Jedro

Ob pravilno ugotovljeni preostali delovni zmožnosti tožnice (invalidke III. kategorije) in že priznani pravici do premestitve na drugo ustrezno delo v polnem delovnem času ni dejanske podlage za vtoževano časovno razbremenitev in posledično niti za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 13. 3. 2013 in iste št. z dne 5. 10. 2012, razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, priznanja pravice do premestitve na drugo delovno mesto z ustreznimi omejitvami s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 21. 6. 2011 dalje ter pravice do delne invalidske pokojnine (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da stroški za tožničino zastopanje v višini 295,40 EUR bremenijo proračunska sredstva sodišča. 2. Sodbo izpodbija tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenim zahtevkom, oziroma podrejeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša stroške pritožbe.

Pisnemu odpravku sodbe očita, da je v določenih točkah povzeta ista obrazložitev kot jo je vsebovala razveljavljena sodba z dne 23. 1. 2015, čeprav bi se sodišče zaradi presoje preostale delovne zmožnosti moralo ukvarjati z artrozo obeh kolen. Kljub temu je povzelo obrazložitev Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da glede venske insunficence ni razlogov za časovno razbremenitev. Uveljavlja kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi napačne zavrnitve zahtevane izločitve izvedenca v vlogi z dne 11. 1. 2016, saj je bil postavljen brez njene izjasnitve, na obravnavi pa naj bi se izmikal odgovorom, kdaj je sodeloval z izvedenskim organom tožene stranke. Podana naj bi bila tudi bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do pripomb na izvedensko mnenje specialista ortopeda dr. A.A. Sicer pa vztraja pri sklicevanju na mnenje IK II z dne 21. 6. 2011, v katerem je bila ugotovljena potreba po časovni razbremenitvi 4 ure dnevno. Zgrožena je nad ugotovitvijo sodnega izvedenca, da je pri njej podana začetna artroza in začetne degenerativne spremembe kolen, ne soglaša z njegovimi ustnimi pojasnili na glavni obravnavi in zaključuje, da je sodno izvedensko mnenje, na katerega je oprta izpodbijana sodba, nestrokovno in zato nesprejemljivo. Ker je sodba oprta na mnenje izvedenca A.A., da gre za začetno stanje artroze kolen, kar je v nasprotju z mnenjem IK II in medicinsko dokumentacijo, je utemeljeno zahtevala postavitev novega izvedenca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V ponovljenem postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih s pritožbo.

5. V ponovljenem sojenju je bilo postopano v skladu z napotili pritožbenega sodišča iz sklepa z dne 22. 10. 2015. S sodno medicinskim izvedenstvom ortopedske stroke je razčiščen tudi ortopedski funkcijski status tožnice. Na podlagi izvedenskega mnenja, ki je presojeno v skladu z metodološkimi pravili iz 8. člena ZPP, je ostalo nedokazano, da bi poleg že ugotovljenih stvarnih razbremenitev pri delu, bila za tožnico potrebna še časovna razbremenitev. Zavrnilna sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi in prepričljivimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe dodaja predvsem naslednje.

6. S tem, ko je v pisnem odpravku sodbe povzet tudi del obrazložitve iz predhodno razveljavljene sodbe, zagotovo ni prišlo do kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Razveljavljena sodba več ne obstaja, zato je bilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe potrebno navesti tudi dejstva, ugotovljena v prvem sojenju. Še zlasti zaključke, sprejete na podlagi mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja oz. specialista angiologa o vplivu krčno-žilnih sprememb na invalidnost. Glede teh zdravstvenih sprememb lahko pritožbeno sodišče ponovi le zaključek iz prejšnjega pritožbenega reševanja. Ker ni dokazane venske insuficience, krčno žilne spremembe niso indikacija za vtoževano časovno razbremenitev. To velja tudi za ortopedski funkcijski status, ugotovljen v ponovljenem sojenju. Po pravilni dokazni oceni prvostopenjskega sodišča niti ortopedske zdravstvene spremembe ne narekujejo časovne razbremenitve.

7. Z izpodbijano sodbo je nadalje ustrezno utemeljena zavrnitev izločitve sodnega izvedenca medicinske stroke. Pravilno je namreč razlogovano, da izražen dvom tožnice v objektivnost oz. nepristranskost izvedenca šele po prejemu pisnega izvedenskega mnenja, ne utemeljuje izločitve po 70. členu ZPP. Dejstvo je, da je bil tožničini pooblaščenki sklep o postavitvi izvedenca ortopedske stroke dr. A.A. z dne 16. 11. 2015 vročen 1. 12. 2015. Ob smiselni uporabi 2. odstavka 72. člena ZPP bi morala izločitev zahtevati takoj, v kolikor je menila, da obstaja odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP. Dvom v njegovo objektivnost in nepristranskost je izrazila šele v pripravljalni vlogi z dne 11. 1. 2016 (list. št. 124) na način, da je žela odgovor, ali je izvedenec kdajkoli opravljal delo za toženo stranko. Prav glede slednjega pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da izvedenec ni bil nikoli zaposlen pri toženi stranki in hkrati sprejemljivo razloguje, da občasno sodelovanje v IK pred več kot 15 leti, ni okoliščina, ki bi lahko vzbujala dvom v njegovo nepristranskost. 8. Enako velja za pritožničino vztrajanje po pridobitvi novega sodno izvedenskega mnenja od drugega specialista ortopedske stroke. V skladu z 212. členom ZPP so stranke sicer dolžne navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek. Za sodišče iz te določbe izhaja obveznost, da predlagane dokaze izvede, če je z njimi potrebno razčistiti pravno relevantna dejstva. Vendar pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom, za katere oceni, da njihova izvedba na odločitev ne bi mogla vplivati. Zavrnitev dokaznega predloga mora ustrezno obrazložiti. Nestrinjanje s sodno izvedenskim mnenjem samo po sebi seveda ni utemeljen razlog za pridobivanje novega izvedenskega mnenja od drugega medicinskega strokovnjaka. Takšnemu dokaznemu predlogu bi bilo potrebno slediti le, če bi bil že pridobljen izvid in mnenje nejasen, nepopoln ali sam s seboj v nasprotju, kar pa v predmetni zadevi ni podano, kot je pravilno obrazloženo v prvostopenjski sodbi.

9. S prvostopenjsko sodbo je tako utemeljeno ponovno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zakonitih upravnih aktov o priznanih novih pravicah iz invalidskega zavarovanja na temelju III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer se delo opravlja pretežno sede, brez prisilne drže vratu, brez rotacijskih gibov ledvene hrbtenice, brez dvigovanja bremen težjih od 7 kg, v polnem delovnem času od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 9. 2012 dalje. Izkazalo se je, da sta upravni odločbi izdani na podlagi strokovno medicinsko pravilnih mnenj IK I in IK II z dne 28. 8. 2012 oz. 5. 2. 2013, po katerih zaradi stanja po operaciji hernije disci L4-L5 v letu 1997, stanja po medialni meniscektomiji desnega kolena, artrozi obeh kolen, desno bolj kot levo in poliartralgiji, časovna razbremenitev ni indicirana. Seveda se v tem pritožbenem postopku več ni mogoče uspešno sklicevati na drugačno mnenje IK II z dne 21. 6. 2011, izdelanim na zahtevo sodišča v prejšnjem, pravnomočno končanem sodnem postopku, iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. Ocenjena invalidnost in preostala delazmožnost iz obravnavanega predsodnega upravnega postopka je namreč le še dodatno potrjena s pisnim sodno izvedenskim mnenjem fakultetne komisije v delu, ki se nanaša na krčno-žilne spremembe, pisnim ortopedskim izvedenskim mnenjem (list. št. 111-114) in izpovedjo izvedenca na glavni obravnavi 16. 3. 2016 (list. št. 134 in 135). Nobenega razloga ni, da sodišče ne bi poklonilo vere oceni medicinskega strokovnjaka ortopedske stroke, po kateri ortopedski funkcijski status(2) tožnice ni takšen, da drugega ustreznega dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, brez neposredne nevarnosti za poslabšanje invalidnosti, nebi bila zmožna opravljati poln delovni čas.

Slednja ocena specialista ortopeda ni v nobenem nasprotju z razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo in izvidom osebnega pregleda tožnice. V kliničnem statusu je namreč ugotovil desno stransko lumboishiagijo brez nevroloških izpadov v zgornjih in spodnjih udih. Na objektivizirani podlagi, in sicer RTG posnetku iz oktobra 2013, ki kaže debelino hrustanca in s tem odnose v kolenskem sklepu je nadalje ocenil, da gre za začetno artrozo oz. degenerativno spremembo kolen, saj so sklepovne špranje še vedno široke in simetrične. V zvezi z omejeno gibljivostjo in bolečnostjo kolen je strokovno sprejemljivo pojasnil, da gibalne funkcije ne omejuje le artroza. Lahko je posledica zatrdele sklepovne ovojnice, slabosti mišic ali česa drugega, v začetku hudo omejena gibljivost pa se lahko z rehabilitacijo celo normalizira. Ugotovljen funkcijski status hrbtenice in kolen je po strokovni izpovedi izvedenca indikacija za premestitev na drugo delovno mesto v polnem delovnem času, kjer bo delo pretežno sede zaradi razbremenitve kolen, brez prisilne drže vratu, brez rotacijskih gibov hrbtenice in dvigovanja bremen na določeno težo. 11. Ob takšnem sodno izvedenskem mnenju, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo obrazloženo s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj, pritožbeni očitki o nestrokovnosti in zato njegovi nesprejemljivosti, niso utemeljeni. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno le, da ni objektivizirane medicinske podlage, s katero bi bil ob sicer podanih degenerativnih spremembah, dokazan takšen funkcijski status lokomotornega aparata, ki bi poleg stvarnih razbremenitev pri delu, utemeljeval še časovno razbremenitev 4 ure dnevno. V obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 3. alineje 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(3) (ZPIZ-1) in zato niti iz 93. člena istega zakona. Ob pravilno ugotovljeni preostali delovni zmožnosti tožnice in že priznani pravici do premestitve na drugo ustrezno delo v polnem delovnem času, ni dejanske podlage za vtoževano časovno razbremenitev in posledično niti za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine.

12. Zaradi predhodno obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je potrebno hkrati odločiti, da stroški za tožničino zastopanje bremenijo proračunska sredstva prvostopenjskega delovnega in socialnega sodišča. (1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) In ne dg. kot takšne, ki so sicer bistvenega pomena za ustrezno terapevtsko obravnavo in zdravljenje, ne pa same po sebi za oceno invalidnosti v skladu z zakonom predpisano definicijo, ki ni zgolj medicinska kategorija.

(3) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.