Jedro

Kršitev načela kontradiktornosti v postopku oziroma kršitev pravice do obrambe bi lahko predstavljala kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP, in to v primeru, če bi sodišče neutemeljeno zavrnilo obrazložen dokazni predlog obrambe oziroma ko bi stranka pravno relevantnost dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98 a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, 150.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo S.B. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti.

Pritožbo obdolženčevega zagovornika je s sodbo z dne 21.4.2004 zavrnilo višje sodišče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je dne 2.8.2004 vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga še uporabo 427. člena tega zakona, saj obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče s tem, ko ni zaslišalo prič D.Z. in S.T. ni ravnalo protizakonito, saj je spremenilo svoj prej sprejeti dokazni sklep glede zaslišanja teh prič. Pravilno je bilo ugotovljeno, da so obsojenec in obe priči sami zakrivili zamudo na glavni obravnavi in pomisleki, ki jih obsojenčev zagovornik izraža v zahtevi za varstvo zakonitosti, ne morejo pripeljati do drugačnih zaključkov. Z navedbami o silobranu in ugotovljeni alkoholiziranosti obsojenca pa zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker ne more biti upoštevano v postopku, ko se obravnava zahteva za varstvo zakonitosti, saj te zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistveni očitek kršitve določb ZKP, ki jo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik je kršitev določbe 244. člena ZKP. Sodišče je namreč na glavni obravnavi najprej sprejelo dokazni sklep o zaslišanju dveh s strani obdolženca predlaganih prič, zatem pa ko priči nista pristopili na glavno obravnavo (zamudili sta le nekaj minut), je sodišče namesto, da bi priči prisilno privedlo, kot to določa 244. člen ZKP, sprejeti dokazni sklep "razveljavilo" in glavno obravnavo zaključilo. S tem pa je po mnenju zagovornika ignoriralo tudi načelo kontradiktornosti, po katerem mora sodišče izvesti tako dokaze v obdolženčevo škodo kot v njegovo korist. Sodišče je po načelu iskanja materialne resnice (17. člen ZKP) upravičeno in dolžno izvajati dokaze pomembne za izdajo zakonite odločbe tudi po uradni dolžnosti, pri čemer ni vezano na nobena formalna dokazna pravila (prosta presoja dokazov). Glavno obravnavo bo tako zaključilo tedaj, ko bo na podlagi pravil stroke, izkušenj in logičnega sklepanja ocenilo, da je zadeva razčiščena do te mere, da lahko izreče sodbo.

S tem, ko sodišče v konkretnem primeru ni odredilo prisilne privedbe prič, ki na glavno obravnavo niso pristopile, ni kršilo določbe 244. člena ZKP in je tudi na način, kot to očita zagovornik zahtevi, ni moglo kršiti.

Nadaljnji očitek zagovornika v zahtevi, da je sodišče s takšnim ravnanjem ignoriralo kontradiktornost postopka, pa prav tako ne more biti uspešen. Sodišče je namreč glede na ostale izvedene dokaze po načelu proste presoje dokazov ocenilo, da je zadeva razčiščena do te mere, da je možno dokazni postopek zaključiti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov in izreči sodbo. Sicer pa bi kršitev načela kontradiktornosti v postopku oziroma kršitev pravice do obrambe lahko predstavljala le kršitev 2. odstavka 371. člena ZKP, in to v primeru, če bi sodišče neutemeljeno zavrnilo obrazložen dokazni predlog obrambe, oziroma bi pravno relevantnost dokaza stranka utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti pa bi moral vložnik v primerih, ko gre za očitek relativne kršitve postopka uveljavljati tako, da bi najprej obrazložil kršitev določbe ZKP, zatem pa tudi vpliv te kršitev na zakonitost sodne odločbe.

Vrhovno sodišče je namreč pri odločanju za razliko od pritožbenega sodišča strogo vezano le na preizkus tistih kršitev, ki so očitane in obrazložene v zahtevi. Posplošenih trditev kot je navedena (še posebej ker na ta narok nista pristopila tudi ne obsojenec in ne zagovornik ne glede na to, da sta bili vabili izkazani) zato ni mogoče presojati.

S tem ko je razpravljajoči sodnik napisal uradni zaznamek (list. št. 51 spisa) o tem, da sta priči naknadno pristopili na sodišče in da se nahajata na hodniku sodne zgradbe, ni kršil določb ZKP. Okoliščina, da obramba z uradnim zaznamkom ni bila seznanjena, temveč je zanj izvedela šele iz pritožbene odločbe, pa ne more pomeniti očitka sodišču, saj se je uradni zaznamek nahajal v spisu, v katerega je imela obramba ves čas postopka možnost vpogledati in se torej z vsebino uradnega zaznamka seznaniti.

Dvomi zagovornika v ugotovljeno dejansko stanje ne spadajo v okvir presoje Vrhovnega sodišča, ko odloča o zahtevi za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče je glede na to, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz spisa.