Jedro

Delovne zadolžitve tožnika so povezane tudi s prodajo pasje hrane. Toženka neutemeljeno graja pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je tožnik dobil odpoved zaradi upada poslovanja na segmentu prehranskih izdelkov. Pravilno je namreč presodilo, da se toženka v odpovedi sklicuje zgolj na ekonomske vzroke za reorganizacijo, ki se nanašajo na njeno celotno poslovanje.

Toženka ni niti zatrjevala, da bi tožnika posebej dodatno poučila o njegovih pravicah glede izrabe dopusta, da ga je k temu vzpodbudila oziroma ga poučila o posledicah neizrabe. Toženkino sklicevanje, da je bil tožnik o pravicah, ki mu pripadajo v zvezi z delovnim razmerjem, poučen v pogodbi o zaposlitvi, ne zadošča.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se dovoli sprememba tožbe (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo s potekom odpovednega roka, temveč 24. 3. 2023 (II. točka izreka), da mu je toženka dolžna za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 24. 3. 2023 priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 8. 2017 (vključno z delovno dobo) ter mu za ta čas plačati razliko v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku plača denarno povračilo v znesku 3.610,08 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Poleg ji je še naložilo, naj mu plača nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2021 v znesku 1.195,80 EUR, za leto 2022 v znesku 1.195,80 EUR in za leto 2023 v znesku 298,95 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, in sicer zakonske zamudne obresti od prisojenih mesečnih nadomestil plač nad prisojenimi, višje denarno povračilo v znesku 2.406,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leta 2017, 2018, 2019 ter 2020, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožniku je dolžna povrniti 1.867,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2.Zoper II., III., IV., V. in VII. točko izreka sodbe vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov toženka in predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot bistveno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede področja delovnih zadolžitev tožnika, saj je opravljal delovne zadolžitve le na področju veleprodaje, na katerem je toženka pokrivala zgolj segment prehranskih izdelkov, ne pa tudi na področju maloprodaje, na katerem je toženka pokrivala segment pasje hrane. Navaja, da je glede na to sodišče prve stopnje zmotno sklepalo, da se je poslovanje toženke od leta 2021 do 2023 povečalo, saj je njen letni promet presojalo na področju celotnega poslovanja in ne samo na področju delovnih zadolžitev tožnika. Izpostavlja, da je bil upad prodaje na segmentu veleprodaje prehranskih izdelkov v letu 2022, glede na leto 2020, približno 50-odstoten, pri čemer je upoštevno obdobje za presojo odpovedi tudi leto 2021. Pojasnjuje, da se odpoved nanaša izključno na področje delovnih zadolžitev tožnika, kar je toženka v odpovedi tudi navedla. Trdi, da je odpadla potreba po tožnikovem delovnem mestu (direktor prodaje), saj je prišlo do prekinitve sodelovanja s tremi od štirih ključnih kupcev na področju veleprodaje, kar pomeni, da je poleg ekonomskega podan tudi organizacijski razlog za redno odpoved. Zanika, da bi med A. A. in tožnikom obstajal dogovor o dodatnem izplačilu deleža od dobička ali dogovor o tem, da se ustanovi družba B. d. o. o. z namenom, da se s toženke prenese zaloga prehranskih izdelkov in veleprodaja teh izdelkov, saj razen navedb tožnika dokazov o dogovorih ni. Trdi, da je dokazna ocena, ki temelji zgolj na izpovedi tožnika, procesnopravno napačna, saj ni skladna z določbo 8. člena ZPP. Izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da A. A. do 21. 12. 2022 ni bil direktor ali prokurist, kar pomeni, da ni mogel podati zavezujočih izjav za toženko. Zatrjuje, da je v obeh navedenih primerih podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Podrejeno nasprotuje tudi višini odmerjenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, saj je tožnik glede na prakso sodišč in ugotovljene okoliščine, upravičen do plačila v višini največ 1 mesečne minimalne plače. Kot materialno zmotno izpodbija tudi odločitev sodišča, da je tožnik upravičen do izplačila nadomestila za neizrabljeni del letnega dopusta, saj je bil poučen o pravici do letnega dopusta, njeni vsebini in načinu izrabe, prav tako je imel možnost izrabiti letni dopust, pa tega ni storil. Tožnik je bil seznanjen s pravico do letnega dopusta, številom dni dopusta in o načinu ter možnostih izrabe te pravice. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v tem delu storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je prekoračilo trditveno podlago, zaradi česar je bila v postopku kršena tudi toženkina pravica do izjave.

3.Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo s strani toženke.

4.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. alineje prvega v povezavi z drugim odstavkom 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku 23. 1. 2023, čeprav je z reorganizacijo ukinila delovno mesto direktorja prodaje, saj so bili motiv za to osebni razlogi na strani direktorja toženke in je torej prišlo do zlorabe instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ugotovilo je trajanje delovnega razmerja do 24. 3. 2023, tožniku prisodilo reparacijo za ta čas, denarno povračilo v višini treh bruto minimalnih plač ter nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leta 2021 do 2023.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge, zakaj ni sledilo izpovedi zakonitega zastopnika toženke A. A. Iz točke 18 obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da ta ni znal pojasniti okoliščin v zvezi z dogovorom, čeprav je povedal, da je podpis na dopisu toženke družbi C. z dne 1. 3. 2022 (A 10) njegov. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da so neobrazložene in nerazumljive ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je pred 21. 12. 2022 A. A. izogibal plačilu dobička v korist tožnika in temu, da bi izvršil dogovor in del podjetja toženke prenesel na družbo B. d. o. o., saj tožnikovih trditev v zvezi s tem toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno prerekala.

8.Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitve iz prvega odstavka 339. člena v povezavi z 8. členom ZPP. Ta predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno, ki mora biti v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej vestna, skrbna ter analitično sintetična. Prav takšna je po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena sodišča prve stopnje, iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo odločilna dejstva na podlagi izvedenih dokazov. Prepričljivo in argumentirano je pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika ter jo primerjalo z listinskimi dokazi ter izpovedmi drugih prič, tudi z izpovedjo zakonitega zastopnika toženke. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot toženka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

9.Toženka v pritožbi neutemeljeno oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje glede delovnih zadolžitev tožnika. Toženka se sicer strinja, da tožnikove delovne naloge izhajajo iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 8. 2017 (A 1), nasprotuje pa temu, da so njegove zadolžitve obsegale tudi segment pasje hrane. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je tožnik opravljal tudi delovne zadolžitve na segmentu pasje hrane, utemeljilo na jasnih in medsebojno skladnih izpovedih tožnika, zakonitega zastopnika toženke, D. D. in E. E. Tožnik je izpovedal, da je ves čas pripravljal cenike, predstavitve, ponudbe, kataloge, lobiral pri obstoječih in potencialnih novih kupcih. Navedeno jasno izhaja tudi iz elektronskih sporočil in katalogov prodaje pasje hrane (A 14). Tudi zakoniti zastopnik toženke je jasno izpovedal, da je bila prodaja pasje hrane trgovskim verigam del njegovega dela. Podobno je izpovedal D. D., ki je sicer povedal, da pri prodaji pasje hrane tožnik ni sodeloval, je pa predstavljal pasjo hrano strankam. E. E. je izpovedala, da je tožnik pripravljal ponudbe in se dogovarjal za prodajo pasje hrane. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da so bile delovne zadolžitve tožnika povezane tudi s prodajo pasje hrane. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da tožnik ni nikoli prerekal tozadevnih navedb toženke, saj je to storil na prvem naroku za glavno obravnavo.

10.Toženka neutemeljeno graja pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je tožnik dobil odpoved zaradi upada poslovanja na segmentu prehranskih izdelkov. Pravilno je namreč presodilo, da se toženka v odpovedi sklicuje zgolj na ekonomske vzroke za reorganizacijo, ki se nanašajo na njeno celotno poslovanje. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 23. 1. 2023 (A 2) res izhaja, da jo toženka podaja zaradi upada poslovanja na področju delovnih zadolžitev tožnika, vendar izrecno navaja, da opravlja dejavnost prodaje prehranskih izdelkov in pasje hrane, tožnikove delovne zadolžitve pa so bile povezane z obema segmentoma. V odpovedi ni navedeno, da bi se navedeni upad poslovanja nanašal le na prodajo prehranskih izdelkov, ravno nasprotno izrecno je navedeno, da družba opravlja dejavnost prodaje na obeh segmentih, zatrjevani upad poslovanja pa ni vezan le na en segment, zato je za presojo zakonitosti redne odpovedi treba upoštevati celotno poslovanje toženke. Tako stališče izhaja tudi iz zadeve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 68/2017, na katero se sklicuje toženka.

11.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo upad poslovanja pri toženki. Toženka v pritožbi navaja in prikazuje podatke zgolj za družbe F., G., H., kar pomeni, da so podatki selektivno prikazani in tako ne odražajo dejanskega upada poslovanja, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Iz izpovedi tožnika izhaja, da so bili ključni kupci toženke družbe G., H., I., J., F., K., L. ter da so bili drugi kupci tudi številne trgovine, kar je potrdila tudi E. E. Podobno je izpovedal D. D., ki je omenil družbe C., H., G., F. in I. V pritožbi je torej toženka navajala upad poslovanja zgolj za tri ključne kupce, pri čemer je celo izpustila družbo C., ki ga je navajala v tretji pripravljalni vlogi, tako selektivno navajanje sprememb pa ne odraža dejanskega upada poslovanja. Poleg tega je toženka prenehala sodelovati z družbo H. in G. že v letu 2021, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je toženka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi vsaj eno leto po prenehanju sodelovanja z družbo H. in G. Toženka v pritožbi navaja, da si je želela ohraniti delovno mesto tožnika in zato ni že v letu 2021 pričela z aktivnostmi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Te navedbe so nedopustna pritožbena novota, saj toženka v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP v pritožbi ni navedla opravičljivega razloga za njihovo neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje.

12.Toženka v pritožbi nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je organizacijski poslovni razlog zgolj formalen. Iz točke 14 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost organizacijskega poslovnega razloga, ki je bil v tožnikovem primeru ekonomsko pogojen, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zatrjevani ekonomski vzroki za reorganizacijo niso podani (kljub temu da je dejansko prišlo do reorganizacije), zaradi česar je nato pravilno presojalo zatrjevano zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je torej ugotovilo, da je bil kljub formalno podanemu organizacijskemu razlogu motiv za redno odpoved osebne narave, tj. da je od toženke zahteval izpolnitev obveznosti po dogovorih.

13.Toženka neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča, da je ukinila tožnikovo delovno mesto zaradi njegovih zahtev po izpolnitvi dogovora o izplačilu dobička oziroma prenosa poslovanja veleprodaje toženke na novoustanovljeno družbo B. d. o. o. Iz točk 15, 16, 17 in 18 izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo na obstoj dogovorov na podlagi izpovedi tožnika, elektronskih sporočil tožnika, poslanih zakonitemu zastopniku A. A. (A 6 in A 13), dopisa družbi C. v marcu 2022 (A 10), izpovedi E. E., M. M. in N. N. Sodišče prve stopnje je na sklenitev in vsebino dogovorov utemeljeno sklepalo na podlagi listinskih dokazov (elektronskih sporočil), ustvarjenih v času, ko je bil tožnik zaposlen pri toženki in katerih verodostojnost ni sporna (pristnost podpisa na dopisu družbe C. (A 10) je potrdil A. A.).

14.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožnik prepozno predložil elektronska sporočila (A 13 in A 14). Tožnik je elektronska sporočila predložil s tretjo pripravljalno vlogo, kar je sicer po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar dopustitev teh dokazov reševanja individualnega delovnega spora v skladu s tretjim odstavkom 286. člena ZPP ni zavleklo. Sodišče prve stopnje je po vložitvi tretje pripravljalne vloge izvedlo še narok, poleg tega pa je tožnik trditve v zvezi z dogovori in delovnimi zadolžitvami (ki jih je dokazoval z elektronskimi sporočili) podal že v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo, s pripravljalno vlogo pa je z dodatnimi trditvami in dokazi zgolj dopolnjeval svoje predhodno podane trditve.

14.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožnik prepozno predložil elektronska sporočila (A 13 in A 14). Tožnik je elektronska sporočila predložil s tretjo pripravljalno vlogo, kar je sicer po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar dopustitev teh dokazov reševanja individualnega delovnega spora v skladu s tretjim odstavkom 286. člena ZPP ni zavleklo. Sodišče prve stopnje je po vložitvi tretje pripravljalne vloge izvedlo še narok, poleg tega pa je tožnik trditve v zvezi z dogovori in delovnimi zadolžitvami (ki jih je dokazoval z elektronskimi sporočili) podal že v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo, s pripravljalno vlogo pa je z dodatnimi trditvami in dokazi zgolj dopolnjeval svoje predhodno podane trditve.

15.Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi višini prisojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri njegovi odmeri pravilno upoštevalo vse relevantne okoliščine: skupno trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki (5 let in osem mesecev), njegovo izobrazbo, starost (52 let), dejstvo, da si je prizadeval pridobiti zaposlitev in da je zelo hitro sklenil novo delovno razmerje, da med brezposelnostjo ni prejemal nadomestila ter da je toženka z izpodbijano odpovedjo zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S tem je skladno z zakonom poleg trajanja tožnikove zaposlitve in njegovih zaposlitvenih možnosti ustrezno ovrednotilo okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in dejstvo, da tožnik za čas do prenehanja delovnega razmerja ni uveljavil pravic oziroma jih je uveljavil le v minimalnem obsegu. Sodišče prve stopnje je s tem, da mu je prisodilo denarno povračilo v višini treh mesečnih minimalnih plač, ravnalo povsem ustrezno, prisojeni denarni znesek pa je tudi v skladu s primerljivo sodno prakso.

15.Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi višini prisojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri njegovi odmeri pravilno upoštevalo vse relevantne okoliščine: skupno trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki (5 let in osem mesecev), njegovo izobrazbo, starost (52 let), dejstvo, da si je prizadeval pridobiti zaposlitev in da je zelo hitro sklenil novo delovno razmerje, da med brezposelnostjo ni prejemal nadomestila ter da je toženka z izpodbijano odpovedjo zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. S tem je skladno z zakonom poleg trajanja tožnikove zaposlitve in njegovih zaposlitvenih možnosti ustrezno ovrednotilo okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in dejstvo, da tožnik za čas do prenehanja delovnega razmerja ni uveljavil pravic oziroma jih je uveljavil le v minimalnem obsegu. Sodišče prve stopnje je s tem, da mu je prisodilo denarno povračilo v višini treh mesečnih minimalnih plač, ravnalo povsem ustrezno, prisojeni denarni znesek pa je tudi v skladu s primerljivo sodno prakso.

16.Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da je tožniku prisodilo nadomestilo za neizrabljeni del letnega dopusta. Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevah C-118/2013 in C-341/2015 izhaja, da se za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja kot to, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, se delodajalec razbremeni odgovornosti le, če konkretno in pregledno poskrbi, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga vzpodbudi ter ga hkrati pouči o posledicah, da bo dopust, če ga pravočasno ne izrabi, izgubljen. V tem primeru dokazno breme (in s tem tudi trditveno breme) nosi delodajalec, ki mora dokazati, da je poskrbel, da je delavec dejansko imel možnost izrabiti letni dopust. Do izgube delavčeve pravice pride, če delodajalec dokaže, da delavec po tem, ko je imel možnost izrabiti letni dopust, tega ni storil ob poznavanju posledic.

16.Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, da je tožniku prisodilo nadomestilo za neizrabljeni del letnega dopusta. Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevah C-118/2013 in C-341/2015 izhaja, da se za nastanek pravice do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja kot to, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja delovnega razmerja upravičen. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, se delodajalec razbremeni odgovornosti le, če konkretno in pregledno poskrbi, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga vzpodbudi ter ga hkrati pouči o posledicah, da bo dopust, če ga pravočasno ne izrabi, izgubljen. V tem primeru dokazno breme (in s tem tudi trditveno breme) nosi delodajalec, ki mora dokazati, da je poskrbel, da je delavec dejansko imel možnost izrabiti letni dopust. Do izgube delavčeve pravice pride, če delodajalec dokaže, da delavec po tem, ko je imel možnost izrabiti letni dopust, tega ni storil ob poznavanju posledic.

17.V obravnavanem primeru toženka ni niti zatrjevala, da bi tožnika posebej dodatno poučila o njegovih pravicah glede izrabe dopusta, da ga je k temu vzpodbudila oziroma ga poučila o posledicah neizrabe. Toženkino sklicevanje, da je bil tožnik o pravicah, ki mu pripadajo v zvezi z delovnim razmerjem, poučen v pogodbi o zaposlitvi, ne zadošča, saj pogodba o zaposlitvi sama po sebi ne predstavlja zadostne podlage za razbremenitev njene odgovornosti niti iz nje ne izhaja nikakršen konkreten pouk o posledicah neizrabe dopusta. Toženka v pritožbi vztraja, da je bil tožnik na splošno seznanjen s pravico do letnega dopusta, številom dni in načinu ter možnostih izrabe te pravice ter da takega zahtevka toženki ni nikoli podal, vendar s tem konkretnega skrbnega ravnanja v povezavi s tožnikovo izrabo letnega dopusta ni ne zatrjevala ne dokazala, zahtevane odgovornosti se ni razbremenila, zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo nadomestilo za neizrabljeni letni dopust.

17.V obravnavanem primeru toženka ni niti zatrjevala, da bi tožnika posebej dodatno poučila o njegovih pravicah glede izrabe dopusta, da ga je k temu vzpodbudila oziroma ga poučila o posledicah neizrabe. Toženkino sklicevanje, da je bil tožnik o pravicah, ki mu pripadajo v zvezi z delovnim razmerjem, poučen v pogodbi o zaposlitvi, ne zadošča, saj pogodba o zaposlitvi sama po sebi ne predstavlja zadostne podlage za razbremenitev njene odgovornosti niti iz nje ne izhaja nikakršen konkreten pouk o posledicah neizrabe dopusta. Toženka v pritožbi vztraja, da je bil tožnik na splošno seznanjen s pravico do letnega dopusta, številom dni in načinu ter možnostih izrabe te pravice ter da takega zahtevka toženki ni nikoli podal, vendar s tem konkretnega skrbnega ravnanja v povezavi s tožnikovo izrabo letnega dopusta ni ne zatrjevala ne dokazala, zahtevane odgovornosti se ni razbremenila, zato je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo nadomestilo za neizrabljeni letni dopust.

18.Kot neutemeljene je treba zavrniti tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožnika. V skladu s prej navedeno sodno prakso SEU je na tožniku trditveno in dokazno breme zgolj v zvezi s tem, da ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, toženka kot delodajalka pa bi morala podati trditve in ponuditi dokaze za razbremenitev svoje odgovornosti glede tožnikove obveznosti izrabe letnega dopusta. Ker navedb tožnika v zvezi z neizrabo letnega dopusta toženka ni konkretno prerekala, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da mu je dolžna plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leta 2021, 2022 in 2023.

18.Kot neutemeljene je treba zavrniti tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožnika. V skladu s prej navedeno sodno prakso SEU je na tožniku trditveno in dokazno breme zgolj v zvezi s tem, da ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, toženka kot delodajalka pa bi morala podati trditve in ponuditi dokaze za razbremenitev svoje odgovornosti glede tožnikove obveznosti izrabe letnega dopusta. Ker navedb tožnika v zvezi z neizrabo letnega dopusta toženka ni konkretno prerekala, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da mu je dolžna plačati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leta 2021, 2022 in 2023.

19.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

19.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

20.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21.Odločitev, da toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

21.Odločitev, da toženka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

-------------------------------

1Prim. npr. odločitev pritožbenega sodišča Pdp 239/2024.

1Prim. npr. odločitev pritožbenega sodišča Pdp 239/2024.

2Glej zadevi C-214/16 in C-684/16.

2Glej zadevi C-214/16 in C-684/16.