Jedro

Dogovor z dne 23. 4. 2007 sicer ni razumeti kot tipsko pogodbo, sklenjeno po vnaprej natisnjeni vsebini, kakor je na primer zavarovalna pogodba, vendar pa le ne gre prezreti, da je sporni dogovor sestavila tožeča stranka in bi, v kolikor je v njem želela izraziti voljo, da ji tožena stranka v primeru nerednega plačevanja mesečnih obrokov iz 3. točke Dogovora mora povrniti še neplačano zavarovalnino v celoti, to lahko v določilu 4. točke Dogovora tudi izrecno in nedvoumno zapisala. Ob tem ni odveč dodati, da bi takšno skrbnost tožeče stranke, glede na to, da je sporni Dogovor sklepala v okviru uresničevanja svojih poklicnih obveznosti in upoštevaje njen močnejši položaj kot profesionalne pravne osebe s področja zavarovalništva v razmerju do tožene stranke, utemeljeno pričakovali tudi v kolikor izhajamo iz temeljnih načel obligacijskega prava (drugi odstavek 6. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu ter stroškovni odločitvi potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 11256/2010-2 z dne 1. 2. 2010 delno vzdržalo v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki del glavnice v znesku 3.952,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2007 do plačila ter izvršilne stroške v znesku 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, v presežku, in sicer glede plačila 7.387,10 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, pa je zgoraj citiran sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo (I. točka izreka), tožečo stranko pa zavezalo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne nadaljnje pravdne stroške v znesku 152,99 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uvodoma pojasnjuje, da je v predmetni zadevi sporno, koliko tožena stranka dolguje tožeči po dne 23. 4. 2007 med njima sklenjenim Dogovorom o plačilu regresa zaradi izgube zavarovalnih pravic AK št. 03/2007/00041 (v nadaljevanju Dogovor), upoštevaje dejstvo, da je po plačilu petega obroka tožena stranka prenehala z odplačevanjem. V tej povezavi kot zmotno dojema presojo sodišča prve stopnje, ki je določilo 4. točke Dogovora razlagalo tako, da je zaradi prenehanja plačevanja obrokov, določenih v 3. točki Dogovora, v plačilo zapadla preostala obveznost tožene stranke nasproti tožeči v višini kot izhaja iz Dogovora, kar tožeča stranka vidi kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je sodišče prve stopnje vodilo v zmotno materialno pravo odločitev. Izpostavlja, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da je bila dne 14. 3. 2007 sklenjena poravnava iz kasko zavarovanja med Občino ... kot zavarovanko in tožečo stranko, vendar pod pogojem, da bo slednja zavarovanki zavarovalnino v višini 9.756,72 EUR poravnala le, če tožena stranka ta znesek povrne tožeči stranki, s čemer se je tožena stranka strinjala in to potrdila s svojim podpisom na zgoraj omenjeni poravnavi. Dne 16. 3. 2007 je bila tudi obveščena, da je dolžna plačati celotno zavarovalnino, to je znesek 9.766,08 EUR (zavarovalnina skupaj z revalorizacijskimi obrestmi). V nadaljevanju so po navedbah pritožbe med pravdnima strankama sicer potekali dogovori o povrnitvi polovice zneska zavarovalnine, vendar po prepričanju tožeče stranke le pod pogojem, da bo tožena stranka dolg odplačevala v dogovorjenih časovnih terminih, sicer bo dolžna plačati celotno zavarovalnino oziroma njen preostanek. Ob tem, ko pritožnica sama navaja, da iz Dogovora nesporno izhaja, da je tožena stranka kot regresni zavezanec za škodo iz škodnega dogodka z dne 21. 12. 2006 odgovorna v 50% in da je tožeča stranka lastnici zavarovanega vozila dne 16. 3. 2007 izplačala 9.756,72 EUR, tožena stranka pa je v 2. točki Dogovora priznala svoj dolg v skupnem znesku 4.895,29 EUR, kar predstavlja polovico izplačane zavarovalnine, si vendar prizadeva za interpretacijo določila 4. točke Dogovora na podlagi iskanja skupnega namena pogodbenikov v smislu določbe drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Skupni namen je bil po prepričanju tožeče stranke v tem, da se dolg tožene stranke zmanjša za 50% pod pogojem, da bo plačevala mesečne obročne zneske v skladu s 3. točko Dogovora, v primeru nerednega plačila oziroma neplačila pa bo zavezana povrniti celoten zapadel znesek zavarovalnine, kar je po mnenju pritožbe mogoče zaključiti predvsem na podlagi priložene poravnave z dne 14. 3. 2007, obvestila o regresnem zahtevku zaradi izgube zavarovalnih pravic z dne 16. 3. 2007 ter Dogovora z dne 23. 4. 2007. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču druge stopnje smiselno predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, sklep o izvršbi v celoti vzdrži v veljavi ter spremeni izrek o pravdnih stroških, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in na pravilno uporabno materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa za odločitev pravno pomembna dejstva in ob ustrezni dokazni oceni sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki je pritožba ne more omajati.

6. Po pregledu in preizkusu zadeve se med pravdnima strankama kot nesporno izkaže, da terjatev tožeče stranke izhaja iz škodnega dogodka z dne 21. 12. 2006, ko je tožena stranka s službenim vozilom, kasko zavarovanim pri tožeči stranki, povzročila prometno nezgodo pod vplivom alkohola. Kljub izgubi zavarovalnih pravic v tej posledici, je prišlo med lastnico vozila, Občino ..., in tožečo stranke do sklenitve poravnave z dne 14. 3. 2007 (priloga A1), po kateri se je slednja zavezala zavarovanki plačati zavarovalnino v višini 9.756,72 EUR, vendar pod pogojem, da se je tožena stranka hkrati zavezala ta znesek povrniti tožeči stranki, svoje soglasje v tej smeri pa je potrdila s podpisom na zgoraj omenjeni poravnavi, kar je tožena stranka zaslišana kot stranka tudi potrdila in je sodišče prve stopnje v povezavi z navedenim v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi zavrnilo njena izvajanja, da je bila zavarovalnina zavarovanki neutemeljeno izplačana, pri čemer je nesporno, da je bila zavarovalnina Občini ... nakazana dne 16. 3. 2007 v višini kot izhaja iz zgoraj navedene poravnave (nalog za nakazilo z dne 15. 3. 2007, list. št. 45).

7. Sodišče druge stopnje nima pomislekov o tem, da se je tožena stranka s poravnavo z dne 14. 3. 2007 zavezala tožeči stranki povrniti celotno zavarovalno vsoto in je bila nato z Regresnim zahtevkom zaradi izgube zavarovalnih pravic z dne 16. 3. 2007 (list. št. 49) tudi obveščena, da je dolžna plačati celotno zavarovalnino, kakor tožeča stranka sicer pravilno izpostavlja v pritožbi. Vendar pa sta se pravdni stranki kasneje, kar kot nesporno dojema tudi pritožnica sama, upoštevaje načela avtonomije volje in dispozitivnosti, ki obvladujeta pravna razmerja obligacijskega prava, kot je tudi sporno pravno razmerje, z Dogovorom z dne 23. 4. 2007 sporazumeli o spremembi vsebine obstoječe obveznosti, tako da sta ob tem, ko tudi v Dogovoru kot nesporno ugotavljata, da je tožeča stranka dne 16. 3. 2007 lastnici zavarovanega vozila izplačala zavarovalnino v višini 9.756,72 EUR, dogovorili znižanje obveznosti tožene stranke za polovico in določili obročno odplačilo, kar med pravdnima strankama glede na vsebino dogovorjenega ustvarja pravne posledice. Iz Dogovora z dne 23. 4. 2007 nedvoumno izhaja, da je tožena stranka zgolj v 50% odgovorna za škodo, ki izvira iz škodnega dogodka z dne 21. 12. 2006 in je tožeči stranki torej dolžna povrniti 50% izplačane zavarovalnine z revalorizacijskimi obrestmi, kar skupaj znaša 4.895,93 EUR, ki so plačljivi v 3. točki Dogovora natančneje določenih 21 mesečnih obrokih s 7% obrestmi, kar kot svojo obveznost tožena stranka v Dogovoru tudi izrecno priznava in kar v obrazložitvi izpodbijane sodbe vse pravilno ugotavlja že tudi sodišče prve stopnje, ki pa v nadaljevanju ob razlagi sporne določbe 4. člena Dogovora na podlagi določb 82. in 83. člena OZ, pravilno zaključi, da je s prenehanjem plačevanja v 3. točki Dogovora navedenih mesečnih obrokov v plačilo zapadla le še preostala, že znižana obveznost tožene stranke. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje namreč ob zgoraj predstavljenih nespornih dejstvih, ki so hkrati ustrezno dokazno podprta (polica avtomobilskega zavarovanja št. 4406188996, poravnava z dne 14. 3. 2007, nalog za nakazilo z dne 15. 3. 2007, Dogovor o plačilu regresa zaradi izgube zavarovalnih pravic AK št. 03/2007/00041 z dne 23. 4. 2007), in ki jim tožeča stranka kljub sklicevanju na zmotno ugotovljeno dejansko stanje s pritožbo niti ne nasprotuje (1), ter izhajajoč iz drugih v predmetnem pravdnem postopku izvedenih dokazov (zaslišanje tožene stranke in priče S.), dokaznega zaključka o skupnem namenu pogodbenikov pri zapisu sporne 4. točke Dogovora, ki si ga v predmetnem pravdnem postopku prizadeva uveljaviti tožeča stranka, ni mogoče sprejeti.

8. Sodišče prve stopnje je pri razlagi spornega pogodbenega določila pravilno izhajalo iz določb 82. člena OZ kot relevantnih določb materialnega prava. V skladu s prvim odstavkom tega člena se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo, sodišče prve stopnje pa ob subsumpciji obravnavanega življenjskega primera pod to pravno normo pravilno zaključuje, da dikcija sporne določbe Dogovora ne izraža volje pogodbenikov, da v kolikor regresni zavezanec ne plača katerega koli priznanega obroka (iz 3. točke Dogovora) v dogovorjenem roku, takoj po poteku tega roka v plačilo zapade celotna še nepoplačana zavarovalnina in ne le preostanek z Dogovorom z dne 23. 4. 2007 znižane regresne obveznosti. Z ozirom na to, da se po drugem odstavku 82. člena OZ pri razlagi spornih pogodbenih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, je sodišče prve stopnje glede na zatrjevanja tožeče stranke o volji pogodbenikov, da v primeru neplačevanja mesečnih obrokov iz 3. točke Dogovora v plačilo zapade celoten še neporavnan znesek zavarovalnine (9.756,72 EUR), na podlagi citirane določbe OZ iskalo skupen namen pogodbenikov. Izhajajoč iz povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, kot to izhaja iz določbe 212. člena ZPP (2), je bilo ob trditvah tožeče stranke o skupnem namenu pravdnih strank pri zapisu sporne določbe Dogovora dokazno breme o tako zatrjevanih pravno pomembnih dejstvih na njeni strani, zato je tožeča stranka tista, ki nosi tveganje nedokazljivosti. V tej povezavi je potrebno pojasniti, da izpodbijana odločitev, ko sodišče prve stopnje ni sprejelo dejanskih zaključkov, katere si prizadeva uveljaviti tožeča stranka, sicer ni posledica dejstva, da tožeča stranka ni predložila zadostnega števila kvalificiranih dokazov, temveč posledica okoliščine, da sodišče prve stopnje kljub izvedenim dokazom, na katere se tožeča stranka v pritožbi še posebej sklicuje, ni našlo argumentov, s katerimi bi lahko podprlo njena zatrjevanja o skupnem namenu pogodbenih strank v smeri obveznosti tožene stranke za plačilo preostanka celotne zavarovalnine. Sodišče prve stopnje je sicer kot pričo zaslišalo S., zaposleno pri tožeči stranki, ki bi kot podpisnica Dogovora vedela povedati o spornem dogovoru o plačilu regresa, vendar kot pravilno argumentira že sodišče prve stopnje, slednja niti ni vedela pojasniti, zakaj je v Dogovoru prišlo do 50% regresne obveznosti tožene stranke, prav tako pa ne, ali določilo 4. točke Dogovora pomeni, da v primeru neplačevanja obrokov iz 3. točke Dogovora zapade ves neplačan del dolga (celotna zavarovalnina), saj imenovana priča, kljub dejstvu, da je njegova podpisnica, pri sklepanju dogovora ni sodelovala. V smislu obstoja dogovora o povračilu izplačanega zneska zavarovalnine kot ga zatrjuje tožeča stranka pa ni izpovedala niti tožena stranka, ki je ob svojem zaslišanju izrazila zgolj prepričanje, da je v skladu z Dogovorom dolžna plačati nekaj več kot 4.000,00 EUR. Tako obrazloženo lahko torej vodi le v sklep, da rezultati pred sodiščem prve stopnje izvedenega dokaznega postopka dejanskih zaključkov v smislu obstoja skupnega namena pogodbenih strank v zvezi z obveznostjo vrnitve zavarovalne vsote, izražene v 4. točki Dogovora z dne 23. 4. 2007, kot ga v tem postopku zatrjuje tožeča stranka, ne utemeljujejo. Pri tem velja izpostaviti, da je sodišče prve stopnje ob v obrazložitvi izpodbijane sodbe sprejeti dokazni oceni ustrezno uresničilo metodološke napotke iz 8. člena ZPP (3), zato je potrebno zaključiti, v kolikor tožena stranka s sklicevanjem na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pravzaprav smiselno uveljavlja procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, da navedena kršitev določb pravdnega postopka v obravnavani zadevi ni podana, v tej posledici pa tudi o zmotno ugotovljenem dejanskem substratu sodbe ne more biti govora. Dogovor z dne 23. 4. 2007 sicer ni razumeti kot tipsko pogodbo, sklenjeno po vnaprej natisnjeni vsebini, kakor je na primer zavarovalna pogodba, vendar pa le ne gre prezreti, da je sporni dogovor sestavila tožeča stranka in bi, v kolikor je v njem želela izraziti voljo, da ji tožena stranka v primeru nerednega plačevanja mesečnih obrokov iz 3. točke Dogovora mora povrniti še neplačano zavarovalnino v celoti, to lahko v določilu 4. točke Dogovora tudi izrecno in nedvoumno zapisala. Ob tem ni odveč dodati, da bi takšno skrbnost tožeče stranke, glede na to, da je sporni Dogovor sklepala v okviru uresničevanja svojih poklicnih obveznosti in upoštevaje njen močnejši položaj kot profesionalne pravne osebe s področja zavarovalništva v razmerju do tožene stranke, utemeljeno pričakovali tudi v kolikor izhajamo iz temeljnih načel obligacijskega prava (drugi odstavek 6. člena OZ).(4) Z ozirom na to, da tožeča stranka v predmetnem postopku drugačne pogodbene volje kot jo je mogoče ugotoviti na temelju v postopku na prvi stopnji predloženih listinskih dokazov ni uspela dokazati, je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi pravilno vzdržalo v veljavi zgolj v tem obsegu, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti le še preostale neplačane obroke iz 3. točke dogovora z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožeči stranki v sklepu o izvršbi odmerjene izvršilne stroške, v preostalem (glede plačila 7.387,10 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi) pa je sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo.

9. Da je tožena stranka skladno s 3. členom Dogovora plačala prvih pet mesečnih obrokov po 250,00 EUR, torej skupaj 1.250,00 EUR, v predmetni zadevi ni sporno in je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine preostale obveznosti (3.952,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2007 do plačila) plačilo v tej višini tudi ustrezno upoštevalo, z ozirom na to, da pritožba prvostopenjske odločitve v tem smislu, kot tudi glede ugotovljenega nastopa dolžniške zamude, ne graja, je zato odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu kot tudi v stroškovni odločitvi po zgoraj obrazloženem potrebno sprejeti kot materialnopravno pravilno.

10. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje skladno s 353. členom ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu ter stroškovni odločitvi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Z ozirom na to, da tožeča stranka ne beleži pritožbenega uspeha, skladno z določilom prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

op. št. (1):Tožeča stranka se v pritožbi sicer sklicuje tudi na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar se sodišče druge stopnje z ozirom na neobrazloženost pritožbe v tem delu, ko tožeča stranka niti ne navaja, katerih pravno pomembnih dejstev sodišče prve stopnje naj ne bi ugotovilo, v okviru obravnavanja pritožbenega razloga iz 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP s tem vprašanjem ni posebej ukvarjalo.

op. št. (2): 212. člen ZPP: »Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere upira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.« op. št. (3): 8. člen ZPP: »Katera dejstva štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.« op. št. (4): Drugi odstavek 6. člena OZ: »Udeleženci v obligacijskem razmerju morejo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).«