Jedro

Tožnik je kot aktivni pripadnik JA ob umiku JA oktobra 1991 odšel iz Slovenije in se vrnil konec februarja 1992. Zato dejansko ni živel v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-30/91-I). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik, ki je državljan Republike Hrvaške, sicer imel na dan 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa dejansko ves čas ni živel v Sloveniji. Tožnik je kot aktivni pripadnik JA ob umiku JA iz Slovenije zapustil Slovenijo in se vrnil šele februarja 1992. Zato ne izpolnjuje zakonskih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da ne drži ugotovitev tožene stranke, da je zapustil Republiko Slovenijo z umikom JA. Slovenijo je zapustil dne 19.10.1992 kot civilna oseba in preko Hrvaške odpotoval v Beograd z namenom, da si uredi vse potrebne formalnosti za upokojitev. V Srbiji ni bil razporejen na nobeno dolžnost v JA, niti je ne bi sprejel, temveč je opravljal le razne zdravniške preglede v Novem Sadu do 15.11.1991, ko se je vrnil v Slovenijo. Dne 5.12.1991 je ponovno odpotoval v Novi Sad, kjer je opravil vrsto zdravniških pregledov, nato pa čakal na poziv zdravniške komisije, ki je 15.1.1992 ugotovila, da je trajno nesposoben opravljati vojaško službo. Konec januarja 1992 mu je vojaška komanda izdala odločbo o prenehanju aktivne vojaške službe. Ta odločba mu je bila vročena 14.2.1992, nakar se je preko Dunaja dne 23.2.1992 vrnil v Slovenijo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik odšel iz Slovenije v dneh, ko se je JA umaknila iz Slovenije in da je s tem prekinil dejansko življenje v Sloveniji. Zato tožena stranka vztraja pri svoji odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba tožene stranke je, po presoji sodišča, zakonita iz razlogov, ki so navedeni v tej odločbi. Tožena stranka je tožnikovo vlogo zavrnila, ker je ugotovila, da tožnik ni ves čas po 23.12.1990 dejansko živel v Republiki Sloveniji. Te ugotovitve tožnik tudi v tožbi ne izpodbija. V tožbi tožnik le navaja razloge oziroma pojasnjuje, zakaj v obdobju od 19. oktobra 1991 do 23. februarja 1992 ni živel v Sloveniji. Ti razlogi - nameravana upokojitev - pravno niso upoštevni. Tožnik je kot aktivni pripadnik JA odšel iz Slovenije v času ko se je iz Slovenije umaknila JA. Za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pa je irelevantno dejstvo ali je tožnik odšel iz Republike Slovenije skupaj z enotami JA ali pa kot civilna oseba preko Madžarske v Srbijo. Prav tako so irelevantne tudi tožnikove navedbe, da po odhodu iz Republike Slovenije ni bil razporejen na nobene dolžnosti v JA. Sicer pa so te tožnikove navedbe tudi v nasprotju z njegovo izjavo, ki jo je dal, ko je bil zaslišan v tej upravni zadevi dne 6.5.1992. Takrat je namreč izjavil, da so mu po prihodu v Beograd odredili "da gre začasno za tri mesece v Novi Sad na opravljanje dolžnosti in opravljanje zdravniškega pregleda istočasno." Na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik po 23.12.1990 ni ves čas dejansko živel v Republiki Sloveniji, je tožena stranka tudi pravilno uporabila materialno pravo, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Navedeni zvezni zakon je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list št. 1/91-I).