Ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito kot zadržek za predajo tožnika na Hrvaško zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav, temveč mora biti izkazana "posebej huda duševna ali fizična bolezen". Posebna resnost zdravstvenega stanja mora biti ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe v primeru predaje, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil.
I.Tožba se zavrne.
II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.
Izpodbijani sklep
1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje. Predan bo Republiki Hrvaški, najkasneje v šestih mesecih od 12. 12. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.
2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka 17. 11. 2025, ko je to7Enik v Republiki Sloveniji podal pro61njo za mednarodno za610Dito, pridobila podatek, da je bil 7Ee 4. 6. 2023 vnesen v evidenco Eurodac kot prosilec za mednarodno za610Dito v Republiki Hrva61ki. Zato je 3. 12. 2025 pristojnemu organu Republike Hrva61ke v skladu s to0Dko (b) prvega odstavka 18. 0Dlena Uredbe (EU) 61t. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala zahtevek za sprejem to7Enika in 15. 12. 2025 prejela odgovor, da Republika Hrva61ka na podlagi d. to0Dke prvega odstavka 18. 0Dlena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo prosilca.
3.To7Enik je v osebnem razgovoru pri to7Enki povedal, da se v Republiko Hrva61ko ne 7Eeli vrniti. Njegov prvi zadr7Eek je politi0Dni, drugi je zavajanje in tretji psihi0Dni pritisk. Hrva61ka podpira Izraelski re7Em in A. A. politiko proti Palestincem. Na Hrva61kem je bil tudi po krivem zaprt za 46 dni. Na bazarju je kupil ra0Dunalnik od osebe, ki ga je ukradla, zato so njega obto7Eili kraje. Da ne bi bil zaprt 61e dlje, je priznal krivdo. Uradne osebe v azilnem domu mu niso omogo0Dile pravne pomo0Di in nasvetov med azilnim postopkom. Dvakrat so mu grozili, da ga bodo dali v center za tujce, kjer je gibanje omejeno, le zaradi tega, ker je zahteval svoje pravice. Na Hrva61kem je bival dve leti, osem mesecev in 24 dni. V azilnem domu je bival dva meseca in 20 dni, preden ga je policija priprla zaradi ra0Dunalnika. Vzeli so prenosni ra0Dunalnik, njega pa odpeljali v pripor, kjer je bil 48 ur, nato pa je po sodni obravnavi moral za 46 dni v zapor. Po zaklju0Dku prestajanja kazni se je vrnil v azilni dom, kjer so ga sprejeli. Ko je tam deset dni zaporedoma zahteval svoje pravice, mu je direktorica azilnega doma zagrozila, da mu bo omejila gibanje. Ob drugi prilo7Enosti, ko je zahteval svoje stvari, mu je prav tako grozil drugi vodja, da mu bo omejil gibanje, 0De jih bo 61e zahteval. 6E danes mu jih niso vrnili (prenosnega ra0Dunalnika, telefona, denarja in obleke) in 6E danes mu poka7Ee, da sta telefon in prenosni ra0Dunalnik v azilnem domu, 0De preveri lokacijo. Ker je bil po krivem zaprt in ker so za0Deli nad njim izvajati psihi0Dni pritisk, si je bil primoran poiskati stanovanje zunaj azilnega doma. V azilnem domu je ostal 11 dni. Nato se je pri0Del u0Diti hrva61kega jezika, da bi si la7Eje na61el slu7Ebo. Obvestili so ga, da je njegova pro61nja zavrnjena, prav tako pa ni dobil dovoljenja za delo. 6El je na policijsko postajo in ponovno vlo7Eil pro61njo za mednarodno za610Dito. Po sedmih dneh je ponovno dobil zavrnilno odlo0Ditev. Vse to je bilo oktobra 2024. V tem 0Dasu je delal preko spleta (kriptovalute). Na zavrnilno odlo0Ditev se je prito7Eil in dobil odgovor, da ga bodo deportirali v Indijo. Pred sodi610Dem se je postopek kon0Dal pribli7Eno avgusta 2025, nakar ga je hrva61ka policija priprla. Peljali so ga na policijsko postajo in ga po 42 urah pridr7Eanja izpustili, ter mu dali obvestilo, da mora zapustiti dr7Eavo v roku 30 dni, ali pa ga bodo deportirali v Indijo. S punco sta nato zapustila najeto stanovanje in od61la v drugo. Pri njej je ostal do 6. 11. 2025 in dan za tem prispel v Slovenijo ter izrazil namero zaprositi za mednarodno za610Dito. Hrana, ki mu je bila ponujena tekom bivanja v azilnem domu, je bila taka, da je bilo mo7Eno zgolj pre7Eiveti. Porcije so bile premajhne, primerne zgolj za otroke. Dobil je tri obroke na dan. Po pro61njah in zobobolih so mu kon0Dno omogo0Dili obisk zobozdravnika. Zdravnik mu je napravil zalivko. Ko je prispel v Slovenijo, je moral zob izpuliti, saj je bil na Hrva61kem slabo zdravljen. Zdravnikov v azilnem domu ni videl, le medicinske sestre oz. zdravstvene tehnike. Vsepovsod v azilnem domu so bile te7Eave, v pralnici, v jedilnici. Po 61tiri dneh si je moral sam prebarvati sobo, v kateri je bival. Razen te7Eav z direktorjem in 61e enim zaposlenim, drugih te7Av z uradnimi osebami ni imel. Razlog, da je od61el iz azilnega doma je, da so izvajali psihi0Dni pritisk nanj. Ra0Dunalnika ni ukradel, so pa nanj gledali kot na krivca in tam ni mogel ve0D ostati. Prenosnik je kupil na bazarju zunaj azilnega doma. V Sloveniji je potreboval zobozdravstveno oskrbo zaradi slabo zdravljenega zoba in zdravstveno pomo0D zaradi alergije na pr61ice.
4.To7Enka najprej pojasnjuje, da si to7Enik ne more sam izbirati, katera dr7Eava 0Dlanica naj bo pristojna za obravnavanje njegove pro61nje, temve0D odgovorno dr7Eavo 0Dlanico dolo0Dajo merila v veljavnih predpisih. Skladno z Uredbo Dublin III mora pro61njo za mednarodno za610Dito obravnavati ena sama dr7Eava 0Dlanica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna.
5.Glede navedb to7Enika o obravnavi na Hrva61kem in tam zavrnjeni pro61nji za mednarodno za610Dito to7Enka pojasnjuje, da zunanja politika Hrva61ke ne more vplivati na obravnavo pro61enj. V postopku odlo0Danja o priznanju mednarodne za610Dite se presoja, ali nekdo izpolnjuje za to predpisane razloge ali ne. Navedbe to7Enika o tem so zato neutemeljene, to7Enik s tem v povezavi tudi ni izpostavil nikakršnih konkretnih okoliščin, ki bi vplivale na obravnavo njegove pro61nje na Hrva61kem. Da je bila v njegovem primeru sprejeta zavrnilna odlo0Ditev, ka7Ee na to, da mu je bil omogo0Den postopek mednarodne za610Dite, v katerem je imel na voljo tudi pravna sredstva, zato tega nikakor ni mo7Eno obravnavati kot sistemsko pomanjkljivost. To7Enka se glede slednjega sklicuje na sodbo Vrhovnega sodi610Da I Up 275/2013 z 29. 8. 2013. Vrhovno sodi610De je v njej pojasnilo, da prito7Ebne navedbe o tem, da je bila pro61nja za mednarodno za610Dito v pristojni dr7Eavi 0Dlanici 7Ee pravnomo0Dno zavrnjena in da bo pristojna dr7Eava 0Dlanica samo nadaljevala postopek deportacije v izvorno dr7Eavo, niso ovira za dublinski postopek. V pristojni dr7Eavi 0Dlanici ima namre0D prosilec pravico vlo7Eiti vlogo za vlo7Eitev ponovne pro61nje, 0De so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, 0De je bil v pristojni dr7Eavi 0Dlanici 7Ee za0Det postopek deportacije v izvorno dr7Eavo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z na0Delom o nevra0Danju, ki ga je treba spo1Tovati. Tak1no stali10De izhaja iz na0Dela vzajemnega zaupanja med dr7Eavami 0Dlanicami, zaradi katerega je v okviru skupnega evropskega azilnega sistema treba domnevati, da je obravnavanje prosilcev za mednarodno za610Dito v vsaki dr7Eavi 0Dlanici v skladu z zahtevami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), 7Denevske konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o varstvu 0Dlovekovih pravic (v nadaljevanju EK0C P) ter da se prepoved vra0Danja, neposrednega in posrednega, kakor je izrecno dolo0Dena v 0Dlenu 9. Direktive o postopkih, spo1Tuje v vsaki od teh dr7Eav.
6.Da to7Eniku v primeru vrnitve ne grozi kr61itev na0Dela nevra0Danja, je razvidno tudi iz njegovih izjav, saj so mu 7Ee predhodno, po tem ko je odlo0Ditev postala pravnomo0Dna in so ga za kratek 0Das pridr7Eali, hrva61ki organi najprej ponudili mo7Enost prostovoljnega odhoda.
7.To7Enka dalje izpostavi, da je merilo za odlo0Ditev, da se predaje prosilcev ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo dolo0Dene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoli6Dine. Ti podatki pa lahko, kakor navaja sodba Vrhovnega sodi610Da I Up 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odlo0Db, kot so sodbe Evropskega sodi10Da za 0Dlovekove pravice (v nadaljevanju ES0C P), iz sodnih odlo0Db odreditvene dr7Eave 0Dlanice ter iz odlo0Db, poro0Dil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Zdru7Enih narodov. Pojasnjuje tudi, da je Sodi10De Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi z 19. 12. 2024 v zdru7Eenih zadevah C-185/24 in C-189/24, v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi navedlo: "Te pomanjkljivosti morajo poleg tega dosegati posebej visok prag resnosti, ki je odvisen od vseh okoli6Din primera. Ta prag bi bil dose7Een, 0De bi brezbri7Enost organov dr7Eave 0Dlanice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomo0Di, neodvisno od svoje volje in osebne izbire zna1La v polo7Eaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnej1ih potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogro7Eeno njeno telesno ali du1Evno zdravje ali bi se zna1La v stanju poslab61anja razmer, ki ni zdru7Eljivo s 0Dlovekovim dostojanstvom. Navedeni prag torej ni dose7Een niti v okoli6Dinah velike negotovosti ali znatnega poslab61anja 7Eivljenjskih razmer zadevne osebe, 0De te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila zadevna oseba v polo7Eaju, ki bi bil tako slab, da bi bilo mo7Eno 1Teti, da gre za ne0Dlove1ko ali poni7Eujo0De ravnanje."
8.Iz izjav to7Enika je o0Ditno, da dokler je imel na Hrva61kem status prosilca, se nikakor ni zna1El v hudem materialnem pomanjkanju. Na voljo je imel nastanitev, ki jo je zapustil prostovoljno. Na voljo je imel prehrano. Tega, da obroki po mnenju to7Enika niso bili dovolj obilni, ni mo7Eno razumeti kot sistemske pomanjkljivosti. Iz njegovih izjav je prav tako razvidno, da je imel na voljo tudi zdravni61ko oskrbo. V azilnem domu je bilo prisotno zdravstveno osebje, prav tako so mu uredili dostop do zobozdravstvenih storitev, ko je to postalo potrebno.
9.To7Enka dalje tudi izpostavlja, da je to7Enik 7Ee leta 2023, po nekaj mesecih bivanja na Hrva61kem, nastanitvene kapacitete zapustil. Bilo mu je omogo0Deno, da se nastani na zasebnem naslovu, zunaj azilnega doma. Tako njegove trditve ne odra7Aajo aktualnega stanja v hrva1kih nastanitvenih kapacitetah. Tudi ne more slediti navedbam to7Enika, da so v azilnem domu nad njim izvajali psihi0Dni pritisk. Da je ukradel prenosni ra0Dunalnik, je tekom preiskave sam priznal, zato tega po mnenju pristojnega organa ni mo7Eno razumeti kot poseben, namenjen pritisk nad njim. To7Enik si je lahko sam prebarval sobo in se navsezadnje tudi nastanil na zasebnem naslovu, kar po mnenju to7Enke ne izkazuje kakr1negakoli psihi0Dnega pritiska.
10.Iz prosil0Devih navedb je razvidno, da se je na odlo0Ditev hrva61kega pristojnega organa, ki je zavrnil njegovo pro61njo za mednarodno za610Dito, prito7Eil. Tako je imel tudi na sodi610Du prilo7Enost opozoriti na morebitne postopkovne nepravilnosti, ki naj bi se po njegovem mnenju zgodile tekom upravnega postopka. O0Ditno niti sodi610De ni delilo njegovega mnenja in je prito7Ebo zavrnilo. Kot sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne za610Dite niti ni mo7Eno sprejeti to7Enikovega pripora in prestajanja zaporne kazni, saj je bil priprt tekom preiskave kaznivega dejanja oziroma je prestajal zaporno kazen po tem, ko je priznal kaznivo dejanje.
To7Enka je po skrbni in natan0Dni presoji vseh izjav to7Enika glede razmer na Hrva61kem, ugotovila, da to7Enik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom priznanja mednarodne za610Dite in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen na Hrva61ko. Prav tako po njenem vedenju noben evropski organ ni obravnaval Hrva61ke v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi azilnega sistema in nevarnostmi ne0Dlove1kega ali poni7Eujo0Dega ravnanja tekom azilnega postopka.
To7Eba, predlog za izdajo za0Dasne odredbe in pripravljalna vloga to7Enika
To7Enik je zoper odlo0Ditev to7Enke vlo7Eil to7Ebo. Meni, da je sklep nepravilen in nezakonit.
Uvodoma povzame vsebino izpodbijanega sklepa in prvi odstavek 3. 0Dlena Uredbe Dublin III. Navaja, da Republika Hrva61ka zanj ne predstavlja dr7Eave 0Dlanice, ki bi bila primerna za vrnitev v smislu dolo0Db Uredbe Dublin III. Izpostavi, da je v tem okviru pomembno vpra61anje, ali ima prosilec v dr7Eavi omogo0Den dostop do u0Dinkovitega azilnega postopka in s tem povezane neodvisne odlo0Ditve o za610Diti in begunskem statusu, to je do okoli6Din, ki so pomembne z vidika spo1tovanja na0Dela nevra0Danja.<sup>1</sup> Dr7Eave imajo po ustaljenem mednarodnem pravu res pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izro0Ditvami, vendar je suverenost dr7Eave omejena z dolEnostjo, da ne sme odstraniti, izgnati ali izro0Diti posameznika dr7Eavi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvr7En ne0Dlove1kemu ravnanju (non-refoulment oziroma na0Delo nevra0Danja). Na61teje 0Dlene doma0Dih in mednarodnih pravnih aktov, ki urejajo varstvo prosilcev v primeru odstranitve, izgona ali izro0Ditve. To7Enka bi morala celovito presojati, ali je Republika Hrva61ka dr7Eava, v katero se to7Enika lahko preda. Tega ni storila oz. je njena presoja vsebinsko neustrezna in napa0Dna.
Tožnik zatrjuje, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. V okviru prošnje za mednarodno zaščito in osebnega razgovora je namreč navedel: (1) da mu v času trajanja azilnega postopka na Hrvaškem ni bila omogočena nobena pravna pomoč, niti nasveti glede samega postopka, (2) da je po vrnitvi v azilni dom na Hrvaškem zaprosil za svoje stvari (računalnik, telefon, denar, obleke), a mu jih niso želeli vrniti, in so mu celo zagrozili, da ga bodo zaprli v Center za tujce, kjer je gibanje omejeno, (3) da ga je Hrvaška po zavrnjeni prošnji za mednarodno zaščito želela vrniti v Indijo, čeprav to sploh ni njegova izvorna država in (4) da je za zdravstveno pomoč pri zobobolu moral večkrat prositi, na koncu pa so mu storitev (zalivko) izvedli tako slabo, da so mu zob v Sloveniji morali izruvati.
Po oceni tožnika te okoliščine brez dvoma predstavljajo sistemske pomanjkljivosti z zvezi z azilnim postopkom in v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Presoja toženke, da ne gre za okoliščine zaradi katerih tožnik ne bi mogel biti vrnjen na Hrvaško, so tako popolnoma neresnične, izpodbijani sklep pa nepravilen in nezakonit.
Tožnik nato opozori na Direktivo 2013/33/EUR Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Ta v 17. členu izrecno določa, da so države članice dolžne zagotoviti, da so prosilcem ob podaji prošnje za mednarodno zaščito na voljo materialni pogoji za sprejem. Ti morajo omogočati ustrezen življenjski standard prosilcev, ki zagotavlja njihovo eksistenco ter varuje njihovo fizično in duševno zdravje, kar izrecno skladno s členom 18 in 19 navedene direktive vključuje tudi nastanitev prosilca, ki zagotavlja ustrezen življenjski standard in zdravstveno oskrbo.
Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 146/2024 z dne 28. 6. 2024 zavzelo stališče, da kadar sodišče ugotovi, da v drugi državi članici prihaja do kršitev teh minimalnih standardov, mora opraviti presojo njihove resnosti. Če pomanjkljivosti dosegajo posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve, lahko vzbudijo dvom, da bodo tožniki med predajo ali po njej izpostavljeni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Po mnenju tožnika gre v predmetni zadevi za pomanjkljivosti, ki so resne do take mere, da bo v primeru predaje izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.
Tožnik še navaja, da ima hujše psihične težave. Zaradi teh je obiskal psihiatra prof. dr. B. B., dr. med. Prilaga izvid z dne 20. 11. 2025, iz katerega izhaja povečana anksioznost, prisotni so pretekli stresorji in nakazane težave pri kontroli impulzov. Prav tako so navedene bolečine v prsih. Tožnik je mnenja, da je njegovo zdravstveno stanje resno do te mere, da v primeru vrnitve na Hrvaško obstaja dejanska in izkazana nevarnost, da se mu to znatno in nepopravljivo poslabšalo (v zvezi s tem se sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 20/2024 z dne 13. 2. 2024). V primeru vrnitve na Hrvaško pomisli celo na samomor. Predlaga imenovanje izvedenca psihiatrične stroke, ki bo lahko navedeno potrdil.
Z vlogo z dne 17. 3. 2026 je tožnik po pozivu sodišča predložil še čitljiv prepis zdravniškega izvida z dne 20. 11. 2025. Navedel je, da iz tega jasno izhaja, da ima motnjo v opazovanju.
Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta. Če bi se izpodbijani sklep začel izvrševati pred pravnomočno odločitvijo o tožbi, bi to zanj pomenilo, da bo vrnjen na Hrvaško, kjer bi mu lahko nastala resna in nepopravljiva škoda. Obstoj škode, ki predstavlja nečloveško in poniževalno ravnanje, je pojasnil v tožbi, sklicuje se na te navedbe. Če bi se njegova vrnitev na Hrvaško zadržala, toženki ne bi nastala nikakršna škoda.
Odgovor na tožbo
Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in menila, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.
Tožnik šele tožbi prilaga dokumente s strani hrvaških organov ter zdravniški izvid, ki je nastal že novembra 2025, čeprav je bil že na osebnem razgovoru opozorjen, da je na njem dolžnost, da predloži listinske dokaze.
Glede predložene zdravstvene dokumentacije toženka opozori na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi in sklepu I Up 20/2024 z dne 13. 2. 2024. V tožnikovem primeru iz izvida ni razvidno, da bi lečeči zdravnik prepoznal katerokoli od bolezenskih stanj, ki bi bilo tako resno, da bi lahko šlo za ogrožajoče okoliščine, ki bi ob zapisani obrazložitvi lahko predstavljale nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU. Po mnenju toženke iz teh dokumentov tudi ni mogoče razbrati in zaključiti, da predaja tožnika ne bi bila mogoča in glede na njegovo zdravstveno stanje neprimerna.
Predložena slika odločbe št. 511-19-29-25-1, ki je nastala 26. avgusta 2025 na Policijski postaji v Zagrebu, po mnenju toženke dodatno potrjuje, da tožnik na Hrvaškem ne bo izpostavljen nevarnosti kršitve načela nevračanja. Iz dokumenta je mogoče razbrati, da je na Hrvaškem protipravno bival od avgusta 2024, ko je bila zavrnjena njegova prva prošnja, pa do februarja 2025, ko je ponovno izrazil namero. Namera je bila zavrnjena, tožnik pa je še naprej protipravno bival na območju Hrvaške. Naložena mu je bila obveznost rednega javljanja na policijski postaji vsak drugi ponedeljek, ker je bil osumljen kršitve določb drugega odstavka 139. člena hrvaškega kazenskega zakonika. Na dan izdaje dokumenta je na Hrvaškem skupaj protipravno bival 388 dni in je pristal, da bo Hrvaško zapustil prostovoljno v določenem roku (30 dni). Prav tako je razvidno, da mu je bila odločitev izdana kot tujcu in ne kot prosilcu. Ne glede na navedeno, je iz registracijskega lista, ki je nastal ob vstopu na ozemlje Republike Slovenije, razvidno, da je tožnik Republiko Hrvaško zapustil šele novembra 2025. Iz slike odločbe je tudi jasno razvidno, da je zoper odločitev imel pravico sprožiti upravni spor in tako priložnost tudi na sodišču opozoriti na morebitne nepravilnosti glede destinacije deportacije v nasprotju z določbami Direktive 2008/115/ES s 16. decembra 2008.
Dokazni postopek
Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-4022/2025, v sodnem spisu pa priloge tožnika A 1 do A 10. Zaslišalo je tožnika.
Ni pridobivalo mnenja izvedenca psihiatrične stroke. Razloge bo pojasnilo v nadaljevanju.
Tožba ni utemeljena.
K sodbi
V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo vsebuje 3. člen EKČP.
Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu. Glede tožbenih trditev pojasnjuje, kot sledi v nadaljevanju.
Tožnik kot prvo okoliščino, ki naj bi izkazovala sistemske pomanjkljivosti ter nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja v primeru njegove predaje na Hrvaško, navaja, da naj v postopku prošnje za mednarodno pomoč ne bi imel nobene pravne pomoči. Zaslišan pred sodiščem tega ni potrdil. Na vprašanje sodišča, ali je pred prihodom v Republiko Hrvaško poznal postopek s prošnjo za mednarodno zaščito, je povedal, da je imel o tem le nekaj podatkov. Te je pridobil po internetu. Sodišče tako lahko sklene, da tožniku navedeni postopek ni bil dobro poznan, poleg tega je tujec. Zato je že življenjsko izkustveno neprepričljivo, da bi lahko v postopku sodeloval brez vsakršne pravne pomoči hrvaških organov. Da je pomoč imel, pa je nato jasno izpovedal. Sodišču je na vprašanje, kako je vedel, da se mora zoper odločbo, s katero mu je bila zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito pritožiti, pojasnil, da je bil na ministrstvu in tam je bil svetovalec, ki mu je to povedal preko tolmača. Odsotnosti vsakršne pravne pomoči tako ni izkazal. Sodišče še pojasnjuje, da država članica v upravnem postopku ni dolžna zagotoviti pravne pomoči. To dolžnost ji Uredba Dublin III nalaga šele v postopku s pravnimi sredstvi (5. in 6. točka tretjega odstavka 27. člena Uredbe Dublin III).
Tožnik tudi ne more uspeti z ugovorom, da mu po vrnitvi iz prestajanja zaporne kazni v azilni dom neupravičeno niso dali njegovih stvari (računalnik, telefon, denar, obleke). Razen za računalnik, teh navedb v tožbi ni z ničemer podrobneje utemeljil oz. konkretiziral niti predložil kakršnihkoli drugih dokazov. Glede računalnika sodišče ugotavlja, da gre za tisto napravo, za katero je tožnik pred pristojnimi hrvaškimi organi priznal, da jo je ukradel. Torej je logično, da mu je niso vrnili. Računalnik ni bil njegov. Zaslišan pred sodiščem je sicer povedal, da naj bi računalnik na bazarju kupil kot rabljenega in da ga ni ukradel, a glede na to, da je v upravnem postopku jasno izpovedal, da je bil zaradi kraje obsojen in je prestajal zaporno kazen, mu sodišče glede slednjega ni moglo verjeti. Sodišče še pojasnjuje, da če so pristojni v azilnem domu tožnika zaradi zahteve po vračilu tega računalnika, kot je zaslišan še izpovedal, opozorili na posledico omejitve gibanja, so za tako postopanje imeli podlago v Direktivi 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. V skladu z določbami 1. in 2. točke 8. člena ter točke 3.(e) te uredbe, namreč lahko države članice prosilca pridržijo zaradi zahtevane zaščite javnega reda, kadar se to izkaže za potrebno na podlagi posamične presoje vsakega primera, in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.
Da so tožniku v Sloveniji morali izruvati zob zaradi neustrezne oskrbe na Hrvaškem, tožnik prav tako z ničemer ni izkazal. Gre zgolj za njegovo subjektivno mnenje. Zaslišan pred sodiščem je glede zdravstvene obravnave povedal, da naj bi bilo obnašanje zdravnikov nehumano, ni pa ga podrobneje pojasnil. A s to izjavo je tudi negiral svojo izjavo na osebnem razgovoru pred toženko, da zdravnika na Hrvaškem ni videl (le medicinske sestre in drugo osebje).
Glede tega, da je Hrvaška tožnika želela vrniti v Indijo, sodišče pojasnjuje, da je SEU v sodbi v združenih zadevah C-228/21, C-254/21, C-297/21, C-315/21 in C-328/21 z dne 30. 11. 2023 sprejelo stališče, da je člen 3(1) in (2), drugi pododstavek, Uredbe Dublin III v povezavi s členom 27 te uredbe ter členi 4, 19 in 47 Listine EU treba razlagati tako, da sodišče države članice, ki daje zahtevo, pri katerem je vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o predaji, ne more preučiti, ali v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji v to državo članico ali zaradi nje, kadar navedeno sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.
Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali tam obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.
Pojasnjuje še, da skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU, kot smiselno uveljavlja tožnik, ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
V nadaljevanju je sodišče ugotavljalo, ali so podani zadržki za predajo tožnika na Hrvaško zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav. Tožnik je zaslišan pred sodiščem glede psihološkega stanja povedal, da je pri njem prisoten strah in da nima več zaupanja v ljudi.
Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu I Up 20/2024 s 13. 2. 2024, ob upoštevanju sodbe SEU C-578/16 PPU in ESČP v zadevi Paposhvili pojasnilo, da ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora biti izkazana "posebej huda duševna ali fizična bolezen". Posebna resnost zdravstvenega stanja mora biti ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe v primeru predaje, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil. Tako 4. člen Listine EU oz. 3. člen EKČP zagotavljata varstvo v situaciji, ki vključuje predajo resno bolne osebe, glede katere so bili izkazani utemeljeni razlogi za oceno, da bo, čeprav ne pod grožnjo neposredne smrti, zaradi odsotnosti ustrezne možnosti zdravljenja v sprejemni državi ali dostopa do takega zdravljenja, izpostavljena resni nevarnosti, da se bo njeno zdravstveno stanje resno, hitro in nepopravljivo poslabšalo, kar bo vodilo do močnega trpljenja ali bistvenega zmanjšanja njene pričakovane življenjske dobe.
Na tožniku je torej dokazno breme, da z objektivnimi elementi izkaže domnevno slabo zdravstveno stanje, ki bi preprečevalo njegovo predajo Republiki Hrvaški. Tožnik je predložil izvid psihiatra, iz katerega izhaja le, da ima osebnostno motnjo v opazovanju, da je prisotna težnja po prelaganju odgovornosti na druge in da ima nakazane težave pri kontroli impulzov (november 2025). Po oceni sodišča iz take diagnoze ni razbrati, da bi bila pri tožniku podana huda duševna ali fizična bolezen v smislu zgoraj citirane sodne prakse. Tudi zgoraj povzeto zaslišanje tožnika ne daje podlage za tako sklepanje (izpovedal je le o tem, da ga je strah). Sodišče zato izvedenca psihiatra ni postavljalo.
Iz odgovora, s katerim je Republika Hrvaška sprejela odgovornost za reševanje prošnje, izhaja, da Republika Hrvaška Republiko Slovenijo v skladu z 32. členom Uredbe Dublin III poziva, da naj jo vnaprej obvesti o specifikah zdravstvenega stanja prosilca. S tem je izkazala, da bo zdravstveno stanje tožnika upoštevano in ustrezno obravnavano (dokument z dne 15. 12. 2025, zap. št. 5 upravnega spisa).
Sodišče zaključuje, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, sklep je pravilen in zakonit, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.
K predlogu za izdajo začasne odredbe
Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.
Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.
V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že izreklo, da izvršitev predaje po Uredbi Dublin III sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu, ureja že sama Uredba Dublin III. Ta v tretjem odstavku 29. člena določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena potem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Sodišče je zgoraj pojasnilo, da tožnik ni izkazal, da so v Republiki Hrvaški upoštevne sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, zato tudi ni izkazal težko popravljive škode. Tudi predlog za izdajo začasne odredbe je bilo zato treba zavrniti.
-------------------------------
1Sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1591/2010 z dne 3. 12. 2010.
2Kazneni zakon (NN 125/11, 144/12, 56/15, 61/15, 101/17, 118/18, 126/19, 84/21, 114/22, 114/23, 36/24, 136/25), v veljavi od 13.11.2025: "Kdor resno grozi drugi osebi s smrtjo, hudo telesno poškodbo, ugrabitvijo ali odvzemom prostosti te osebe ali osebe, ki ji je blizu, ali s škodo zaradi podtaknjenega požara, eksplozije, ionizirajočega sevanja, orožja, nevarnega orodja ali drugih nevarnih sredstev ali z uničenjem družbenega statusa ali gmotnega preživetja, se kaznuje z zaporom do treh let."Dostopno v hrvaškem jeziku na povezavi: https://www.zakon.hr/z/98/kazneni-zakon (vpogled na dan: 4. 3. 2026)
3Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da ko danes preveri lokacijo računalnika ("laptopa") in telefona, mu pokaže, da sta v azilnem domu na Hrvaškem (vidna naj bi bila torej zadnja lokacija telefona - op. sodišča), a dokaza o tem ni predložil.
4Primerjaj Sodbo in sklep Vrhovnega sodišča I Up 235/2023 z dne 28. 8. 2023, tč. 18 obrazložitve.
5Sodba I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).