Jedro

Tožena stranka bo morala odločiti o pritožbi tožnika ob upoštevanju relevantnih določb ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se toženi stranki naloži, da odloči o pritožbi tožeče stranke zoper odločbo oddelka za obrambne in notranje zadeve občine z dne 11.8.1992.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik, državljan ZRJ, zapustiti ozemlje Republike Slovenije dne 17.8.1992 do 22. ure, da nima pravice vrnitve v Republiko Slovenijo za dobo petih let in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Zoper tako odločbo je tožnik vložil pritožbo 14.8.1992 na Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Tožena stranka o pritožbi v 60-ih dneh ni odločila, zato ji je tožnik 31.10.1992 poslal dopis, v katerem je zahteval, da se mu v naknadnem roku sedmih dni izda ustrezna odločba. Tožena stranka tudi na ta dopis ni odgovorila.

V tožbi tožnik navaja, da o njegovi pritožbi ni bilo odločeno niti v naknadnem sedem dnevnem roku in da zato v smislu določbe 26. člena zakona o upravnih sporih predlaga, da sodišče toženi stranki naloži izdajo ustrezne odločbe oziroma sama odloči o sporni zadevi.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da ji v zakonsko določenih rokih ni uspelo zbrati ustreznih dokazov, na podlagi katerih bi lahko ugotovila dejansko stanje in da zato o zadevi tudi ni mogla odločiti.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 26. člena zakona o upravnih sporih lahko stranka sproži upravni spor, če organ druge stopnje ne izda odločbe v roku 60 dni po tem, ko je bila vložena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo in če tega ne stori, tudi na novo zahtevo stranke v nadaljnjem roku sedmih dni. Ker je iz predloženih upravnih spisov razvidno, da tožena stranka o tožnikovi pritožbi zoper odločbo prve stopnje, enako pa tudi na novo tožnikovo zahtevo, vloženo po poteku 60-ih dni ni odločila v nadaljnjih sedmih dneh, je tožba opravičena. Molk organa druge stopnje ima namreč v takem primeru značaj zavrnitve pritožbe, ta pa dovoljuje upravni spor.

Tožena stranka bo morala v postopku ravnati v skladu z določbami 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku, pri čemer bo morala upoštevati tudi določbe 3. odstavka 209. člena ZUP. Prvostopni organ je v sporni zadevi odločal po prostem preudarku, ne da bi sploh ugotovil dejansko stanje. Zato, čeprav bi moral, tudi ni mogel navesti razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov oziroma, ki so narekovali izdajo take odločbe, kot je bila izdana. Takšne kršitve postopkovnih določil pa lahko pripeljejo do nepravilne odločbe, kot je to tudi v konkretnem primeru.

Glede na obrazloženo je sodišče skladno z določbo 5. odstavka 42. člena ZUS odločilo, kot je navedeno v izreku odločbe. Pri tem je sodišče določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).