Jedro

Tožnikov se pri utemeljitvi svoje prošnje za mednarodno zaščito sklicuje deloma tudi na slabo ekonomsko situacijo ter posledično hipotetično slabše pogoje za življenje.Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Tožnik je tudi samovoljno uničil svoj potni list in osebno izkaznico, ne da bi ju fotografiral oziroma shranil njune fotografije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in četrto alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito tožnika, ki trdi, da je A. A., državljan Ljudske republike Kitajske, roj. ... 2001 v kraju Shan Dong, kot očitno neutemeljena (1. točka izreka), tožniku pa je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka); če tega tožnik v roku iz 2. točke izreka ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati je bila tožniku določena tudi prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik po ilegalnem vstopu v Republiko Slovenijo med obravnavanjem na Policijski postaji (PP) Podlehnik 21. 10. 2022 izrazil namero zaprositi za mednarodno zaščito, prošnjo pa je nato 10. 11. 2022 vložil pri pristojnem organu (v nadaljevanju tudi MNZ, sedaj tožena stranka).

3. Tožnik po ugotovitvi tožene stranke svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo za izkazovanje svoje istovetnosti.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzame navedbe iz njegove prošnje z dne 10. 11. 2022. Po lastnih navedbah je tožnik Kitajsko zapustil pred dvema mesecema ter v Singapurju ostal manj kot mesec dni. Nato je legalno odšel v Bosno in Hercegovino preko Indonezije, Katarja ter Turčije, kjer je ostal manj kot mesec dni, s ciljno državo Nemčijo. V ostalih državah za mednarodno zaščito ni zaprosil. Izpovedal je še, da ni poročen, da poleg maternega kitajskega jezika govori malo angleško, da ima potni list in osebno izkaznico na Kitajskem, kjer je ves čas živel v mestu Shan Dong. Tri leta se je izobraževal za električarja in to delo opravljal manj kot leto dni. Vojaškega roka ni služil, prav tako ni prestajal zaporne kazni. Do Hrvaške je res sicer potoval legalno, vendar je še pred vstopom na Hrvaško uničil potni list in osebno izkaznico. Ko je še delal v Šanghaju, je prišlo do zaprtja celotnega mesta za 70 dni. Prisilno so bili zaprti v stanovanjih. Tožnik tedaj ni delal. Po cele dni je ostajal v stanovanjskem bloku in le enkrat dnevno prejel obrok gnile hrane. Zato se je odločil, da odide, zgodilo pa se mu ni nič konkretnega. Če bi tedaj zapustil stanovanje, bi bil odveden v pripor, kjer bi ga verjetno pretepli, politična situacija pa je vse bolj avtoritarna, od kar je predsednik Xi, česar tožnik ne prenaša več.

5. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzame njegove navedbe na osebnem razgovoru 30. 11. 2022, ko je izpovedal, da je v provinci Shan Dong v mestu Weihai končal 12 letno šolanje, nato pa delal kot v tovarni kot električar z mesečnim zaslužkom približno 4.000 do 5.000 kitajskih juanov oziroma 600 do 700 EUR. Sprva je še živel s starši, nato se je sredi leta 2021 preselil v Šanghaj, kjer je živel v najemniški sobi. Kot razlog za odhod iz države je navedel to, da se je zaradi pandemije veliko podjetij zaprlo, zaradi tega je že odšel v večje mesto, da bi si tam poiskal drugo delo in je tako odšel v Šanghaj, kjer je bilo sprva dokaj dobro, saj je dobil zaposlitev kot električar. Ko je nato spet prišlo do izbruha pandemije v začetku leta, so zaradi tega zaprli veliko mestnih četrti in gospodarskih obratov, med drugim tudi četrt v kateri je živel tožnik. Zaprli so restavracije in trgovine s hrano, prepovedano je bilo zapuščanje domov, kar naj bi trajalo le 3 dni, kar se je nato podaljšalo na 72 dni. V času zaprtja je bila hrana največji problem, saj so bili odvisni od mestnih oblasti, ki so hrano razdeljevale. V tožnikovi četrti so prišli na vrsto šele povsem na koncu, tako da so prejeli že pokvarjeno oz. gnilo hrano v nezadostnih količinah, zaradi netočnih podatkov o številu prebivalstva. Ker tožnik ni imel lastnih zalog hrane, so mu pomagali tudi sosedje, tako da je z njihovo pomočjo zaužil po en obrok rezancev dnevno. Te razmere je opisal kot obupne, saj je sam videl osebo, ki je iz stanovanja skočila v smrt. Ljudi, ki so zapustili stanovanja, so mestne oblasti aretirale in jih odvedle v posebne centre za karanteno. Eden od teh centrov je bil v šoli v tožnikovi soseščini. Zaradi propagande so ljudje sprva mislili, da gre za resno smrtonosno bolezen, sčasoma pa so se razširile informacije, da si večina opomore že po nekaj dneh po okužbi. V Šanghaju so se najstrožji ukrepi sprostili šele po 72 dneh, še vedno pa ni bilo dovoljeno zapuščati mesta in tudi prehajanje četrti je bilo oteženo. Tožnik je enkrat odšel s podzemno železnico v drugo četrt, vendar se potem ni mogel vrniti v svojo, ker so bile omejitve različne v četrtih. Ker je bilo gospodarstvo zaprto, ni mogel več delati. Restavracije so ostajale zaprte, odprte so bile le manjše trgovine in tržnice. S pomočjo posrednika si je tožnik uredil delovno vizo za Singapur. Vendar tam ni dobil obljubljene zaposlitve kot električar, ampak za tekočim trakom v proizvodnji za mesečno plačilo približno 700 EUR. Od tega je za najem sobe plačal 450 EUR, kar je izjemno drago. Zato je jedel zelo skromno, dragih dobrin pa si ni mogel privoščiti. Z življenjskimi razmerami v Singapurju ni bil zadovoljen zaradi majhnega plačila in ker drugega dela tam ni mogel opravljati, saj mu je bilo to prepovedano, zato je zapustil Singapur in odšel, preko Indonezije, Filipinov, Katarja, v Turčijo.

6. Po ugotovitvi tožene stranke je nadalje, poleg pandemije, tožnik kot razlog, da je Kitajsko zapustil, navedel tudi to, da se povečuje represija, omejuje svoboda govora in če pa karkoli objaviš na socialnih omrežjih, je to takoj odstranjeno in zablokirano. Lahko te obišče tudi policija, ki preverja, če imaš na telefonu kakšne prepovedane strani in aplikacije ali deliš sporne vsebine. V času pandemije so si ljudje morali naložiti aplikacije, ki služijo nadzoru in gibanju ljudi, dostop do tujih medijev in aplikacij pa jim je bil popolnoma onemogočen. Zato so ljudje, tudi tožnik, uporabljali nedovoljene programe za dostop do tujih aplikacij in novic, kar so zelo hitro odkrili in jih prepovedali. Na vprašanje, ali je on osebno imel kakšen konflikt z oblastmi, je povedal, da je med 72-dnevnim zaprtjem večkrat poklical policijo, ker ni imel dovolj hrane, vendar so bili telefoni izklopljeni ali pa se ni nihče oglasil, če pa so se oglasili, so njegovo prošnjo za več hrane jezno zavrnili. Sicer pa je bil previden, da ne bi prešel neke meje, da ne bi imel težav in da ne bi bil soočen s policijo, zato ni nikoli delil političnih zadev. Iz strahu za lastno varnost je tako preko razširjene kitajske aplikacije Weechat delil samo zadeve, ki so se dogajale njemu, npr. glede nezadostne količine hrane. Ko pa je objavil, da so ljudje delali samomore, so mu zato potem blokirali uporabniški račun. Ukrepe je predpisala centralna vlada, izvajale pa so jih mestne oblasti, ki niso bile izbrane preko volitev, ampak so to partijski birokrati. V Šanghaju je bila situacija najhujša in zaprtje je trajalo najdlje, ko pa je minilo najhujše, si je tožnik s pomočjo posrednika uredil delovno vizo za Singapur in na ta način zapustil Kitajsko. Odpotoval je z letalom preko Hangzhouja in Hongkonga časa. Navedel je še, da na Kitajskem še vedno velja ista politika glede kovida. Čeprav je v zadnjem času začelo veliko ljudi protestirati proti tem ukrepom, pa vlada pesimistično vzdušje in veliko ljudi si želi zapustiti Kitajsko, kjer je gibanje znotraj države zelo omejeno. Ko je bilo zaprtja konec, je tožnik obiskal sprva domači kraj, vendar je bilo tudi tam zalo veliko podjetij uničenih in zaprtih, zato bi si težko našel delo in se je zato odločil, da odide v Singapur. Če bi dobil obljubljeno delo v Singapurju, je zelo možno, da bi tam ostal. Če bi ostal na Kitajskem, bi mu bilo precej težko. Za delavce, kot je on, je težko najti službo in zaradi tega bi bil zopet brez prihodka. Ko je zapustil Kitajsko, je bila njegova ciljna država Singapur, sedaj pa je Nemčija. Kar se tiče gospodarstva je Nemčija boljša in bi tam lažje dobil delo ter si s tem omogočil preživetje. Če bi se sedaj vrnil na Kitajsko, bi moral obvezno v karanteno, tako kot nek znanec, ki je po vrnitvi moral v karanteno za dva tedna. Mogoče bi ga preiskovala tudi policija, ker je zapustil Kitajsko v tistem času, lahko pa bi imel tudi omejen dostop do javnih storitev in prevoza. Kolikor bi si tožnik našel kakšno primerno delo, bi morda ostal v Sloveniji.

7. Po presoji tožene stranke je tožnik kot glavni razlog za vložitev prošnje navedel, da je Kitajsko zapustil zaradi pandemije in njenih posledic, kot je prisilno zaprtje v stanovanje, nemožnost gibanja in dela, slabe hrane in podobno, navedel pa je tudi politično represijo, nesvobodo in onemogočeno svobodo govora oziroma zaradi celotne situacije, ki jo je prinesla pandemija. Glede na povedano po oceni tožene stranke tožnik tako očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite po določilih drugega in tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1, niti ni podana vzročna zveza v smislu osmega odstavka 27. člena ZMZ-1. Glede na tožnikove navedbe v prošnji in na osebnem razgovoru, ki jih je v svoji obrazložitvi izčrpno povzela in podrobno analizira, je tožena stranka zaključila, da je njegovo prošnjo potrebno šteti za očitno neutemeljeno na podlagi prve in četrte alineje 52. člena ZMZ-1. Predvsem zato, ker svojo prošnjo utemeljuje s težavami, ki jih je bil deležen v času pandemije (virusne bolezni covid-19), kar je sicer mogoče razumeti, da je v času pandemije doživljal osebno stisko. Vendar so posledice pandemije doživeli vsi prebivalci Kitajske in ne samo on kot posameznik, pandemija pa je prinesla družbene, ekonomske, gospodarske primanjkljaje, vendar ne samo tožniku oziroma prebivalstvu Kitajske, temveč celotni svetovni populaciji, kar pa niso razlogi za podelitev mednarodne zaščite. Še zlasti zato, ker tožnik niti ni navajal, da bi bili proti njemu osebno usmerjeni kakršnikoli ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice, pač pa si je v času sprostitve ukrepov celo uredil delovno vizo za delo v Singapurju, kamor je tudi odšel, tako da predstavljene težave v konkretnem primeru ni mogoče kakorkoli povezati s preganjanjem in tudi niso takšne narave, ki bi predstavljala trajno in sistematično kršenje človekovih pravic oziroma same po sebi nikakor ne predstavljajo razlogov za priznanje subsidiarne zaščite, še toliko manj pa za status begunca, saj iz njegovih izjav jasno izhaja, da je njegova socialna in osebna situacija bila posledica splošnih slabih razmer v času pandemije, katere posledice je nosilo vse prebivalstvo in ne samo tožnik kot posameznik, saj tudi posplošeno navajanje trditev glede povečevanja represije, onemogočanja svobode govora in nadzora nad upoštevanjem ukrepov v času predsedovanja predsednika Xija ni zadostna podlaga za pridobitev mednarodne zaščite, predvsem zato, ker je tožnik sam izpovedal, da se njemu ni nikoli nič konkretnega zgodilo in da je odšel iz Kitajske z delovno vizo v Singapur predvsem zato, da bi si pridobil boljšo službo, ki bi jo na Kitajskem težko našel oziroma bi bil brez prihodkov. Slednje med drugim kaže na to, da je njegov razlog za odhod iz Kitajske tudi ekonomske narave. Ker je tožnik po lastnih navedbah zavestno uničil svoje osebne dokumente, da ne bi bil vrnjen iz Hrvaške v Bosno in Hercegovino (BIH), je po oceni tožene stranke podan tudi razlog iz četrte alineje 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene. Glede na vse navedeno je tožena stranka tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj je ocenila, da zatrjevane okoliščine ne predstavljajo podlage za priznanje mednarodne zaščite.

8. Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tožniku določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

9. Tožnik zoper izpodbijano odločbo, ki jo označuje kot nepravilno in nezakonito, vlaga tožbo iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, naj ugodi tožbi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite v celoti ugodi, oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Toženi stranki očita, da ni vsebinsko presojala razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik kot politično prepričanje, češ da je zavzela nepravilno stališče, da tožnik sploh ni uveljavljal nobenega od razlogov po 20. členu ZMZ-1. Posledično naj tudi ne bi presojala, ali tožnik izkazuje utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljene razloge, da bi bil ob vrnitvi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, tako da je posledično ostalo tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Po stališču tožnika je tožena stranka nepravilno uporabila tudi četrto alinejo 52. člena ZMZ-1, češ da se ta določba že po samem smislu nanaša na situacijo, ko prosilec dokumente uniči, da bi prikril svojo identiteto ali državljanstvo z namenom izigrati postopek za priznanje mednarodne zaščite. Drži sicer, da je tožnik v prošnji pojasnil, da je svoje osebne dokumente uničil, vendar je pojasnil, da je to storil iz strahu, da bi bil vrnjen v BIH. Po stališču tožnika se citirane določbe četrte alineje 52. člena ZMZ-1 ne bi smelo razumeti na način, da je v takem primeru potrebno prošnjo vedno avtomatično zavrniti kot očitno neutemeljeno, kar bi namreč nasprotovalo določbam ZMZ-1, Ustave in načelu non-refoulement. Toženi stranki še očita, da sploh ni presojala pogojev za priznanje subsidiarne zaščite niti ni opravila presoje, ali za tožnika morebiti obstaja morebitna prepoved vračanja (non-refoulement). Zato je po njegovem mnenju posledično nepravilna in nezakonita tudi njena odločitev v 2., 3. in 4. točki izreka izpodbijane odločbe.

10. Tožena stranka je skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču posredovala predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo. V odgovoru na tožbo se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri izrecno vztraja, sprejeto odločitev pa ob tem, ko odgovarja na tožbene očitke, še dodatno utemeljuje. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

11. Sodišče je v obravnavani zadevi dne 13. 1. 2023 opravilo glavno obravnavo in v dokaznem postopku izvedlo dokaze z vpogledom v listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloge A1 do A6, B1 do B2 in C1 do C2 ter v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine upravnega in sodnega spisa in ustno zaslišalo tožnika, ki si je med celotnim trajanjem ustnega zaslišanja pomagal s pisnim pripomočkom formata A4 ter zavrnil predlog sodišča, da bi te zapiske predložil sodišču na vpogled in za fotokopiranje ter vročitev fotokopije nasprotni stranki, rekoč, da gre za osebne zapiske, medtem ko je preostale dokazne predloge, vključno s predlogom za vpogled na naroku predloženih v tujem jeziku sestavljenih dveh časopisnih oz. spletnih člankov z dne 24. 4. 2022 in 21. 10. 2022, sodišče upoštevaje datume njihove objave, zavrnilo kot nepotrebne, kar je tudi obrazložilo, še zlasti ker je sodišče samo uradoma pridobilo aktualne medijske objave (priloge C1 - C2) iz slovenskih medijev z dne 1. 12. 2022: "Kitajska po protestih rahlja protikovidne ukrepe kljub skoraj rekordnemu številu okužb" (STA) in z dne 8. 1. 2023: "Kitajska odpravila karanteno za potnike iz tujine" (MMC RTV SLO).

12. Tožba ni utemeljena.

13. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 4. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je verjetno, da je prosilec zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino, ki bi pomagala pri ugotavljanju njegove identitete ali državljanstva, še zlasti, če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da bi prosilec v izvorni državi lahko pridobil identifikacijske dokumente.

14. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da v konkretnem primeru obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene po prvi in četrti alineji 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče lahko v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov za odločitev, ki jih je izčrpno, celovito in logično prepričljivo navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila tudi to, da se tožnik pri utemeljitvi svoje prošnje za mednarodno zaščito sklicuje deloma tudi na slabo ekonomsko situacijo ter posledično hipotetično slabše pogoje za življenje, njegovih izjav pa tudi po presoji sodišča ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Pravilno je torej ugotovila, da omenjene težave ne predstavljajo podlage za priznanje mednarodne zaščite. Pravilno pa je bilo tudi ugotovljeno in med strankama niti ni sporno, da je tožnik samovoljno uničil svoj potni list in osebno izkaznico, ne da ju fotografiral oziroma shranil njune fotografije.

15. Tožnik v tožbi navaja, da je sicer res uničil svoje osebne dokumente, vendar meni, da to samo po sebi še ne predstavlja podlage za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene. Vendar sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da se tožena stranka pri odločitvi v konkretnem primeru ni oprla zgolj na četrto alinejo 52. člena ZMZ-1, temveč predvsem tudi na prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 ter pri tem izčrpno navedla razloge za sprejeto odločitev, s katerimi se kot rečeno sodišče v celoti strinja, tudi kolikor tožnik uveljavlja nevarnost obstoja resne škode iz 28. člena ZMZ-1. V tej zvezi sodišče dodaja, da je glede ekonomske prikrajšanosti v izvorni državi, na katero se tožnik ves čas sklicuje, Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve). Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, do česar je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi, da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (13. točka obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS). Zgolj navajanje slabega ekonomskega in socialnega stanja v izvorni državi torej iz zgoraj navedenih razlogov po presoji sodišča namreč ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

16. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.