Jedro

Tožnik niti ne zatrjuje, da bi zasedenost predmetne nepremičnine v pravnem pogledu kakorkoli preprečevala (in ne le v dejanskem pogledu oteževala) razpolaganje z njo, enako pa nenazadnje izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse naslovnega sodišča, po kateri je treba navedeno določbo ZBPP uporabiti le v primerih, ko tožnik v zvezi s premoženjem sploh ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v zvezi s postopkom osebnega stečaja, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, št. St. 4214/2015. Iz obrazložitve izhaja, da je do BPP upravičena le oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine ne bi zmogla plačila stroškov sodnega postopka brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine. Pri oceni socialnega stanja prosilca za BPP se upoštevajo merila iz Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVaRPre), med drugim, ali ima ta oseba ali njena družina premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, in dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar znaša 14.042,88 EUR. Toženka je za tožnikova družinska člana štelo mld. hči A.A. in zunajzakonsko partnerko B.B. Slednja je po javnih evidencah tudi lastnica nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanje v samostoječi stavbi, kjer prosilec s svojo družino ne prebiva, vrednost te nepremičnine pa po javnih evidencah znaša 38.899,68 EUR. Na tej nepremičnini je sicer vknjižena hipoteka, ki pa je toženka ni upoštevala kot okoliščine, ki bi preprečevala razpolaganje s premoženjem v pravnem prometu, v zvezi s čimer se sklicuje tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Premoženje prosilčeve družine tako presega prej navedeni prag za dodelitev BPP, zato je toženka tožnikovo prošnjo zavrnila.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj jo združi s tožbo B.B. "zaradi identitete sporov, povezavo sporov". Navaja, da je B.B. le solastnica in ne izključna lastnica prej navedene nepremičnine, vendar s to nepremičnino ne razpolaga, saj je stanovanje zasedeno in ga nihče ne bi kupil. Postopka si s svojo plačo ne more privoščiti, zgrešena pa je tudi vrednost stanovanja, ki je veliko le 12,3 m2. Tožnik sam ni lastnik nobenega premoženja, Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pa ne pozna premoženja "njegove družine". S tem, ko mu ni bila dodeljena BPP, mu je kršena pravica do sodnega tolmača in preprečeno učinkovito sodno varstvo. Toženka očitno spregleda, da je v situaciji, kot je tožnikova, prodaja solastnega premoženja nemogoča, saj zasedenega stanovanja ne bo nihče kupil, brez soglasja solastnikov pa ni mogoče prodati solastniškega deleža, posebno ne v tako kratkem roku. Sklicuje se na prakso naslovnega sodišča in meni, da se prej omenjene sodne prakse Vrhovnega sodišča ne da razlagati na način, kakor to stori toženka. Meni tudi, da so uporabljene določbe ZBPP v nasprotju s 23. in 25. členom Ustave, saj preprečujejo učinkovito sodno varstvo, posebno če stranka "ni lastnik citiranih nepremičnin". Pojasnjuje tudi, da B.B. želi vložiti tožbo za plačilo uporabnine in "razdelitev solastniške pravice" na navedeni nepremičnini. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in ga oprosti plačila sodne takse, "saj v postopkih in upravnih sporih pred Upravnim sodiščem se sodna taksa v višini 148,00 EUR ne plača in sicer po določbi četrtega odstavka 10. člena ZST".

3. Toženka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sodišče s sklepom združi več postopkov, odprtih o istem predmetu. Kot izhaja že iz tožbenih navedb v obravnavani zadevi, pa tudi iz priloženih upravnih spisov, gre pri upravnih sporih tožnika in B.B. za dodelitev BPP dvema različnima oseba, za različne sodne postopke. To pomeni, da ne gre za postopke o istem predmetu, tako da pogoj za združitev iz prvega odstavka 42. člena ZUS-1 ni izpolnjen, zaradi česar sodišče obeh odprtih zadev ni združilo.

6. Toženka je v zvezi s svojimi ugotovitvami o premoženjskem stanje tožnika oziroma njegove družine določno navedla pravne podlage za ugotavljanje tega premoženjskega stanja, javne evidence, iz katerih je pridobila podatke, pravno podlago za to, katero premoženje je upoštevala, vrednost tega premoženja ter posledice svojih ugotovitev za tožnikovo upravičenost do dodelitve BPP. Sodišče te razloge v celoti sprejema, zato jih na tem mestu ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

7. Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja, da je tožnik v vlogi za BPP sam navedel B.B. kot svojo družinsko članico, toženka pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe določno (in pravilno) navaja tako določbe ZBPP, kot drugih zakonov, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca za BPP, po katerih se pri tem ne upošteva le prosilčevo lastno premoženje, temveč tudi premoženje njegove družine. Da bi to premoženje ne bilo v lasti B.B. v celoti, temveč le do določenega deleža, iz uradnih evidenc, na katere se sklicuje toženka, ne izhaja, ničesar določnega v zvezi s tem pa ne navaja niti tožnik. Enako velja tudi za ugotovljeno vrednost tega premoženja, s katero se tožnik sicer ne strinja, vendar ob tem ne navaja nobenih konkretnih podatkov iz katerih bi bilo mogoče sklepati o drugačni vrednosti premoženja oziroma o tem, da so toženkine ugotovitve glede te vrednosti napačne. Sodišče se zato to teh tožnikovih trditev ni moglo opredeliti po vsebini.

8. Po tretjem odstavku 14. člena ZBPP se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine ne upošteva premoženje, s katerim prosilec in njegova družina ne morejo razpolagati, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno (...). Toženka se glede morebitne omejitve razpolaganja s premoženjem sicer opredeljuje le do hipoteke, ki je vpisana na predmetno nepremičnino, vendar se navedena zakonska določba, pa tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS (na katero se toženka prav tako sklicuje) nanaša tudi na okoliščine, ki jih uveljavlja tožnik, namreč na zasedenost nepremičnine (stanovanja). Po omenjeni sodni praksi je namreč pravni standard "možnosti razpolaganja" treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni, ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drugačen pravno poslovni način unovči (npr. da v najem) in si zato zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva (sodba VS RS X Ips 236/2013).

9. Okoliščina, na katero se sklicuje tožnik, po tem stališču ne pomeni, da s predmetnim premoženjem ne bi bilo mogoče razpolagati, čeprav je to razpolaganje v dejanskem pogledu morda oteženo. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da bi zasedenost predmetne nepremičnine v pravnem pogledu kakorkoli preprečevala (in ne le v dejanskem pogledu oteževala) razpolaganje z njo, enako pa nenazadnje izhaja tudi iz ustaljene upravnosodne prakse naslovnega sodišča, po kateri je treba navedeno določbo ZBPP uporabiti le v primerih, ko tožnik v zvezi s premoženjem sploh ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje s premoženjem (prim. npr. sodbo II U 190/2016).

10. Navedb, da naj bi prišlo do kršitve temeljnih ustavnih pravic z zakonsko ureditvijo po ZBPP in tudi z izpodbijano odločbo, tožnik v ničemer ne konkretizira, zato se sodišče do njih ne more podrobneje opredeliti, pripominja pa, da določitev premoženjskih kriterijev za dodelitev BPP pravice so sodnega varstva sama po sebi ne omejuje, temveč zagotavlja, da je BPP, ki pomeni materialno podporo pri uresničevanju pravice dostopa do sodišča, po načelu enakopravnosti res na voljo le osebam, ki bi jim sicer socialni položaj preprečeval uresničevanje te pravice. Da bi bili omenjeni kriteriji - ki so vsebinsko identični s kriteriji za pridobitev ostalih pravic iz javnih sredstev - kakorkoli neustavni, tožnik ne utemeljuje.

11. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik je v tožbi sicer predlagal izvedbo več dokazov, vendar se ti predlogi nanašajo izključno na obstoj in vsebino listin v upravnem spisu, kar med strankama ni sporno. Sodišče je zato v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

12. Po četrtem odstavku 24. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.