Jedro

Če ne gre za upravni akt, ki se izvršuje po določbah ZUP, in posamični akt, tudi če ima sodno varstvo po 3. odstavku 1. člena ZUS, praviloma ni tak akt, je glede na naravo stvari možna le začasna odredba po 2. odstavku 69. člena. Ker je sporno drugo razmerje (med tožnikom in izvedencem), ni verjetno izkazana potreba za izdajo začasne odredbe v zvezi z izdano odredbo tožene stranke, ki je bila izpodbijana s tožbo.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 817/99-2 z dne 26.5.1999 pod 2. točko izreka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče pod 1. točko izreka zavrglo tožnikovo tožbo proti aktu tožene stranke z dne 18.12.1999, s katerim je bilo odrejeno izvedenstvo in zaupano Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani, ki naj v roku 30 dni prouči predloženo dokumentacijo, na podlagi katere naj oceni tožnikovo sposobnost za nadaljevanje prestajanja zaporne kazni. Pod 2. točko izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, vloženo po 69. členu Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 in 65/95, v nadaljevanju: ZUS).

V obrazložitvi izpodbijanega dela sklepa, ki se nanaša na zavrnitev izdaje začasne odredbe, sodišče prve stopnje navaja, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe preizkusilo v smislu 2. odstavka 69. člena ZUS, saj za začasno odredbo po 1. odstavku 69. člena ZUS niti ni procesnih predpostavk. Navaja, da po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS sodišče začasno uredi sporno pravno razmerje, če se taka ureditev verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Ker pa je glede na ugotovitve, navedene v 1. točki, sporno drugo razmerje (med tožnikom in Komisijo za izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani), ni verjetno izkazana potreba za izdajo začasne odredbe v zvezi z izdano odredbo tožene stranke, ki je bila izpodbijana s tožbo, zavrženo s 1. točko izreka.

V pritožbi zoper zavrnitev izdaje začasne odredbe pritožnik ponavlja tožbene navedbe in na novo, sklicujoč se na 1. odstavek 71. člena ZUS, navaja, da razvoj dogodkov po izdani odredbi z dne 18.12.1998 potrjuje, da je prav nedorečenost odredbe omogočila poseg v njegove ustavne pravice do zasebnosti in osebnostne pravice (35. člen ustave), saj je dobil poziv za psihiatrični pregled dne 27.3.1999, torej ko je bilo izvedensko mnenje, da je s psihiatričnega vidika sposoben za prestanje kazni, že izdelano. Izdelano je bilo 11.1.1999, kar izhaja iz odločbe Ministrstva za pravosodje, uprave za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 15.5.1999, s katero je bil poklican na nadaljnje prestajanje kazni zapora. Seveda je za nadaljevanje prestajanja kazni zapora odločilno njegovo sedanje zdravstveno stanje, ne pa recenzija predložene zdravstvene dokumentacije, stara 2 ali celo 10 mesecev. Glede na odločbo z dne 15.5.1999, ki bo učinkovala šele po pravnomočnosti, je zaradi neopredeljenega izvedenstva lahko podvržen ponovnim pozivom na psihiatrične preglede in s tem posegom v njegove temeljne človeške pravice. Glede tega ni mogoče sprejeti preozke razlage sodiča prve stopnje v procesnih predpostavkah, ki naj bi onemogočala zadržanje izvrševanja odredbe. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo pomen ustavnih določb, ki jamčijo temeljne človeške pravice, če ne razlikuje zadržanje upravnih aktov, ki v ustavne pravice ne posegajo, od zadržanja upravnih aktov, ki neposredno posegajo v temeljne človekove pravice. Uveljavlja, da v zvezi z nedoločno vsebino odredbe, izpodbijane v upravnem sporu, dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, poleg tega pa sodišče prve stopnje tudi ni pravilno uporabilo postopkovnih določb o začasni odredbi, saj ni mogoče določb 1. odstavka 69. člena v zvezi z določbami 30. člena ZUS interpretirati v tožnikovo škodo. Prilaga kopijo odločbe z dne 25.5.1999 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oz. podredno izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavati po 1. odstavku 69. člena ZUS, pri čemer določb o pogojih ne bi smelo ozko razlagati. Na podlagi 1. odstavka 69. člena ZUS se izda začasna odredba, če gre za odložitev izvršitve upravnega akta, ki se izvršuje po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Če ne gre za tak akt, in posamični akt, tudi če ima sodno varstvo po 3. odstavku 1. člena ZUS, praviloma ni tak akt, je glede na naravo stvari možna le začasna odredba po 2. odstavku 69. člena ZUS. Zato sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka v tožnikovo škodo, če je njegovo zahtevo obravnavalo po 2. odstavku 69. člena ZUS, čeprav tožnik tega ni izrecno zahteval. Po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS, katere vsebino je povzelo že sodišče prve stopnje, se z začasno odredbo začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. Kako naj se stanje začasno uredi, mora seveda predlagati tožnik. Samo v primeru iz 3. odstavka 62. člena ZUS, če gre za dejanje, ki še traja, sodišče izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, to je brez predloga stranke. Tudi na podlagi predloga, kako naj se začasno uredi stanje, se ugotavlja ali gre res za začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje in če je verjetno izkazana potreba, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Ne da bi se posebej spuščalo v vprašanje, ali je sploh možno izdati začasno odredbo ob tožbi, vloženi po 3. odstavku 1. člena ZUS zoper akt, izdan med postopkom, ki teče po uradni dolžnosti na podlagi 1. odstavka 74. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni pogojev za izdajo začasne odredbe že zaradi tega, ker ni verjetno izkazana potreba za začasno ureditev stanja, če gre za dokazovanje dejstva, na katerega se je pred prekinitvijo izvrševanja kazni zapora skliceval sam tožnik oz., če naj bi se z njo začasno uredilo stanje v razmerju do izvedenca, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Zato dejansko stanje v postopku zavrnitve izdaje začasne odredbe ni nepopolno ugotovljeno, če se je sodišče prve stopnje sklicevalo na dejansko stanje, na podlagi katerega je bila tožba zavržena.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS.