Jedro

Z vsako novo storitvijo prekrška je bil tek zastaranja pregona za prekršek v obravnavani zadevi pretrgan in je zastaranje začelo teči vsakič znova.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Tržni inšpektorat Republike Slovenije je z odločbo o prekršku 0613-573/2008-39-10705 Odl. št. 936/2008 z dne 6. 10. 2008 družbo B.d.o.o. spoznal za odgovorno za prekrška po četrti alineji prvega odstavka 38. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/2007, v nadaljevanju ZIN), za vsakega od katerih ji je določil globo 1.500,00 EUR ter ji na podlagi drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrekel enotno globo 3.000,00 EUR. Z isto odločbo o prekršku je prekrškovni organ za odgovornega za prekrška po drugem odstavku 38. člena ZIN v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 38. člena ZIN spoznal tudi odgovorno osebo pravne osebe J. Č., kateremu je za vsak prekršek določil globo 500,00 EUR, nato pa mu je izrekel enotno globo 1.000,00 EUR. Prekrškovni organ je storilcema naložil tudi plačilo globe. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo ZSV 316/2009 dne 20. 6. 2011 zahtevi za sodno varstvo storilcev zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo odločbo o prekršku prekrškovnega organa ter storilcema naložilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovni državni tožilec je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb postopka o prekršku iz 3. točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo zaradi zastaranja postopka o prekršku razveljavi, posledično pa tudi sklep o uklonilnem zaporu PRuz 1741/2012 z dne 14. 8. 2012 in postopek ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcema in njunima zagovornikoma, ki se o njem niso izjavili.

B.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec ocenjuje, da je izpodbijana sodba zaradi nastopa relativnega zastaranja po drugem odstavku 42. člena ZP-1 nezakonita. Vrhovni državni tožilec navaja, da je prekrškovni organ zahtevi za sodno varstvo posredoval sodišču 10. 11. 2008, kar pa je bilo pred izdajo izpodbijane sodbe 20. 6. 2011 tudi zadnje procesno dejanje, ki je merilo na pregon storilcev. To dejanje je tek zastaranja pregona za prekršek pretrgalo, zato se je dvoletni rok za zastaranje pregona iztekel 10. 11. 2010. V vmesnem času je Okrajno sodišče v Murski Soboti 3. 12. 2010 zgolj odgovorilo na dopis Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 10. 2010. Korespondenca med sodiščema ni bila neposredno usmerjena h končnemu cilju, to je izreku sankcije v obravnavani zadevi, temveč je šlo le za zbiranje podatkov v zvezi z zadevami, ki jih obravnava Okrajno sodišče v Ljubljani. Zato odgovor na dopis tega sodišča ni pretrgal teka zastaranja pregona za prekršek. Izpodbijana sodba je bila izdana po poteku dvoletnega relativnega zastaralnega roka, čeprav bi moralo sodišče pred potekom tega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da bi se prizadeta seznanila z vsebino odločitve, kar pomeni, da bi moralo sodišče znotraj zastaralnega roka odločbo odpraviti na njun naslov. Zato je treba postopek o prekršku zoper storilca ustaviti. Sodišče bi po tretji alineji prvega odstavka 62. a člena ZP-1 v postopku z zahtevama za sodno varstvo moralo po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je pregon zastaral. 5. Po prvem odstavku 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen. Vendar pa vsako dejanje organa, ki meri na pregon storilca prekrška, pretrga zastaranje. Po vsakem pretrganju začne zastaranje teči znova, vendar pa postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (tretji odstavek 42. člena ZP-1). Do pretrganja zastaranja pride tudi v primeru, če storilec v času, ko teče zastaralni rok, stori enako hud ali hujši istovrstni prekršek (četrti odstavek 42. člena ZP-1).

6. V obravnavanem primeru sta storilca storila očitane prekrške po četrti alineji prvega odstavka 38. člena ZIN 7. 7. 2008 in 28. 8. 2008. Prekrškovni organ je storilca spoznal za odgovorna za storitev teh prekrškov z odločbo o prekršku, ki jo je izdal 6. 10. 2008. Storilca sta zoper odločbo o prekršku vložila zahtevi za sodno varstvo, ki ju je prekrškovni organ 10. 11. 2008 poslal v reševanje Okrajnemu sodišču v Ljubljani, slednje pa je zadevo odstopilo v reševanje krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Murski Soboti. Okrajno sodišče v Ljubljani je z dopisom z dne 18. 10. 2010 v zadevi ZSV 3438/2009-2455 poslalo vprašanje Okrajnemu sodišču v Murski Soboti, ali je že rešilo in kako je rešilo zadeve zoper ista storilca, ki jih je prejelo v reševanje. Z dopisom z dne 3. 12. 2010 je Okrajno sodišče v Murski Soboti odgovorilo, da v zadevah ZSV 314/2009, ZSV 316/2009, ZSV 22/2010, ZSV 23/2010, ZSV 24/2010 in ZSV 80/2010 še ni odločilo, saj spisi prekrškovnega organa niso urejeni, deloma je pomanjkljiva tudi dokumentacija v spisih. Okrajno sodišče v Murski Soboti je zahtevi za sodno varstvo s sodbo ZSV 316/2009 z dne 20. 6. 2011 zavrnilo kot neutemeljeni.

7. Vrhovnemu državnemu tožilcu je treba pritrditi v delu, kjer zatrjuje, da pošiljanje vprašanj in odgovorov z dopisi med sodišči v obravnavanem primeru ne meri na pregon storilcev, zato s takim ravnanjem sodišča zastaranje pregona za prekršek ni bilo pretrgano. Nadaljnje zatrjevanje vrhovnega državnega tožilca o nastopu zastaranja postopka o prekršku pa ni utemeljeno. Vrhovno sodišče je ob preverjanju procesno relevantnih dejstev, na katera je opozoril že prekrškovni organ ob predložitvi zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnemu sodišču, ugotovilo, da sta storilca po storitvi prekrškov v obravnavani zadevi in pred izdajo izpodbijane sodbe izvršila še več enakih prekrškov, to je po četrti alineji prvega odstavka 38. člena ZIN. Tako sta bila ista storilca (oziroma njune zahteve za sodno varstvo) obravnavana pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v zadevi ZSV 618/2009 zaradi prekrškov, izvršenih 16. 12. 2008, v zadevi ZSV 983/2009 zaradi prekrškov, izvršenih 4. 1. 2009, v zadevi ZSV 984/2009 zaradi prekrškov, izvršenih 9. 2. 2009, v zadevi ZSV 1619/2009 zaradi prekrškov, izvršenih 27. 3. 2009, v zadevi ZSV 2093/2009 zaradi prekrškov, izvršenih 20. 4. 2009, v zadevi ZSV 2636/2009 zaradi prekrškov, izvršenih 5. 6. 2009, v zadevi ZSV 3072/2009 zaradi prekrškov, izvršenih 29. 6. 2009, v zadevi ZSV 3438/2009 zaradi prekrškov, izvršenih 27. 7. 2009, v zadevi ZSV 4034/2009 zaradi prekrškov, izvršenih 22. 10. 2009, v zadevi ZSV 344/2010 zaradi prekrškov, izvršenih 23. 11. 2009, v zadevi ZSV 1037/2010 zaradi prekrškov, izvršenih 21. 12. 2009, v zadevi ZSV 1326/2010 zaradi prekrškov, izvršenih 1. 2. 2010, v zadevi ZSV 2570/2010 zaradi prekrškov, izvršenih 11. 6. 2010, v zadevi ZSV 2706/2010 zaradi prekrškov, izvršenih 10. 9. 2010, v zadevi ZSV 2829/2010 zaradi prekrškov, izvršenih 10. 7. 2010, v zadevi ZSV 153/2011 zaradi prekrškov, izvršenih 22. 11. 2010, v zadevi ZSV 350/2011 zaradi prekrškov, izvršenih 27. 7. 2009, v zadevi ZSV 400/2011 zaradi prekrškov, izvršenih 13. 12. 2010, v zadevi ZSV 466/2011 zaradi prekrškov, izvršenih 1. 1. 2011, v zadevi ZSV 1061/2011 zaradi prekrškov, izvršenih 29. 6. 2009, v zadevi ZSV 1140/2011 zaradi prekrškov, izvršenih 7. 3. 2011, v zadevi ZSV 1176/2011 zaradi prekrškov, izvršenih 14. 2. 2011, v zadevi ZSV 1821/2011 zaradi prekrškov, izvršenih 23. 1. 2009, v zadevi ZSV 3104/2011 zaradi prekrškov, izvršenih 26. 4. 2011, ter v zadevi ZSV 3567/2011 zaradi prekrškov, izvršenih 22. 11. 2010. Prav tako sta bila ista storilca zaradi enakih prekrškov obravnavana pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, in sicer v zadevi ZSV 314/2009 zaradi prekrškov, izvršenih 9. 2. 2009, v zadevi ZSV 22/2010 zaradi prekrškov, izvršenih 25. 11. 2008, v zadevi ZSV 23/2010 zaradi prekrškov, izvršenih 25. 10. 2008, v zadevi ZSV 80/2010 zaradi prekrškov, izvršenih 28. 3. 2009, v zadevi ZSV 14/2011 zaradi prekrškov, izvršenih 6. 3. 2009 ter v zadevi ZSV 15/2011 zaradi prekrškov, izvršenih 13. 5. 2009. Storilca sta torej v času teka zastaranja pregona za prekršek iz prvega odstavka 42. člena ZP-1 v obravnavani zadevi storila več enako hudih prekrškov. Z vsako novo storitvijo prekrška je bil tek zastaranja pregona za prekršek v obravnavani zadevi pretrgan (četrti odstavek 42. člena ZP-1) in je zastaranje začelo teči vsakič znova. V obravnavanem primeru je torej Okrajno sodišče v Murski Soboti izpodbijano sodbo izdalo in odpravilo na naslov storilcev še pred nastopom tako imenovanega relativnega zastaranja pregona za prekršek, prav tako je o zadevi odločilo v roku iz drugega odstavka 42. člena ZP-1, torej še pred nastopom tako imenovanega absolutnega zastaranja.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve postopka o prekršku. Zato je na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.