Jedro

Določbe 2.odst. 16.čl. KZ si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče, če ugotovi, da je bil storilec v času storitve kaznivega dejanja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, temu odmeriti kazen pod mejo, predpisano z zakonom, ali uporabiti milejšo vrsto kazni, marveč to sme storiti.

Izrek

Zahtevi obsojenega P.P. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 16.4.1996 obs. P.P. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj posilstva po 1. odstavku 180. člena v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ in mu na podlagi istih zakonskih določb za vsako kaznivo dejanje določilo po dve leti zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 3 leta in 11 mesecev zapora. V skladu s 1. odstavkom 49. člena KZ je obsojencu v izrečeno enotno kazen vštelo čas, prebit v priporu od 21.10.1995 od 13.30 ure dalje. Na podlagi 66. člena KZ je obsojencu izreklo tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov, ki se bo izvrševal v zavodu za izvrševanje kazni. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan oškodovanki M.B. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 172.000,00 SIT, po 4. odstavku 95. člena ZKP pa je obsojenca oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 10.9.1996 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obs. P.P. za kaznivo dejanje storjeno na škodo M.B. (tč. 1/a) kazen zvišalo na 3 leta zapora, za tisto, ki ga je storil proti T.M. (tč. 1/b), pa na 2 leti in 6 mesecev zapora ter mu nato preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Krškem z dne 18.2.1994, s katero je bila obsojencu določena kazen 6 mesecev zapora in preizkusna doba treh let ter mu nato zvišalo tudi izrečeno enotno kazen na 5 let in 6 mesecev zapora. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obs. P.P. je oprostilo plačila povprečnine.

Zoper to pravnomočno sodbo sta obs. P.P. in njegov zagovornik vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obs. P.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, podani dne 10.12.1996, navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi vseh bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih procesnih kršitev, ker da so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da njegovi zahtevi ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, kjer naj se "iz obtožnice (zaradi pomanjkanja konkretnih dokazov) izpusti točka 1/b".

Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi dne 23.12.1996, uveljavlja razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Zavzema se, da bi Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in izpodbijani sodbi prve in druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v zakonit postopek in ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, saj se v celoti sklicujeta na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahtevi obs. P.P. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornik obs. P.P. izpostavlja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar ne pove, katere. Iz obrazložitve zahteve se da sklepati, da ima v mislih tisto po 5. točki 372. člena ZKP, ker naj bi sodišče kljub ugotovitvi, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti v zvezi z 2. odstavkom 16. člena KZ obsojencu ne odmerilo kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom; na ta način pa z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. V 2. odstavku 16. člena KZ je predpisano, da se sme storilec kaznivega dejanja, čigar zmožnost razumeti pomen svojega dejanja ali zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila bistveno zmanjšana zaradi kakšnega stanja iz 1. odstavka istega člena, mileje kaznovati. Te zakonske določbe si nikakor ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče, če ugotovi, da je bil storilec v času storitve kaznivega dejanja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, temu odmeriti kazen pod mejo, predpisano z zakonom ali uporabiti milejšo vrsto kazni, marveč to sme storiti. Zato sodišče, ki po presoji okoliščin, pomembnih pri izreku kazni, v izpodbijani pravnomočni sodbi in določitvi posameznih kazni ni uporabilo omilitvenih določil, ni zagrešilo navedene kršitve kazenskega zakona.

Prav tako se ni mogoče strinjati z obsojenčevim zagovornikom, ko po vsebini zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena v zvezi s 340. členom ZKP. Prav ima, ko pravi, da oškodovanki M.B. in T.M. na glavni obravnavi dne 16.4.1996 nista bili zaslišani, vendar pa je njuni izpovedbi sodišče na podlagi 2. odstavka 340. člena ZKP prebralo s soglasjem strank, kar pa pokaže, da ta kršitev ni podana.

Obs. P.P. v obrazložitvi pobliže ne pojasni, katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. in 2. odstavku 371. člena ZKP naj bi storili obe sodišči. Iz vsebine njegove zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da izpodbija dokazno presojo in na ta način uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako navaja, da sodišči izpovedbe njegove zunajzakonske partnerice A.K. nista celovito ocenili in na ta način obšli tisti del njenega pričevanja, ki ga izključuje kot storilca kaznivega dejanja proti M.B. Sodišče, pravi dalje ta vložnik, ni želelo izpeljati nobenih zaključkov o stopnji njegove vinjenosti. Zatrjuje tudi, da je sodišče ravnalo v nasprotju z načelom, da je v dvomu potrebno razsoditi v obdolženčevo korist, saj ga je za drugo kaznivo dejanje, ki ga ni storil in je kazenski postopek v tem delu sad maščevalnosti oškodovankinega sina, obsodilo zgolj na podlagi navedb oškodovanke T.M., ki pa jih noben objektivno preverljiv dokaz ni potrjeval. Ugovarja tudi, da je pričevanje T.M. nelogično, saj naj bi mu sprva kaznivo dejanje odpustila in ga nato prijavila, številnih podrobnosti naj bi se ne spominjala, z vpogledom v spis v kazenski zadevi, ki je tekla zoper njenega sina in oškodovankino pričanje v tisti zadevi, pa bi sodišče ugotovilo, da ji vendarle ne kaže tako slepo verjeti. Meni tudi, da je nevzdržno, da sodišče zdravniško dokumentacijo, iz katere so razvidne poškodbe M.B., upošteva, ne upošteva pa tiste, iz katere je razvidno, da je bil tudi sam v bolniškem staležu od 27.7. do 13.9.1995, v kateri so zapisani datumi diagnoze, zdravila, ki jih je jemal in navedeno, da je moral mirovati ter da mu je bilo gibanje omejeno. S takimi trditvami obsojenec po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Enako je ugotoviti tudi za tiste navedbe njegovega zagovornika, ko pravi, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali so pri M.B. pri ginekološkem pregledu našli sledove sperme ter odrediti izvedenstvo sodno medicinske stroke, zaradi razjasnitve, ali je do poškodb vagine in krvavitev pri M.B. prišlo zaradi spolnega občevanja ali pa jih je mogoče povzročiti tudi z nohti rok. Tudi ta vložnik izpodbija verodostojnost pričevanja T.M. in pravilnost ugotovitve v izpodbijani pravnomočni sodbi, da je obsojenec njen odpor zlomil z resno grožnjo z neposrednim napadom na življenje. Tako kot v pritožbi zatrjuje, da sodišči nista upoštevali, da je ta oškodovanka sama predlagala obsojencu, da odideta v spalnico, da mu je dejanje oprostila, če se ne bo več ponovilo, da je z vložitvijo ovadbe po dveh mesecih praktično onemogočila obsojencu vsako obrambo. S temi navedbami obsojenec in njegov zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje kot zmotno in nepopolno, kar pa po 2.odstavku 420. člena ZKP ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Glede na to, da kršitve zakona, na katere se sklicujeta obs. P.P. in njegov zagovornik v svojih zahtevah, niso podane, njuni zahtevi za varstvo zakonitosti pa sta vloženi predvsem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevi obsojenca in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni.