in poškodovali notranjost, ko sta bila na obisku žena in sin. V drugem osebnem razgovoru pa je povedal, da so na hišo streljali in skozi okno vrgli solzivec in da se je napad zgodil ponoči, ko so vsi spali v spalnici, solzivec pa je bil vržen v kuhinjo. Na prvem osebnem razgovoru tudi ni omenil, da bi ga lovil eden od agentov, ker je poškodoval njegovega partnerja, temveč le, da se je ustrašil in zbežal. V drugem osebnem razgovoru pa je izjavil, da ga je lovil agent, a ker je bil hitrejši od njega, ga je slednji prenehal loviti. Tako toženka zaključuje, da dejanja preganjanja, ki jih v svojih izjavah opisuje tožnik, ne dosegajo standardov, ki jih določata 1. in 2. točka 26. člena ZMZ. Preverjala je tudi, ali bi tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo iz tretje alineje 28. člena ZMZ. Na podlagi splošno znanih dejstev o izvorni državi je ugotovila, da v izvorni državi tožnika ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje in osebnost tožnika. Da bi bile v Iranu takšne razmere, ni splošno znano in tudi ne izhaja iz splošno znanih informacij o tej državi, niti to ne izhaja iz razgovora s tožnikom. Tako zaključuje, da tožnik v izvorni državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v primeru vrnitve, zato je njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno na podlagi 3. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ zavrnila.

Tožnik se v tožbi v zvezi z izpolnjevanjem pogoja po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča Up-96/09, Up-1187/06 in Up-2214/06 ter zatrjuje, da v predmetnem postopku niso izpolnjeni pogoji za odločanje v pospešenem postopku, saj v predmetni zadevi ni že na prvi pogled jasno, da v primeru tožnika ne gre za preganjanje. Kar se tiče tožnikovega strahu pred vračanjem v matično državo, ta temelji na navedbah, da se je tožnik leta 2009 približno dva meseca udeleževal protivladnih demonstracij, kjer je bil identificiran s strani tajne službe kot protestnik, da je po določenem času po demonstracijah prišla do njega tajna policija, ga prijela, mu zavezala oči in ga odpeljala, da ga je tajna policija na neznani lokaciji nezakonito zadrževala, zasliševala, ustrahovala, pretepala in mučila, da ga je po določenem času po izpustitvi ponovno prijela, zasliševala, ustrahovala in pretepala, da je tajna policija v tem času zasliševala tudi njegovega očeta in ga silila k podpisu določenih izjav, da sta imela zaradi njegovih dejanj posledično težave tudi njegova žena in sin (šikane), da so ga ponovno prijeli, zasliševali in pretepali pred ponovnimi volitvami za predsednika leta 2013, da so ga ponovno prijeli, zasliševali in pretepali pred odhodom iz matične države in istočasno ponovno odpeljali tudi njegovega očeta, ki je po izpustitvi prišel domov krvav, pretepen in v šoku, saj so od njega ponovno zahtevali, da sinu prepreči sodelovanje na demonstracijah, ter da je nato do njega ponovno prišla tajna policija z namenom, da bi ga prijela, a se je tokrat temu uprl, se z njimi zapletel v pretep, pri čemer je poškodoval enega od agentov in se zaradi nevarnosti, da bi ga ubili, odločil, da bo zapustil matično državo, da je bilo njegovo podjetje s strani uradnih organov zaprto, napadli pa so tudi očetovo hišo. Tako je jasno, da tožnik zatrjuje (vsaj) dejanja preganjanja fizičnega in psihičnega nasilja, ki so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hude kršitve človekovih temeljnih pravic. Poudarja, da se toženka do večine predloženih dokazov (izjav tožnika, slik in informacij o izvorni državi, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku) sploh ni opredelila, do tistih, do katerih pa se je, pa se je na kratko in pavšalno. Toženka npr. tožniku očita, da se je v Iranu lahko zaposlil in da so mu bili izdani osebni dokumenti, pri tem pa je spregledala, da je bil tožnik zaposlen pri očetu v njihovi družinski restavraciji oziroma da je imel svoje podjetje, ki pa so ga potem oblasti zaprle. Očitana zaposlitev je bila torej v bistvu samozaposlitev oziroma delo pri očetu, na kar režim ni mogel vplivati, tako kot bi npr. lahko na zaposlitev v javni upravi ali drugem podjetju. Pri izdaji osebnih dokumentov pa toženka ni izpostavila, da je bilo tožnikovi družini povedano, da mu je prepovedan izhod iz države. V zvezi z očitkom toženke, da ob podaji prve prošnje ni omenil, da želi prestopiti v krščansko vero in da so doma prebirali Sveto pismo, navaja, da se je za spremembo vere dokončno odločil šele po obisku sorodnikov v Angliji, ki so prestopili v krščanstvo. Res je, da so doma v Iranu že pred tem imeli Biblijo, a je slednjo prebirala žena, kot je to pojasnil v osebnem razgovoru … . … . 2014. Sam pred srečanjem sorodnikov v Angliji še ni sprejel odločitve o spremembi vere. V zvezi z očitkom toženke, da je v prvem osebnem razgovoru povedal, da so vrgli plinsko bombico skozi okno v hišo staršev in poškodovali notranjost, v drugem pa, da so na hišo streljali in vrgli solzivec skozi okno, poudarja, da je za dogodke izvedel iz druge roke (po telefonu), tako da od njega ni mogoče pričakovati več podrobnosti od tega, kar mu je bilo sporočeno. Sicer pa meni, da ob opisu dogodkov ne gre za neskladja. V enem primeru je povedal, da je bila v hišo vržena plinska bombica, v drugem pa, da je šlo za solzivec. Ostale podrobnosti pa si sploh ne nasprotujejo, ampak jih je v enem opisu nekaj več kot v drugem. V zvezi z očitkom, da na prvem osebnem razgovoru ni omenil, da bi ga drugi agent lovil po tem, ko je poškodoval prvega agenta, prav tako meni, da ne gre za neskladje v izpovedi, ampak za različne stopnje podrobnosti opisa dogodka. Najprej je namreč pojasnil, da je enega od agentov udaril in da je nato padel po tleh tako, da je začel krvaveti (prvi osebni razgovor). Ko pa je bil v drugem osebnem razgovoru izrecno vprašan o tem, kaj je storil drugi agent, pa je tudi izrecno pojasnil, da ga je lovil. V zvezi s preganjanjem v Iranu toženka v izpodbijani odločbi navaja, da v Iranu preganjajo zgolj dejanske politične aktiviste, ki delujejo proti režimu. Pri tem ni jasno, kaj ima toženka v mislih, ko govori o dejanskih političnih aktivistih in od kod toženki taka informacija, saj je iz predloženih informacij o izvorni državi razvidno, da režim v Iranu preganja kritike režima na splošno, in sicer kogarkoli, ki stori kakšno dejanje, ki je po mnenju režima družbeno ali politično nesprejemljivo (Poročilo Iran z dne 28. 2. 2012). Izpostavlja pa tudi, da je toženka pridobila zgolj eno informacijo o izvorni državi tožnika ter da ga s tem pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila in mu ni dala priložnosti, da bi podal ustno ali pisno mnenje glede predloženih informacij ter mu glede očitanih neskladij ni omogočila izjasnitve. V zvezi s pogoji iz 6. točke 55. člena ZMZ pa se sklicuje na sodbi Upravnega sodišča I U 1160/2013 in I U 1333/2013 ter izpostavlja, da je dejstvo, da vsak prosilec, ki navaja razloge za preganjanje ali resno škodo v smislu ZMZ, vloži prošnjo med drugim tudi zato, da ne bi bil brez vsebinskega odločanja o prošnji za mednarodno zaščito odstranjen iz države. Tožnik je v prošnji navajal dejstva (udeležba na demonstracijah, večkratne nezakonite aretacije, zasliševanje, pretepanje, mučenje), ki niso očitno brez povezave z razlogi za preganjanje ali resno škodo po ZMZ. Meni, da toženka tudi ni izpostavila nobenih pomembnih neskladij v zvezi s primerom. Razlog, zakaj je tako močno želel v Anglijo, pa je že večkrat pojasnil. Nedvomno je na to vplivalo dejstvo, da je o Angliji slišal pozitivne stvari, npr. da je njegov svak tam dobil azil in da sta ga sorodnika vabila v Anglijo, da ne bi bil sam v Sloveniji. Dodatno pa je na njegovo odločitev vplivalo slabo psihično stanje po treh mesecih omejitve gibanja v Postojni. Prepričan je, da navaja takšne razloge za preganjanje oziroma resno škodo, do katerih se bo morala toženka opredeliti v rednem postopku ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin. Vztraja tudi pri tem, kar se tiče odločitve o subsidiarni zaščiti, da toženka izpolnjevanja teh pogojev ni dovolj natančno preučila oziroma jih sploh ni preučila. Glede na to, da vse s strani tožnika izpostavljene informacije o izvorni državi govorijo o nezakonitih aretacijah, mučenju in usmrtitvah nasprotnikov režima, se toženka ne more sklicevati na to, da naj bi bilo splošno znano ravno nasprotno, ampak mora to dokazati s konkretnimi informacijami. Sodišču predlaga, da ga zasliši ter po izvedenem dokaznem postopku tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Toženka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi prošnje tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene na podlagi določb 3. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, na kateri se toženka sklicuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

O prošnji za mednarodno zaščito mora pristojni organ praviloma odločiti v rednem postopku. Izjemoma lahko odloči v pospešenem postopku ali v posebnih postopkih, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Namen pospešenega postopka je hitro obravnavati očitno utemeljene in očitno neutemeljene prošnje zato, da je v očitnih primerih čas negotovosti prosilca za mednarodno zaščito čim krajši. V pospešenem postopku lahko pristojni organ odloča samo, če so izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZMZ, t.j. če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ. V pospešenem postopku lahko pristojni organ obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne med drugim zato, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (3. točka prvega odstavka 55. člena tega zakona), ali če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka prvega odstavka 55. člena tega zakona). V pospešenem postopku torej pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena.

Sodišče ugotavlja, da toženka v zvezi z obstojem okoliščin po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ v izpodbijani odločbi navaja, da glede na to, da je tožnik na poti iz Irana ilegalno prečkal več državnih mej in da je kljub temu, da je imel v Iranu več svojih osebnih dokumentov s sliko, pri tem potoval pod imenom druge osebe s ponarejenim potnim listom Republike Italije, da je bila njegova ciljna država Velika Britanija in ne Slovenija, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil šele po tem, ko ga je prijela policija, ko je odkrila, da potuje s ponarejenim potnim listom, ko je želel odpotovati v Anglijo, ter da je na ustni obravnavi v zvezi z omejitvijo gibanja navedel, da je prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji podal zgolj zato, ker se je bal, da bi ga v nasprotnem primeru vrnili v Iran, izhaja, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. V primeru, če bi bil v izvorni državi resnično ogrožen, bi namreč bilo mogoče upravičeno pričakovati, da bi v državi, kjer zaproša za mednarodno zaščito, tudi počakal na odločitev uradnega organa o njegovi prošnji. Tožnik pa je … . … . 2013 samovoljno zapustil Azilni dom in odpotoval v Združeno kraljestvo, kjer ima brata in sestro. Po predaji iz Združenega kraljestva je dne … . … . 2013 podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito.

Vendar pa po presoji sodišča tožnik v tožbi utemeljeno opozarja, da toženka zgoraj citirane določbe 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ ni uporabila pravilno, saj je ni uporabila restriktivno v smislu jasne jezikovne razlage. To določbo bi namreč smela uporabiti samo, če bi ugotovila, da je tožnik v konkretnem primeru vložil prošnjo z edinim namenom, da bi odložil prisilno odstranitev, tako kot je npr. v določbi 1. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ določeno, da pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec v Slovenijo prišel „izključno“ iz ekonomskih razlogov. Ker pa je tožnik prošnjo vložil (tudi) zato, ker je menil, da je v izvorni državi preganjan s strani tajne policije, toženka te določbe po mnenju sodišča ne bi smela uporabiti. Iz narave stvari namreč izhaja, da vsak prosilec, ki zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan, prošnjo vloži zato, da bi dobil zaščito in hkrati zato, da ne bi bil odstranjen iz države. Dejstvo, da je tožnik … . … . 2013 samovoljno zapustil Azilni dom in se vanj tekom postopka ni vrnil, je sicer okoliščina, ki jo je potrebno upoštevati v celoviti dokazni oceni o tožnikovi verodostojnosti, vendar pa jo je po mnenju sodišča tožnik v konkretnem primeru ustrezno in prepričljivo pojasnil, ko je na osebnem razgovoru … . … . 2014 izpovedal, da je bil po bivanju v Centru za tujce v Postojni psihično v slabi kondiciji in da so ga sorodniki iz Anglije prepričali, da pride k njim. Vsekakor pa navedeno dejstvo samovoljne zapustitve Azilnega doma ne zadošča za uporabo določbe 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

V zvezi z vprašanjem obstoja okoliščin po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ pa toženka zaključuje, da zaradi neverodostojnosti izjav, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, le-te ne morejo vplivati na informacije o izvorni državi. Toženka izpostavlja, da samo dejstvo, da so se razmere od meseca junija 2009 glede človekovih pravic poslabšale, pri čemer poudarja, da gre dejansko za politične aktiviste, ki delujejo proti režimu in so priprti in to ne glede na njihovo veroizpoved, narodnost in raso, to še nikakor ne pomeni, da je tožnik potencialna žrtev iranskega režima, saj se je lahko zaposlil, izdani so mu bili osebni dokumenti (osebna izkaznica in rojstni list), prav tako pa je sam navedel, da ni pripadnik nobene politične stranke in organizacije. Pri podaji druge prošnje in v osebnem razgovoru je navedel tudi spremembo veroizpovedi, v zvezi s čemer pa so po prepričanju toženke njegove izjave neverodostojne. Ob podaji prve prošnje namreč ni navajal, da želi prestopiti v krščansko vero in da so doma prebirali Sveto pismo. Na vprašanje uradne osebe, ali je bil v Iranu kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti ipd., je odgovoril, da preden je postal pristaš Zelenega vala, ni imel nobenih težav. Kot nedosledno toženka ocenjuje tudi njegovo izpoved glede napada. V prvem osebnem razgovoru je povedal, da so vrgli plinsko bombico skozi okno v hišo staršev in poškodovali notranjost, ko sta bila na obisku žena in sin, v drugem osebnem razgovoru pa je povedal, da so na hišo streljali in skozi okno vrgli solzivec ponoči, ko so vsi spali v spalnici, solzivec pa je bil vržen v kuhinjo. Na prvem osebnem razgovoru tudi ni omenil, da bi ga lovil eden od agentov, ker je poškodoval njegovega partnerja, temveč le, da se je ustrašil in zbežal. V drugem osebnem razgovoru pa je izjavil, da ga je lovil agent, a ker je bil hitrejši od njega, ga je slednji prenehal loviti. Tako toženka zaključuje, da dejanja preganjanja, kot jih navaja tožnik, ne dosegajo standardov, kot jih določata 1. in 2. točka 26. člena ZMZ, hkrati pa je ugotovljena splošna neverodostojnost prosilca, zato njegove izjave nimajo nobene dokazne vrednosti, iz česar tudi izhaja, da tožnik ni izkazal pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

Zakonski kriterij po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ „če je iz prošnje prosilca očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje“ je izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ter tudi v primeru, ko bi sicer navedbe prosilca lahko pomenile preganjanje, vendar je na podlagi dejstev in okoliščin iz pete do osme alineje 23. člena ZMZ (npr. dokazov, uradnih podatkov ali druge dokumentacije, s katero razpolaga pristojni organ ter splošnih informacij o izvorni državi) očitno, t.j. na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik v obeh prošnjah za mednarodno zaščito in v obeh osebnih razgovorih navedel, da je pred štirimi leti, v času predsedniških volitev po tem, ko je bilo objavljeno, da je na volitvah zmagal Ahmadinedjad, sodeloval na demonstracijah, ki so potekale od volitev dalje vsakodnevno po vseh iranskih mestih, kakšen mesec ali dva po volitvah, in sicer je sodeloval na demonstracijah v mestu A. Delal je v restavraciji svojega očeta, kjer je obedovalo veliko voznikov tovornjakov, ki so prenašali informacije o tem, kaj se dogaja po Iranu. Od dne, ko ga je tajna agencija identificirala kot sodelujočega na protivladnih demonstracijah, so bili tožnik in njegova družina šikanirani na vseh področjih. Ko so bile demonstracije zatrte oziroma ko ni bilo več masovnih demonstracij, ga je nekajkrat odpeljala in mučila tajna policija. To je trajalo kakšnih osem mesecev. Približno 40 do 45 dni pred njegovim odhodom iz Irana so ga ponovno prijeli z razlogom, da se ne bi udeležil demonstracij, če bi se te zgodile. Namen je bil ustrahovanje. Policija pa mu med pretepanjem ni ničesar zlomila in niso mu pustili odprtih ran. Imel je podplutbe in otečene noge, ker so ga pretepali po nogah. Enega izmed dogodkov, ko ga je prijela tajna policija in ga zasliševala ter mučila, je tožnik tudi opisal, in sicer je izpovedal, da so ga prvič prijeli v očetovi restavraciji, mu prevezali oči in ga odpeljali z avtom neznano kam. Tam so ga spraševali, zakaj se je udeležil demonstracij in ga obtoževali, da je nasprotnik države. Pretepali so ga. Večkrat je zaradi bolečin padel v nezavest. Po nekaj dneh pridržanja so ga spustili na prostost. V celici je bil sam. Bila je to temna soba brez oken. Na sredi sta bila miza in stol, kjer so ga zasliševali. Enkrat dnevno so mu dali piti in hladen obrok. Ko so ga izpustili, so ga z zavezanimi očmi z avtom odpeljali v mesto in ga tam izpustili. V zvezi z zadnjim ustrahovanjem, povzročenim s strani tajne policije, pa je izpovedal, da je po izpustitvi izvedel, da so istočasno odpeljali tudi njegovega očeta, ki so ga pripeljali dva dni kasneje, pretepenega in ranjenega. Na ta način so tožnika ustrahovali. Dva dni kasneje, proti večeru, so ponovno prišli ponj. Zaradi vseh preteklih dogodkov je bil tako pretresen, da se je začel z njimi pretepati. Enega od dveh je udaril in ta je padel po tleh. Ko je videl, da krvavi, se je ustrašil, izgubil kontrolo in pobegnil v predel proti morju, kjer je tudi glavna avtobusna postaja, se usedel v avtobus proti mestu B. Takrat mu je šinilo, da mora pobegniti iz Irana in poklical je teto, ki mu je dejala, da bo uredila stvari in da naj odide v mesto C. in tam počaka. Teta je uredila, da so ponj prišli sprovajalci in poskrbeli zanj.

Iz gornje izpovedbe tožnika, ki jo je podal tekom upravnega postopka, izhajajo dejstva, da bi lahko šlo za preganjanje na podlagi političnega prepričanja (peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ). Sodišče tudi sodi, da toženka tožniku neutemeljeno očita neverodostojnost. V zvezi z njenim sklicevanjem na to, da se je tožnik v Iranu lahko zaposlil ter da so mu bili izdani osebni dokumenti je ugotoviti, da je tožnik v upravnem postopku izpovedal, da se je zaposlil pri svojem očetu v restavraciji ter da je imel lastno podjetje, ki ga je sicer oblast zaprla, je pa še vedno njegova last. V zvezi z osebnimi dokumenti pa je na izrecno vprašanje na osebnem razgovoru … . … . 2013 izpovedal, da je potni list pridobil pred zadnjimi volitvami, ko je zanj zaprosil na uradu. To pomeni, da ga je dobil, še preden so se začele njegove težave v Iranu. V zvezi s spremembo veroizpovedi, ki jo toženka prav tako označi za neverodostojno, pa sodišče tudi ugotavlja, da je tožnik v upravnem postopku izpovedal, da se je za spremembo vere odločil šele po tem, ko je že zapustil Iran, in sicer po tem, ko ga je v Angliji obiskala sestra v Centru za tujce. Glede očitane neverodostojnosti v izpovedbi tožnika glede napada na hišo očeta pa bi po presoji sodišča toženka morala upoštevati dejstvo, da je tožnik za napad na očetovo hišo izvedel od sestre, ki živi v Angliji, torej iz druge roke in še to po telefonu. Prav tako bi toženka tožnika po mnenju sodišča z njegovimi izjavami, ki jih označuje kot nasprotujoče, morala soočiti in morebitna neskladja v postopku razčistiti tako, da bi tožniku dala možnost, da jih pojasni.

Ker je tožnik po povedanem navajal takšne okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje oziroma resno škodo, je toženka v obravnavanem primeru napačno interpretirala in uporabila določbe pospešenega postopka in bi morala tožnika soočiti z morebitnimi nasprotji v njegovih izjavah. Opredeliti bi se tudi morala do v postopku s strani tožnika predloženih fotografij. Upoštevati bi tudi morala relevantne informacije o stanju v izvorni državi. Toženka pa tega ni naredila, čeprav bi informacije potrebovala, tako z vidika izpeljave ocene (ne)verodostojnosti tožnika, kot tudi z vidika ugotavljanja pogojev za subsidiarno zaščito. Odločila je namreč v pospešenem, namesto v rednem postopku, kar pomeni nepravilno uporabo določb ZMZ.

Zaradi zmotne uporabe 3. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ in kršitev pravil postopka je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določb 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati gornja stališča sodišča, odpraviti ugotovljene nepravilnosti in o zadevi ponovno odločiti.