Jedro

Sodišče lahko na podlagi določila tretjega odstavka 13. člena ZST-1 med postopkom sklep o oprostitvi taks razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Pri tem odloči, ali naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila oproščena. Če je sklep razveljavljen zato, ker je stranka v predlogu za oprostitev plačila taks navedla neresnične podatke, mora plačati dvakratnik taks, ki jih je bila oproščena (tretji odstavek 13. člena ZST-1).

Sodna praksa je zavzela stališči, da je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na strani predlagatelja in da je treba v primeru, če sodišče ugotovi, da je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, izjavi v celoti odreči dokazno vrednost in posledično zavrniti taksno oprostitev. Vendar pa zavzeti stališči ne pomenita, da lahko sodišče zavrnitev predloga za oprostitev utemelji le z ugotovljeno neresničnostjo podatkov v izjavi.

Materialnopravno je zmotno stališče, da že ugotovljena neresničnost podatkov v izjavi o premoženjskem stanju zadošča za zavrnitev predloga za oprostitev, saj ZST-1 podlage za to ne daje.

Tudi v primeru naknadne razveljavitve sklepa o oprostitvi zaradi neresničnih podatkov, je sodišče dolžno ugotavljati, ali je stranka (dvojno) takso zmožna plačati. Predlog za oprostitev plačila sodne takse je mogoče zavrniti le, če sodišče ugotovi, da s plačilom sodne takse (ob uradoma ugotovljenih podatkih) ne bodo občutno zmanjšana sredstva stranke, s katerimi se preživlja sama in s katerimi preživlja osebe, ki jih je dolžna preživljati.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v II. in III. razveljavi.

II.Plačilni nalog II DoR 71/2026 za plačilo sodne takse za dopustitev revizije v znesku 335,00 EUR ter plačilni nalog I P 309/2019 z dne 3. 3. 2026 za plačilo sodne takse za obnovo postopka v znesku 804,00 EUR se razveljavita.

III.V preostalem delu se pritožba zavrne in se v ostalem izpodbijanem in nerazveljavljenem delu v I. točki izreka sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predloga tožnika za oprostitev plačila sodne takse za dopustitev revizije in za obnovo postopka (I. točka izreka). Sklep o oprostitvi plačila sodne takse I P 309/2019 z dne 14. 1. 2020 je v celoti razveljavilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati sodno takso za predlog za dopustitev revizije po tar. št. 1131 Zakona o sodnih taksah v znesku 335,00 EUR po že prejetem plačilnem nalogu II DoR 71/2026 z dne 25. 2. 2026 in sodno takso za predlog za obnovo postopka po tar. št. 1134 Zakona o sodnih taksah v znesku 804,00 EUR po že prejetem plačilnem nalogu I P 309/2019 z dne 3. 3. 2026, oboje v določenem roku 15 dni od prejema izpodbijanega sklepa.

2.Zoper sklep se laično pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter tožnika v celoti oprosti plačila sodnih taks. Navaja, da je v 13. točki obrazložitve sklepa podano protislovje, saj je sodišče ugotovilo, da tožnik ne izkazuje denarnih tokov v tujini, hkrati pa, da so v konkretnem primeru nastopile spremenjene okoliščine - nova dejstva, ki jih je tožnik zamolčal. Če saldo na bančnem računu izkazuje nulo, potem je nemogoče trditi, da so nastopile spremenjene okoliščine. Sodišče neutemeljeno očita tožniku, da predlogu ni priložil zdravniških potrdil o svojem zdravstvenem stanju, saj je bil tožnik objektivno oviran pri pridobitvi izvidov zaradi hude finančne in zdravstvene stiske. Ustrezno dokumentacijo sedaj prilaga k pritožbi. Tožnik izpodbija tudi dejstva o delovanju družbe A. d. o. o. v 12. in 13. točki obrazložitve. Neresnična je trditev, da podjetje A. d. o. o. posluje nemoteno, ker TRR podjetja ni blokiran. Tožnik k pritožbi prilaga računovodske izkaze in bilance stanja za družbo A. d. o. o. za leta 2023, 2024 in 2025, iz katerih izhaja, da je družba neaktivna, brez zaposlenih, brez prihodkov in v rdečih številkah. Tržna in likvidnostna vrednost podjetja znaša nič. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, ki je lastništvo neaktivnih pravnih oseb arbitrarno enačilo z osebnim likvidnim premoženjem fizične osebe. Sodišče neutemeljeno očita tožniku, zakaj dejavnosti ni odstopil v najem. Pritožnik poudarja, da je samostojni svobodni industrijski grafični oblikovalec in bivši kulturni delavec, ki ustvarja individualno in projektno, brez zagotovljenih dohodkov. Narava njegovega dela je strogo individualna, avtorskega ustvarjanja pa ni mogoče odstopiti v najem tretji osebi. Prav tako pritožnik izpodbija materialnopravno napačno dokazno oceno v 11. točki obrazložitve sklepa, ki se nanaša na parc. št. 000 k. o. X, ki jo je sodišče samovoljno ocenilo na 3.624 EUR /m2, kar je nedopustno, saj bi tržno vrednost lahko ugotovil zgolj sodni cenilec gradbene stroke. Sodišče se je oprlo na aplikacijo google street view, češ da zunanjost ne kaže razpadajočega stanja, vendar pa aplikacija ne vidi skozi zidove in ne izkazuje realne plačilne sposobnosti tožnika. Notranjost objekta je stara in dotrajana ter neprimerna za trženje ali najem. Sodišče je v 11. točki obrazložitev sklepa samo ugotovilo, da pritožnik v RS nima več prijavljenega bivališča, da dejansko prebiva v nepremičnini v X in ima tam prijavljeno stalno bivališče. Sklepanje sodišča, da bi tožnik moral dom prodati ali oddati zgolj zaradi zagotovitve sredstev za financiranje sodnega postopka, je napačno, saj takšno stališče nesorazmerno posega v pravico do doma tožnika. Prav tako je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je predloga za oprostitev v I. točki zavrglo, v II. točki pa je prejšnji sklep o oprostitvi razveljavilo. Sodišče ne bi smelo poseči v meritorne pravice tožnika (158. člen URS). Poleg tega sodišče prve stopnje nima pristojnosti za odločanje o usodi ali umiku izrednih pravdnih sredstev (revizije II Dor 71/2026), saj je to v izključni pristojnosti Vrhovnega sodišča RS, s takšnim ustrahovanjem pa je poseglo v pravico tožnika do poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Tožnik se že dalj časa sooča z resnima nevrološkima diagnozama - žariščno epilepsijo in sinkopo ter kolapsem, živi z 0 EUR in je povsem odvisen od pomoči prijateljev. Plačilo zneska 1.139,00 EUR bi zelo resno poseglo v materialni položaj tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi, tožniku pa naj se ohrani popolna oprostitev plačila sodnih taks v tem postopku. Kot priloge tožnik prilaga Bilance stanja za podjetje A. d. o. o., izjave o neaktivnosti družbe B. (FINA RH), izpis prometa na računu B. d. o. o., izpis prometa na računu tožnika in zdravstvene diagnoze tožnika.

3.Dopolnitev pritožbe z dne 2. 6. 2026 je prepozna.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.V obravnavanem postopku je bil tožnik s sklepom I P 309/2019 z dne 14. 1. 2020 od 21.10.2019 dalje oproščen plačila sodnih taks. Dne 24. 2. 2026 je vložil predlog za dopustitev revizije in dne 4. 3. 2026 zaprosil za oprostitev plačila sodne takse za dopustitev revizije v višini 335,00 EUR. Dne 24. 2. 2026 je vložil tudi predlog za obnovo postopka in dne 17. 3. 2026 zaprosil za oprostitev plačila sodne takse za obnovo v višini 804,00 EUR.

6.Sklep o oprostitvi plačila sodnih taks z dne 14. 1. 2020 velja za vse sodne takse v postopku (prvi odstavek 13. člena ZST-1), ki so in bodo v postopku morebiti še odmerjene. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, lahko sodišče na podlagi določila tretjega odstavka 13. člena ZST-1 med postopkom sklep o oprostitvi taks razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Pri tem odloči, ali naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila oproščena. Če je sklep razveljavljen zato, ker je stranka v predlogu za oprostitev plačila taks navedla neresnične podatke, mora plačati dvakratnik taks, ki jih je bila oproščena (tretji odstavek 13. člena ZST-1).

7.V 14. in 16. točki izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da se, ker je tožnik v predlogu za oprostitev plačila sodne takse in izjavi o premoženjskem stanju navedel neresnične podatke in ni navedel popolnih podatkov, ob smiselni uporabi tretjega in četrtega odstavka 13. člena ZST-1 zato v celoti odvzame dokazna vrednost te izjave in se predlog za taksno oprostitev zavrne, sklep o taksni oprostitvi z dne 14. 1. 2020 pa se zaradi znatno spremenjenih okoliščin razveljavi. Sodna praksa je zavzela stališči, da je trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na strani predlagatelja in da je treba v primeru, če sodišče ugotovi, da je stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla neresnične podatke, izjavi v celoti odreči dokazno vrednost in posledično zavrniti taksno oprostitev. Vendar pa zavzeti stališči ne pomenita, da lahko sodišče zavrnitev predloga za oprostitev utemelji le z ugotovljeno neresničnostjo podatkov v izjavi1. Materialnopravno je zmotno stališče, da že ugotovljena neresničnost podatkov v izjavi o premoženjskem stanju zadošča za zavrnitev predloga za oprostitev, saj 11. člen ZST- 1 podlage za to ne daje2. V drugem odstavku 12. člena ZST-2 je sicer predvidena kazenska in premoženjska odgovornost stranke, ki da izjavo, vendar pa odločanje o taksni oprostitvi ne vključuje tudi odločanja o takšni odgovornosti3. Predloga za taksno oprostitev pa (zgolj) zaradi neresničnih podatkov ni mogoče zavrniti niti na podlagi tretjega odstavka 13. člena ZST-1. Tudi v primeru naknadne razveljavitve sklepa o oprostitvi zaradi neresničnih podatkov, je namreč sodišče dolžno ugotavljati, ali je stranka (dvojno) takso zmožna plačati4. Predlog za oprostitev plačila sodne takse je mogoče zavrniti le, če sodišče ugotovi, da s plačilom sodne takse (ob uradoma ugotovljenih podatkih) ne bodo občutno zmanjšana sredstva stranke, s katerimi se preživlja sama in s katerimi preživlja osebe, ki jih je dolžna preživljati.

8.Sodišče prve stopnje je ob odločanju o razveljavitvi sklepa o oprostitvi plačila sodne takse z dne 14. 1. 2020 in predlogu za oprostitev plačila sodne takse za dopustitev revizije ter za obnovo postopka ugotovilo, da ima tožnik od 7. 10. 2024 dalje prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Ulica 37, X, Republika Hrvaška. V Republiki Sloveniji nima več prijavljenega bivališča, niti naslova za vročanje. Da tožnik na naslovu na Hrvaškem dejansko prebiva, je potrdil tožnik v dopolnitvi predloga z dne 25. 3. 2026. Iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 001 k. o. Y, katere vrednost po podatkih GURS znaša 29.200,00 EUR. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v portal AJPES in spis I P 123/2021 ugotovilo, da je tožnik 100% družbenik podjetja A. d. o. o., matična številka 000, česar tožnik v predlogu za oprostitev ni navedel, prav tako je lastnik podjetja B. d. o. o. s sedežem na naslovu Ulica 37, X, ki je neaktivno, kar potrjujejo potrdila o neaktivnosti podjetja v letih 2023, 2024 in 2025. Iz bančnega izpiska, ki ga je predložil tožnik, izhaja, da tožnik v obdobju od novembra 2025 do januarja 2026 ni imel nobenih sredstev, njegov saldo je bil 0 in brez prilivov. Tožnik je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse navajal, da je samski, brez družinskih članov, brez zaposlitve, brez rednih ali občasnih dohodkov, brez premoženja, brez prihrankov, ki živi pod pragom revščine, brez urejenega obveznega in dodatnega zavarovanja ter brez odprtega bančnega računa. Zaradi bolezni epilepsije ima oteženo zdravstveno stanje. Glede nepremičnine v RS je tožnik pojasnil, da je obremenjena z več izvršbami. Kot izhaja ZK izpiska za nepremičnino 001 k.o. Y, je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Kranju Z 16/2014 z dne 6. 3. 2014 na tej nepremičnini vknjižena hipoteka v korist upnice RS za terjatev v višini 100.867,39 EUR in sicer za glavnico 54.839.81 EUR, zamudne obresti v višini 45.871,10 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 54.839,81 EUR od 26. 2. 2014 do plačila in stroške prejšnjih izvršb v višini 156,48 EUR. Prav tako sta na nepremičnini vknjiženi še dve hipoteki za zavarovanje terjatve upnice C. C. za terjatev v višini 3.529,33 EUR in 2.965,76 EUR.

9.Sodišče prve stopnje je, ker je štelo, da je tožnik v izjavi o premoženjskem stanju navedel neresnične podatke, izjavi tožnika v celoti odreklo dokazno vrednost in posledično zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodne takse in že izdani sklep o taksni oprostitvi z dne 14. 1. 2020 razveljavilo. Tožniku je očitalo, da v izjavi o premoženjskem stanju ni navedel lastništva nepremičnine na Hrvaškem niti ni pojasnil, zakaj ne more vnovčiti deleža v eni od družb za namene plačila sodne takse oz. v predlogu za oprostitev ni navajal, da razpolaga s 100% deležem v družbi A. d. o. o., ki je registrirana v RS, niti ni pojasnil, zakaj ni prijavljen v obvezno zdravstveno zavarovanje oziroma zakaj tega ni uredil ne v Sloveniji ne na Hrvaškem niti ni predložil zdravniških potrdil o svojem zdravstvenem stanju.

Tako po 12a členu ZST-1 kot tudi po 14. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) se materialni položaj stranke (in njene družine) ugotavlja glede na dohodke in premoženje stranke (ter dohodke in premoženje družinskih članov). Za ugotavljanje materialnega položaja pa se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke (ZSVarPre), ki v 11. členu napotuje na Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). V skladu z 11. členom ZST-1 se pri odločanju o upravičnosti do oprostitve, odloga oz. obročnega plačila sodnih taks upošteva pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje. Šteje se, da je socialno stanje stranke ogroženo, če mesečni dohodek stranke (lastni dohodek) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z ZSVarPre. Po določilu prvega odstavka 8. člena ZSVarPre znaša osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 3. 2026 dalje 507,43 EUR, njegov dvakratnik pa 1.014,86 EUR. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS se v materialni položaj stranke ne upošteva nepremičnina (stanovanje oz. stanovanjska hiša), v kateri dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče ter katere vrednost ne presega 120.000,00 EUR.

Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, tožnik ne prejema obdavčljivih dohodkov in je brez rednih mesečnih prejemkov, saldo na njegovem računu je 0, izkazanih prihrankov tožnik nima. Dohodkovni cenzus za oprostitev plačila sodne takse tožnik tako izpolnjuje. Glede premoženjskega cenzusa pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik lastnik nepremičnine v RS v vrednosti 29.200,00 EUR, ki pa je obremenjena s hipotekami in izvršbami v vrednosti, ki močno presegajo vrednost nepremičnine. Glede nepremičnine na Hrvaškem, v kateri tožnik biva, pa izhaja, da nepremičnina obsega 434m2 in predstavlja zemljišče s stavbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se cene nepremičnin na portalu nekretnine.hr/cijene-nekretnina gibljejo do 3.624 EUR/m2, kar pomeni, da tožnik premoženjski cenzus presega. Kljub temu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da nepremičnine, ki so v tožnikovi lasti, ne predstavljajo likvidnega premoženja, s katerim bi tožnik lahko plačal sodno takso v višini 1.139,00 EUR. Nepremičnina v Sloveniji ne predstavlja likvidnega premoženja, nepremičnina na Hrvaškem, v kateri tožnik prebiva, pa prav tako ne, saj gre za tožnikov dom, v katerem biva, zato je dejansko razpolaganje tožnika s tem premoženjem omejeno, pri čemer tožnik utemeljeno opozarja tudi, da je pravica do doma ustavna kategorija, ki uživa posebno zaščito in varstvo. Glede podjetja A. d. o. o. pa je tožnik šele v pritožbi, sicer prepozno, predložil podatke iz AJPES o bilancah stanja za leta 2023, 2024 in 2025 (list. št. 95 do 97), iz katerih pa izhaja, da je podjetje A. v letih 2023, 2024 in 2025 beležilo izgubo. Podatki AJPES pa so javno dostopni.

Glede na tako ugotovljeno premoženjsko stanje tožnika se pritožbeno sodišče strinja s pritožbenimi navedbami tožnika, da bi bila s plačilom zneska 1.139,00 EUR sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik. Zato je pritožbi zaradi zmotne uporabe 11. in 13. člena ZST-1 ugodilo ter na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo v II. in III. točki izreka, ki se nanašata na razveljavitev sklepa o oprostitvi plačila sodne takse I P 309/2019 z dne 14. 1. 2020 in naložitev plačila sodne takse tožniku za predlog za dopustitev revizije in predlog za obnovo postopka. Navedena odločitev tako pomeni, da sklep o oprostitvi plačila I P 309/2019 z dne 14. 1. 2020 še naprej ostaja v veljavi.

Ker se sklep o oprostitvi plačila sodne takse z dne 14. 1. 2020 nanaša na plačilo vseh taks v tem postopku⁵ od 21.10.2019 dalje, to pomeni, da se nanaša tudi na sodni taksi za dopustitev revizije in za obnovo postopka. Posledično to pomeni, da je bilo o predlogu za oprostitev plačila sodne takse za dopustitev revizije in obnove postopka že odločeno s sklepom z dne 14. 1. 2020, zaradi česar odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka o zavrženju predlogov ostaja pravilna. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sklep v I. točki izreka na podlagi določila 2. točke 365. člena ZPP potrdilo. Odločitev, da sklep o oprostitvi plačila sodnih takse od 21.10.2019 še naprej v velja, posledično terja razveljavitev plačilnega naloga II DoR 71/2026 za plačilo sodne takse za dopustitev revizije v znesku 335,00 EUR ter plačilnega naloga I P 309/2019 z dne 3. 3. 2026 za plačilo sodne takse za obnovo postopka v znesku 804,00 EUR, o čemer je zato pritožbeno sodišče odločilo v II. točki izreka tega sklepa.

-------------------------------

1VSL sklep II Cp 721/2016.

2VSL sklep II Cp 721/2016 , 7. točka sklepa.

3Primerjaj sklep VS RS I Up 55/2015 z dne 11. 11. 2015.

4VSK I Ip 118/2011, VSL II Cp 3345/2015, prav tako VSL sklep II Cp 721/2016.

5II DoR 82/2021 z dne 5. 5. 2021.