Jedro

Jedro

Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožnici, da že sama sprememba likvidnostnega stanja brez dodatnih okoliščin predstavlja ogrožajočo situacijo v premoženjskem stanju dolžnika v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki lahko vodi do najmanj otežitve izvršbe.

Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožnici, da že sama sprememba likvidnostnega stanja brez dodatnih okoliščin predstavlja ogrožajočo situacijo v premoženjskem stanju dolžnika v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki lahko vodi do najmanj otežitve izvršbe.

Tudi sicer le slabo premoženjsko stanje dolžnika ne more biti razlog za izdajo začasne odredbe.

Tudi sicer le slabo premoženjsko stanje dolžnika ne more biti razlog za izdajo začasne odredbe.

Zatrjevano neevidentiranje terjatve tožeče stranke v poslovnih knjigah tožene stranke še ne pomeni zmanjševanja premoženja tožene stranke, temveč le prikazovanje boljšega finančnega stanja družbe.

Zatrjevano neevidentiranje terjatve tožeče stranke v poslovnih knjigah tožene stranke še ne pomeni zmanjševanja premoženja tožene stranke, temveč le prikazovanje boljšega finančnega stanja družbe.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 894,50 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 894,50 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se dolžnikovemu dolžniku, Banki X., ali katerikoli drugi organizaciji za plačilni promet, pri kateri bi dolžnik po izdaji te začasne odredbe odprl račun, naložilo, da odreče izplačilo sredstev, izvrševanje plačilnih nalogov ali drugačno razpolaganje s sredstvi dolžnika na njegovem računu SI X ali kateremkoli drugem računu, in sicer do zneska 121.465,15 EUR. Predlagana začasna odredba naj bi veljala 15 dni od pravnomočnosti postopka, ki teče pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opravilno številko III Pg 2033/2024 (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka).

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se dolžnikovemu dolžniku, Banki X., ali katerikoli drugi organizaciji za plačilni promet, pri kateri bi dolžnik po izdaji te začasne odredbe odprl račun, naložilo, da odreče izplačilo sredstev, izvrševanje plačilnih nalogov ali drugačno razpolaganje s sredstvi dolžnika na njegovem računu SI X ali kateremkoli drugem računu, in sicer do zneska 121.465,15 EUR. Predlagana začasna odredba naj bi veljala 15 dni od pravnomočnosti postopka, ki teče pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod opravilno številko III Pg 2033/2024 (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka).

2.Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2.Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka uspela verjetno izkazati terjatev do dolžnika (za plačilo pogodbene kazni, ki sta jo pravdni stranki dogovorili v 6. členu prodajne pogodbe, s katero je tožena stranka prodala tožeči stranki stanovanje in garažni parkirni mesti v stanovanjsko poslovnem objektu B.), da pa ji ni uspelo verjetno izkazati nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, niti ji ni uspelo verjetno izkazati, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Zato je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka uspela verjetno izkazati terjatev do dolžnika (za plačilo pogodbene kazni, ki sta jo pravdni stranki dogovorili v 6. členu prodajne pogodbe, s katero je tožena stranka prodala tožeči stranki stanovanje in garažni parkirni mesti v stanovanjsko poslovnem objektu B.), da pa ji ni uspelo verjetno izkazati nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, niti ji ni uspelo verjetno izkazati, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo. Zato je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Glede trditev o skrivanju premoženja tožene stranke

Glede trditev o skrivanju premoženja tožene stranke

6.Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do njenih trditev, da je zakoniti zastopnik tožene stranke v okviru medsebojnih pogovorov zatrjeval, da družba razpolaga le še z nepremičninami, ki so obremenjene s hipoteko FURS, prikril pa je obstoj dveh neobremenjenih nepremičnin, ter da je zatrjeval tudi slabo premoženjsko stanje tožene stranke. Z navedenimi trditvami naj bi tožeča stranka izrecno zatrjevala "obstoj aktivnega sedanjega oziroma preteklega ravnanja skrivanja premoženja, katerega namen tožene stranke naj bi bil neposredno v onemogočanju ali vsaj oteževanju uspešnosti izterjave".

6.Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do njenih trditev, da je zakoniti zastopnik tožene stranke v okviru medsebojnih pogovorov zatrjeval, da družba razpolaga le še z nepremičninami, ki so obremenjene s hipoteko FURS, prikril pa je obstoj dveh neobremenjenih nepremičnin, ter da je zatrjeval tudi slabo premoženjsko stanje tožene stranke. Z navedenimi trditvami naj bi tožeča stranka izrecno zatrjevala "obstoj aktivnega sedanjega oziroma preteklega ravnanja skrivanja premoženja, katerega namen tožene stranke naj bi bil neposredno v onemogočanju ali vsaj oteževanju uspešnosti izterjave".

7.Sodišče prve stopnje res ni izrecno obrazložilo, zakaj v zatrjevani izjavi zakonitega zastopnika tožene stranke ni razpoznalo skrivanja premoženja, je pa pravilno ocenilo, da nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne morejo pomeniti zatrjevanja, da je direktor tožene stranke domnevno prikril obstoj toženkinega premoženja. Glede na to, da je lastništvo nepremičnin javno preverljivo, o prikrivanju premoženja v danem primeru ni mogoče govoriti. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe sama navedla, da je po sestanku z zakonitim zastopnikom tožene stranke, na katerem naj bi podal zgoraj navedeno izjavo, opravila pregled zemljiške knjige ter ugotovila, da so bile njegove navedbe neresnične in zavajajoče, ker da je tožena stranka še vedno lastnica dveh stanovanj, pri katerih obremenitev Republike Slovenije, FURS, ni vpisana. Tožeča stranka pa tudi ni pojasnila, kako naj bi zatrjevano zamolčanje dveh nepremičnin, glede na to, da so vpisane v zemljiško knjigo, onemogočalo oziroma precej otežilo uveljavitev njene terjatve. Zato trditve o zamolčanju oziroma prikrivanju neprodanega premoženja še ne kažejo na obstoj subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. To velja tudi za trditve tožeče stranke, da je tožena stranka zamolčala tudi dejstvo, da je nepremičnino ID znak: del stavbe 0000-000-15, stanovanje v izmeri 97 ㎡, prodala s prodajno pogodbo, v posledici česar naj bi se terjatev Republike Slovenije, FURS, v višini 877.273,75 EUR ustrezno znižala za prejeto kupnino, v posledici česar je izvršilno sodišče dovolilo utesnitev zavarovanja ter izbris hipoteke.

7.Sodišče prve stopnje res ni izrecno obrazložilo, zakaj v zatrjevani izjavi zakonitega zastopnika tožene stranke ni razpoznalo skrivanja premoženja, je pa pravilno ocenilo, da nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ne morejo pomeniti zatrjevanja, da je direktor tožene stranke domnevno prikril obstoj toženkinega premoženja. Glede na to, da je lastništvo nepremičnin javno preverljivo, o prikrivanju premoženja v danem primeru ni mogoče govoriti. Tožeča stranka je v predlogu za izdajo začasne odredbe sama navedla, da je po sestanku z zakonitim zastopnikom tožene stranke, na katerem naj bi podal zgoraj navedeno izjavo, opravila pregled zemljiške knjige ter ugotovila, da so bile njegove navedbe neresnične in zavajajoče, ker da je tožena stranka še vedno lastnica dveh stanovanj, pri katerih obremenitev Republike Slovenije, FURS, ni vpisana. Tožeča stranka pa tudi ni pojasnila, kako naj bi zatrjevano zamolčanje dveh nepremičnin, glede na to, da so vpisane v zemljiško knjigo, onemogočalo oziroma precej otežilo uveljavitev njene terjatve. Zato trditve o zamolčanju oziroma prikrivanju neprodanega premoženja še ne kažejo na obstoj subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. To velja tudi za trditve tožeče stranke, da je tožena stranka zamolčala tudi dejstvo, da je nepremičnino ID znak: del stavbe 0000-000-15, stanovanje v izmeri 97 ㎡, prodala s prodajno pogodbo, v posledici česar naj bi se terjatev Republike Slovenije, FURS, v višini 877.273,75 EUR ustrezno znižala za prejeto kupnino, v posledici česar je izvršilno sodišče dovolilo utesnitev zavarovanja ter izbris hipoteke.

Glede spremembe oblike premoženja

Glede spremembe oblike premoženja

8.Pritožnica nadalje očita sodišču prve stopnje, da je zmotno zaključilo, da prodaja posameznih nepremičnin pomeni kvečjemu, da bo tožena stranka pridobila denarna sredstva, kar naj bi olajšalo poplačilo tožničine terjatve. Takšen zaključek naj bi bil nerazumen in neživljenjski, ker so nepremičnine bistveno manj likvidno sredstvo, saj je prenos tega premoženja bistveno bolj kompleksen, dolgotrajen in zapleten, nasprotno pa so denarna sredstva na transakcijskem računu izjemno likvidno sredstvo, ki je lahko prenakazano že v nekaj minutah.

8.Pritožnica nadalje očita sodišču prve stopnje, da je zmotno zaključilo, da prodaja posameznih nepremičnin pomeni kvečjemu, da bo tožena stranka pridobila denarna sredstva, kar naj bi olajšalo poplačilo tožničine terjatve. Takšen zaključek naj bi bil nerazumen in neživljenjski, ker so nepremičnine bistveno manj likvidno sredstvo, saj je prenos tega premoženja bistveno bolj kompleksen, dolgotrajen in zapleten, nasprotno pa so denarna sredstva na transakcijskem računu izjemno likvidno sredstvo, ki je lahko prenakazano že v nekaj minutah.

9.Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da tožena stranka z denarnimi sredstvi, ki jih je oziroma jih bo pridobila s prodajo nepremičnine, lahko enostavno in hitro razpolaga. Vendar pa prodaja nepremičnine sama po sebi še ne izkazuje verjetne nevarnosti, da bo to tudi storila, kot tudi ne, da bo s tem onemogočila ali precej otežila uveljavitev tožničine terjatve. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke, da bo tožena stranka iz naslova prodaje stanovanj prejela denarna sredstva za poplačilo tožničine terjatve, izpeljalo iz okoliščin danega primera. Iz teh pa ne izhaja verjeten obstoj nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Odplačna odtujitev premoženja nedvomno lahko privede do takšne nevarnosti, vendar ne v vsakem primeru, saj mora tudi iz drugih ravnanj tožene stranke verjetno izhajati, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena oziroma precej otežena. Zato pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožnici, da že sama sprememba likvidnostnega stanja brez dodatnih okoliščin predstavlja ogrožajočo situacijo v premoženjskem stanju dolžnika v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki lahko vodi do najmanj otežitve izvršbe.

9.Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da tožena stranka z denarnimi sredstvi, ki jih je oziroma jih bo pridobila s prodajo nepremičnine, lahko enostavno in hitro razpolaga. Vendar pa prodaja nepremičnine sama po sebi še ne izkazuje verjetne nevarnosti, da bo to tudi storila, kot tudi ne, da bo s tem onemogočila ali precej otežila uveljavitev tožničine terjatve. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke, da bo tožena stranka iz naslova prodaje stanovanj prejela denarna sredstva za poplačilo tožničine terjatve, izpeljalo iz okoliščin danega primera. Iz teh pa ne izhaja verjeten obstoj nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Odplačna odtujitev premoženja nedvomno lahko privede do takšne nevarnosti, vendar ne v vsakem primeru, saj mora tudi iz drugih ravnanj tožene stranke verjetno izhajati, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena oziroma precej otežena. Zato pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožnici, da že sama sprememba likvidnostnega stanja brez dodatnih okoliščin predstavlja ogrožajočo situacijo v premoženjskem stanju dolžnika v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki lahko vodi do najmanj otežitve izvršbe.

10.Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-648/02-5 z dne 15. 12. 2003 res navedlo, da ni izključeno, da so lahko sporna (tudi ustavno sporna) stališča višjega sodišča o tem, da upnikov položaj zaradi odtujitve nepremičnine ni ogrožen, ker bo pridobil znatna sredstva s kupnino. Iz navedenega pa ne izhaja, da je Ustavno sodišče štelo, da je v takšnem primeru upnikov položaj vedno ogrožen. Navedlo namreč je, da je tako z vidika pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave kot tudi z vidika pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave ustavno dopustno pravno stališče, da je začasna odredba izjemen ukrep in da je na predlagatelju breme, da navede okoliščine, ki kažejo na to, da je dolžnikovo siceršnje premoženjsko stanje takšno, da bi zaradi odtujevanja konkretne nepremičnine to lahko povzročilo, da bi bila izvršba onemogočena ali precej otežena, če ne bi prišlo do prepovedi njene odtujitve in obremenitve (3. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča). Zgolj s trditvami, da je zakoniti zastopnik tožene stranke zakonometu zastopniku tožeče stranke zatrjeval izjemno slabo premoženjsko stanje družbe v posledici obstoječe hipoteke Republike Slovenije, FURS, v višini 877.273,75 EUR (ki pa naj bi bila že izbrisana), še ne ustreza zgoraj navedeni zahtevi.

10.Ustavno sodišče RS je v zadevi Up-648/02-5 z dne 15. 12. 2003 res navedlo, da ni izključeno, da so lahko sporna (tudi ustavno sporna) stališča višjega sodišča o tem, da upnikov položaj zaradi odtujitve nepremičnine ni ogrožen, ker bo pridobil znatna sredstva s kupnino. Iz navedenega pa ne izhaja, da je Ustavno sodišče štelo, da je v takšnem primeru upnikov položaj vedno ogrožen. Navedlo namreč je, da je tako z vidika pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave kot tudi z vidika pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave ustavno dopustno pravno stališče, da je začasna odredba izjemen ukrep in da je na predlagatelju breme, da navede okoliščine, ki kažejo na to, da je dolžnikovo siceršnje premoženjsko stanje takšno, da bi zaradi odtujevanja konkretne nepremičnine to lahko povzročilo, da bi bila izvršba onemogočena ali precej otežena, če ne bi prišlo do prepovedi njene odtujitve in obremenitve (3. točka obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča). Zgolj s trditvami, da je zakoniti zastopnik tožene stranke zakonitemu zastopniku tožeče stranke zatrjeval izjemno slabo premoženjsko stanje družbe v posledici obstoječe hipoteke Republike Slovenije, FURS, v višini 877.273,75 EUR (ki pa naj bi bila že izbrisana), še ne ustreza zgoraj navedeni zahtevi.

11.Tudi sicer le slabo premoženjsko stanje dolžnika ne more biti razlog za izdajo začasne odredbe. Nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ pa v danem primeru ne izkazujejo niti trditve tožeče stranke, da je zakoniti zastopnik tožene stranke zamolčal, da ima ta še dve neobremenjeni nepremičnini, niti ne v povezavi z njegovo izjavo o slabem premoženjskem stanju.

11.Tudi sicer le slabo premoženjsko stanje dolžnika ne more biti razlog za izdajo začasne odredbe. Nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ pa v danem primeru ne izkazujejo niti trditve tožeče stranke, da je zakoniti zastopnik tožene stranke zamolčal, da ima ta še dve neobremenjeni nepremičnini, niti ne v povezavi z njegovo izjavo o slabem premoženjskem stanju.

Glede poslovne narave tožene stranke

Glede poslovne narave tožene stranke

12.Pritožnica trdi, da je opozorila tudi na poslovno naravo tožene stranke kot projektne družbe, katere cilj in namen je odprodaja vsega nepremičnega premoženja in zaključek poslovanja družbe.

12.Pritožnica trdi, da je opozorila tudi na poslovno naravo tožene stranke kot projektne družbe, katere cilj in namen je odprodaja vsega nepremičnega premoženja in zaključek poslovanja družbe.

13.Glede na to, da je tožena stranka projektna družba, katere dejavnost je gradnja nepremičnin z namenom prodaje, prodaja posamezne nepremičnine sodi v okvir njenega rednega poslovanja z namenom pridobitve, in ne zmanjšanja premoženja. Zato prodaja nepremičnin sama po sebi ne more predstavljati ravnanja v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki bi onemogočilo ali otežilo uveljavitev tožničine terjatve. Trditve pritožnice, da je cilj in namen tožene stranke kot projektne družbe odprodaje vsega nepremičnega premoženja in zaključek poslovanja družbe, pa so prepavšalne, da bi z njimi tožnica lahko utemeljila svoje trditve, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena.

13.Glede na to, da je tožena stranka projektna družba, katere dejavnost je gradnja nepremičnin z namenom prodaje, prodaja posamezne nepremičnine sodi v okvir njenega rednega poslovanja z namenom pridobitve, in ne zmanjšanja premoženja. Zato prodaja nepremičnin sama po sebi ne more predstavljati ravnanja v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ, ki bi onemogočilo ali otežilo uveljavitev tožničine terjatve. Trditve pritožnice, da je cilj in namen tožene stranke kot projektne družbe odprodaje vsega nepremičnega premoženja in zaključek poslovanja družbe, pa so prepavšalne, da bi z njimi tožnica lahko utemeljila svoje trditve, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena.

Glede neevidentiranja terjatve v poslovnih knjigah tožene stranke

Glede neevidentiranja terjatve v poslovnih knjigah tožene stranke

14.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obstoja nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ ne predstavlja okoliščina, da tožena stranka v svojih bilancah, v okviru pasivnih časovnih razmejitev ni evidentirala obveznosti plačila pogodbene kazni.

14.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obstoja nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ ne predstavlja okoliščina, da tožena stranka v svojih bilancah, v okviru pasivnih časovnih razmejitev ni evidentirala obveznosti plačila pogodbene kazni.

15.Pritožnica trdi, da je v Slovenskih računovodskih standardih (SRS) obveznost evidentiranja zahtevka, za katerega je verjetnost izpolnitve večja od 50 %, urejena v točki 10.5 SRS - Rezervacije, ki določa, da se rezervacije oblikujejo za sedanje obveze iz preteklih dogodkov, ki se bodo verjetno poravnale v prihodnosti, njihov znesek pa je mogoče zanesljivo oceniti. Nadalje trdi, da oblikovanje rezervacij poveča obveznosti družbe in zmanjša njen poslovni izid v obdobju oblikovanja, kar vpliva na finančne kazalnike, kot sta dobiček in kapital, pravilno evidentirane rezervacije pa zagotavljajo resničen in pošten prikaz finančnega stanja družbe. Nevključitev terjatve tožeče stranke v poslovne knjige naj bi očitno kazala na to, da bo tožena stranka ravnala tako, kot da terjatev ne obstaja ter posledično ne omejuje izplačila dobička in ne vpliva na obveznosti družbe, itd. Ob že izpostavljenih dejstvih glede skrivanja premoženja tožene stranke naj bi prikrivanje terjatve tožeče stranke predstavljalo bilančno omogočanje toženi stranki, da bo v bodoče ravnala s premoženjem tožene stranke na način, kot da terjatve tožene stranke ni.

15.Pritožnica trdi, da je v Slovenskih računovodskih standardih (SRS) obveznost evidentiranja zahtevka, za katerega je verjetnost izpolnitve večja od 50 %, urejena v točki 10.5 SRS - Rezervacije, ki določa, da se rezervacije oblikujejo za sedanje obveze iz preteklih dogodkov, ki se bodo verjetno poravnale v prihodnosti, njihov znesek pa je mogoče zanesljivo oceniti. Nadalje trdi, da oblikovanje rezervacij poveča obveznosti družbe in zmanjša njen poslovni izid v obdobju oblikovanja, kar vpliva na finančne kazalnike, kot sta dobiček in kapital, pravilno evidentirane rezervacije pa zagotavljajo resničen in pošten prikaz finančnega stanja družbe. Nevključitev terjatve tožeče stranke v poslovne knjige naj bi očitno kazala na to, da bo tožena stranka ravnala tako, kot da terjatev ne obstaja ter posledično ne omejuje izplačila dobička in ne vpliva na obveznosti družbe, itd. Ob že izpostavljenih dejstvih glede skrivanja premoženja tožene stranke naj bi prikrivanje terjatve tožeče stranke predstavljalo bilančno omogočanje toženi stranki, da bo v bodoče ravnala s premoženjem tožene stranke na način, kot da terjatve tožene stranke ni.

16.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevano neevidentiranje terjatve tožeče stranke v poslovnih knjigah tožene stranke še ne pomeni zmanjševanja premoženja tožene stranke, temveč le prikazovanje boljšega finančnega stanja družbe. Ni torej mogoče zaključiti, da tožena stranka zaradi neevidentiranja terjatve tožeče stranke v njenih poslovnih knjigah onemogoča oziroma otežuje izterjavo terjatve tožeče stranke. Tožeča stranka namreč ni pojasnila, kako konkretno naj bi to vplivalo na uveljavitev njene terjatve. Njena trditev, da tožena stranka ravno zaradi tega ne bo omejena v izplačilu dobička, iz česar naj bi izhajalo, da bo izplačala dobiček, pa je zgolj domneva, na kateri tožeča stranka ne more izkazovati obstoja subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Takšne nevarnosti ni mogoče razpoznati niti v trditvah tožeče stranke, da je zatrjevana kršitev ob obveznosti tožene stranke v zvezi z evidentiranjem terjatve tožeče stranke v poslovnih knjigah tožene stranke še toliko bolj pomembna v konkretnem primeru, ko je tožena stranka projektna družba, ki druge poslovne dejavnosti ne načrtuje in namerava le razprodati svoje premoženje z zaključkom projekta, ki so med drugim, kot je bilo že navedeno, povsem pavšalne. Slednje ne kažejo, da tožena stranka nima namena poplačati obveznosti do tožeče stranke.

16.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevano neevidentiranje terjatve tožeče stranke v poslovnih knjigah tožene stranke še ne pomeni zmanjševanja premoženja tožene stranke, temveč le prikazovanje boljšega finančnega stanja družbe. Ni torej mogoče zaključiti, da tožena stranka zaradi neevidentiranja terjatve tožeče stranke v njenih poslovnih knjigah onemogoča oziroma otežuje izterjavo terjatve tožeče stranke. Tožeča stranka namreč ni pojasnila, kako konkretno naj bi to vplivalo na uveljavitev njene terjatve. Njena trditev, da tožena stranka ravno zaradi tega ne bo omejena v izplačilu dobička, iz česar naj bi izhajalo, da bo izplačala dobiček, pa je zgolj domneva, na kateri tožeča stranka ne more izkazovati obstoja subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. Takšne nevarnosti ni mogoče razpoznati niti v trditvah tožeče stranke, da je zatrjevana kršitev ob obveznosti tožene stranke v zvezi z evidentiranjem terjatve tožeče stranke v poslovnih knjigah še toliko bolj pomembna v konkretnem primeru, ko je tožena stranka projektna družba, ki druge poslovne dejavnosti ne načrtuje in namerava le razprodati svoje premoženje z zaključkom projekta, ki so med drugim, kot je bilo že navedeno, povsem pavšalne. Slednje ne kažejo, da tožena stranka nima namena poplačati obveznosti do tožeče stranke.

17.Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevana ravnanja tožene stranke treba upoštevati kot celoto ter njihov celotni vpliv na oteževanje ali onemogočanje izvršbe terjatve tožeče stranke, vendar pa v danem primeru ravnanja, ki se očitajo toženi stranki (zamolčanje dveh neobremenjenih stanovanj; prikazovanje večjih obveznosti do Republike Slovenije; poslovna narava dejavnosti tožene stranke; zatrjevana izjava zakonitega zastopnika tožene stranke o njenem slabem premoženjskem stanju; neevidentiranje terjatve tožeče stranke v poslovnih knjigah tožene stranke; domnevna nevarnost, da bo tožena stranka sredstva, pridobljena s prodajo nepremičnin, prenakazala družbeniku) še ne omogočajo zaključka, da je verjetno izkazana nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena oziroma otežena.

17.Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevana ravnanja tožene stranke treba upoštevati kot celoto ter njihov celotni vpliv na oteževanje ali onemogočanje izvršbe terjatve tožeče stranke, vendar pa v danem primeru ravnanja, ki se očitajo toženi stranki (zamolčanje dveh neobremenjenih stanovanj; prikazovanje večjih obveznosti do Republike Slovenije; poslovna narava dejavnosti tožene stranke; zatrjevana izjava zakonitega zastopnika tožene stranke o njenem slabem premoženjskem stanju; neevidentiranje terjatve tožeče stranke v poslovnih knjigah tožene stranke; domnevna nevarnost, da bo tožena stranka sredstva, pridobljena s prodajo nepremičnin, prenakazala družbeniku) še ne omogočajo zaključka, da je verjetno izkazana nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena oziroma otežena.

Glede trditev, da bo tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo

Glede trditev, da bo tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo

18.Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da blokada bančnega računa v splošnem pomeni zelo invazivno in obremenjujoče sredstvo zavarovanja. Ne more pa slediti pritožnici, da predstavlja blokada sredstev na računu do višine zavarovane terjatve le izpolnitev zakonske obveznosti tožene stranke na vzpostavitvi rezerv njenih sredstev skladno z določbami 28. člena ZFPPIPP, 54. člena ZGD-1 in 10.5 točke SRS, ter da zato ne more predstavljati zelo invazivnega in obremenjujočega posega v sfero tožene stranke, ker naj bi šlo le za izpolnitev siceršnje obveznosti, ki bi jo tožena stranka morala izpolniti sama, pa je ni.

18.Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da blokada bančnega računa v splošnem pomeni zelo invazivno in obremenjujoče sredstvo zavarovanja. Ne more pa slediti pritožnici, da predstavlja blokada sredstev na računu do višine zavarovane terjatve le izpolnitev zakonske obveznosti tožene stranke na vzpostavitvi rezerv njenih sredstev skladno z določbami 28. člena ZFPPIPP, 54. člena ZGD-1 in 10.5 točke SRS, ter da zato ne more predstavljati zelo invazivnega in obremenjujočega posega v sfero tožene stranke, ker naj bi šlo le za izpolnitev siceršnje obveznosti, ki bi jo tožena stranka morala izpolniti sama, pa je ni.

19.Ker tožeča stranka ni trdila, da zadržanje denarnih sredstev ne bi onemogočalo nadaljnjega normalnega poslovanja tožene stranke, se neutemeljeno sklicuje na stališče Višjega sodišča v Ljubljani, zavzeto v zadevi I Cpg 573/2011.

19.Ker tožeča stranka ni trdila, da zadržanje denarnih sredstev ne bi onemogočalo nadaljnjega normalnega poslovanja tožene stranke, se neutemeljeno sklicuje na stališče Višjega sodišča v Ljubljani, zavzeto v zadevi I Cpg 573/2011.

20.Čeprav je tožena stranka projektna družba, ki naj ne bi imela nobenih drugih odprtih projektov ali poslov in čeprav naj bi bil projekt B. v zaključni fazi (tožena stranka naj bi izvajala prodajo le še zadnjih dveh stanovanj, za kateri naj bi bili že sklenjeni prodajni pogodbi), to še ne pomeni, da sredstev, na katera naj bi se seglo s predlagano začasno odredbo, ne potrebuje za opravljanje dejavnosti oziroma da bi bila škoda, ki bi s tem nastala toženi stranki, neznatna. Tožeča stranka s trditvami, da je dejavnost družbe po zaključku projekta omejena na uveljavitev morebitnih zadržanih sredstev iz naslova stvarnih napak ter odpravo stvarnih napak na že izročenih nepremičninah, še ne more verjetno izkazati nasprotnega. Zato v tej smeri predlagano zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke C. C. ni bilo potrebno.

20.Čeprav je tožena stranka projektna družba, ki naj ne bi imela nobenih drugih odprtih projektov ali poslov in čeprav naj bi bil projekt B. v zaključni fazi (tožena stranka naj bi izvajala prodajo le še zadnjih dveh stanovanj, za kateri naj bi bili že sklenjeni prodajni pogodbi), to še ne pomeni, da sredstev, na katera naj bi se seglo s predlagano začasno odredbo, ne potrebuje za opravljanje dejavnosti oziroma da bi bila škoda, ki bi s tem nastala toženi stranki, neznatna. Tožeča stranka s trditvami, da je dejavnost družbe po zaključku projekta omejena na uveljavitev morebitnih zadržanih sredstev iz naslova stvarnih napak ter odpravo stvarnih napak na že izročenih nepremičninah, še ne more verjetno izkazati nasprotnega. Zato v tej smeri predlagano zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke C. C. ni bilo potrebno.

Zaključek

Zaključek

21.Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Do navedb tožeče stranke iz predloga za izdajo začasne odredbe, do katerih se ni opredelilo že sodišče prve stopnje, se je opredelilo pritožbeno sodišče. Ostalih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo.

22.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo odgovora v višini 1.200 odvetniških točk, kar znese 720,00 EUR, administrativne stroške v višini 22 točk, kar znese 13,20 EUR, ter 22%i DDV v višini 161,30 EUR, skupaj torej 894,50 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določbami Odvetniške tarife.

-------------------------------

1Sklep VSL I Cpg 573/2011 z dne 2. 6. 2011.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.